Jedro

Spolzko dvorišče samo po sebi ni nevarna stvar v smislu pravil odškodninskega prava in objektivne odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na 16. 9. 2018 dalje in tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrne pravdne stroške.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica v pritožbi povzema svoje tožbene navedbe, torej, da je podana odgovornost za tožnici nastalo škodo, ker bi moral tožnik (očitno prav zavarovanec toženke) očistiti dvorišče, ki je bilo spolzko, saj so bile zadnje padavine par dni pred dogodkom, tiste dni pa je bilo čez dan toplo, ponoči pa malo pod ničlo. Trdi, da se sodišče prve stopnje do teh trditev ni opredelilo.

5. Gornje pritožbeno stališče ni pravilno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (pod 17. točko) namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da je bilo dvorišče spolzko. Očitek, usmerjen v uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zato ni podan.

6. Prvostopno sodišče je po ugotovitvi, da je bilo dvorišče spolzko, obrazložilo, (i) da spolzka tla ne predstavljajo nevarne stvari, (ii) da spolzko stanje dvorišča pozimi predstavlja običajen in pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega človeka ni potrebno opominjati z dodatnimi opozorili, oziroma (iii) da lastnikom ni mogoče naložiti, da budno spremljajo, kdaj bo prišlo do poledenelosti in spolzkosti tal ter da solijo ali posipajo gramoz pred svojo stanovanjsko hišo. 7. Pritožba meni, da spolzka in poledenela tla predstavljajo nevarno stvar, ter da zgolj v izpodbijani sodbi citirana odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1017/2018 še ne more biti podlaga za ″spremembo sodne prakse″. Poleg tega pa za spolzka tla pred hišo, na kateri se nahaja sončna elektrarna, ni najti sodne prakse.

8. Pritožnica ostaja zgolj pri trditvi, da je bilo materialno pravo v njenem primeru in v njeno škodo uporabljeno drugače, kot je sodna praksa. Ne predloži primera sodne odločbe, ki bi tako trditev podkrepil, ne ponudi o tem drugih dokazov, ne omenja pravne literature, ki bi kazala na to, da gre za neenakost v sodni praksi. Že zato je treba šteti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je po ustaljeni in enotni sodni praksi spolzko dvorišče samo po sebi ni nevarna stvar v smislu pravil odškodninskega prava in objektivne odškodninske odgovornosti (5. odsek drugega oddelka v II. poglavju Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Kljub temu pa velja dodati, da tako odloča tudi Vrhovno sodišče1, ki je najvišje sodišče v državi in je tudi zato potrebno šteti, da po ustaljeni in enotni sodni praksi nevarna stvar kot pravni standard iz 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) predstavlja stvar, ki zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni večjo nevarnost za nastanek škode. Načeloma niso nevarne tiste stvari, ki take šele postanejo bodisi z nepravilno uporabo bodisi v določenih izrednih okoliščinah in izključno zaradi teh okoliščin (kot torej v predmetni zadevi tla dvorišča). V teh primerih vzrok škode ni potencialno povečana nevarnost, ki jo prinaša stvar, pač pa nekaj drugega: nepravilna uporaba, opustitev dolžnega nadzora oziroma izredne okoliščine.

9. Nadalje pritožnica še navaja, da je zavarovanec toženke vedel, da bo tožnica šla čez dvorišče, ter zato vztraja pri stališču, da bi moral spolzko dvorišče očistiti.

10. Vedenje zavarovanca o tem, da bo tožnica šla čez dvorišče, na pravilnost zgoraj povzetega zaključka prvostopnega sodišča ne more vplivati. Dejstvo je, da so spolzka tla v zimskih razmerah v mejah normalnega in sprejemljivega ter da popolnoma očiščenih površin ni mogoče zahtevati2. Zato se zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec toženke ni ravnal protipravno, izkaže za materialnopravno pravilnega.

11. Po ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek že iz razloga, ker zavarovanec toženke ni odškodninsko odgovoren za tožnici nastalo škodo, se ostali pritožbeni argumenti izkažejo za nebistvene. Povedano še drugače, tudi če bi se katera od preostalih pritožbenih navedb izkazala za utemeljeno, bi odločitev pritožbenega sodišča ostala ista iz že prej navedenih razlogov.

12. Pritožba se je izkazala za neutemeljeno, ker niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora stroške, ki so ji z njeno vložitvijo nastali kriti sama (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Npr. v odločbah II Ips 220/2011, II Ips 297/2011, II Ips 69/2012, II Ips 325/2015... 2 Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 177/2018, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1003/2017 ter Višjega sodišča v Celju Cp 457/2016.