Jedro

Rentni zahtevek ima odškodninsko naravo, zato določb, ki urejajo zastaranje občasnih terjatev (347. člen OZ) v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti. Pri rentnem zahtevku tožnika gre za plačilo sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo. S tem tožbenim zahtevkom tožnik ne uveljavlja same pravice do rente, ki mu je bila že priznana, temveč zvišanje rente za v bodoče (od vložitve tožbe dalje). Pravočasnost sodnega uveljavljanja rentnega zahtevka se glede na samo naravo stvari lahko nanaša le na prvo sodno uveljavljanje pravice do rente, ne pa na zahtevek za zvišanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 4. 2012 iz naslova do sedaj zapadle razlike med plačo in invalidsko pokojnino (povečane rente) plačati znesek 10.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo ( I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku namesto rente, določene z odločbo Sodišča združenega dela v Novi Gorici opr. št. S 284/89 z dne 4. 5. 1990, za bodoče obdobje od vključno maja 2012 dalje plačevati zvišano rento in sicer 353,94 EUR na mesec, do vsakega 15 dne v mesecu za prejšnji mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 319,79 EUR na račun sodišča za brezplačno pravno pomoč, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo ( III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo pravilno pravno podlago in tudi določilo o zastaranju. Zmotno pa je zaključilo, da uveljavljena odškodninska terjatev ni zastarana, ker je Sodišče združenega dela s sodbo z dne 29. 9. 1988 tožniku prisodilo za v bodoče denarno rento. Ker je tožnik uveljavljal škodo že v postopku pri SZD, je treba uporabiti še določila o zastaranju terjatev, ki so bile ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, za katere velja desetletni zastaralni rok. Opozarja, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz odločb sodišč ali drugih pristojnih organov, zastarajo v roku, ki je določen za zastaranje občasnih terjatev. V vsakem primeru, ob upoštevanju splošnih določb o zastaranju kot posebnih določil o zastaranju odškodninskih terjatev, pa le te zastarajo in tudi pravica uveljavljati take terjatve zastara, ko preteče v zakonu določen zastaralni rok. Po mnenju tožene stranke je zaradi poteka desetletnega roka od plačila zadnjega rentnega zneska, določenega s sodbo, sodba izgubila pravno veljavo. Čas nastanka škode je pomemben glede na določila o zastaranju odškodninskih terjatev. Izguba pravice zahtevati samo rento po logičnem zaključku pomeni tudi izgubo pravice zahtevati zvišanje rente. Uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 2. odstavka 356. člena OZ. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je zaradi poteka 17 let od plačila zadnjega zneska rente pravica do rente na dan vložitve tožbe že zastarala in s tem vse nadaljnje tožnikove terjatve iz istega pravnega naslova. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 1077/2011 z dne 10. 2. 2012 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba in na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo pravilno in zakonito odločitev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 9. 7. 2009 vložil tožbo na izplačevanje povišane denarne rente zaradi bistveno spremenjenih okoliščin. Ugotovilo je, da je tožnik pravočasno uveljavljal premoženjsko škodo v obliki rentnega zahtevka in mu je Sodišče združenega dela v Novi Gorici s pravnomočno odločbo opr. št. S 335/86 z dne 29. 9. 1988 prisodilo denarno rento. Z odločbo opr. št. S 284/89 z dne 4. 5. 1990 pa mu je bila renta zaradi spremenjenih okoliščin zvišana. Prisojena renta se tožniku od leta 1992 ni izplačevala, kljub temu pa mu je škoda mesečno nastajala. Zaključilo je, da so mesečne rente, do katerih je bil tožnik upravičen v obdobju od leta 1992 do dneva vložitve tožbe, zastarane (niti jih tožnik ne zahteva v tožbi), od vložitve tožbe pa je upravičen do zvišane rente. Na podlagi podatkov ZPIZ-a o višini invalidske pokojnine, ki jo je tožnik prejemal od aprila 2009 do aprila 2012 in podatkov o višini plače za delovno mesto premikač I je ugotovilo, da je prikrajšanje tožnika na plači znatno večje od denarne rente, ki mu je bila določena z odločbo opr. št. S 284/89 z dne 4. 5. 1990, zato so ob upoštevanju 175. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS št. 83/2001) izpolnjeni pogoji za izračun zvišane mesečne rente.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je pravica do rente na dan vložitve tožbe že zastarala in s tem tudi vse nadaljnje terjatve iz istega pravnega naslova. Rentni zahtevek ima odškodninsko naravo, zato določb, ki urejajo občasne terjatve (347. člen OZ) v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti. Pri rentnem zahtevku tožnika gre za plačilo sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, o kateri je bilo že odločeno z odločbo SZD v Novi Gorici opr. št. S 335/86 z dne 29. 9. 1988 in z odločbo SZD v Novi Gorici opr. št. S 284/89 z dne 4. 5. 1990. S tem tožbenim zahtevkom tožnik ne uveljavlja same pravice do rente, ki mu je bila že priznana, temveč zvišanje rente za v bodoče (od vložitve tožbe dalje). Pravočasnost sodnega uveljavljanja rentnega zahtevka se glede na samo naravo stvari lahko nanaša le na prvo sodno uveljavljanje pravice do rente, ne pa na zahtevek za zvišanje.

Tožena stranka višine prisojene rente v pritožbi ne prereka, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje glede višine rente materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).