Jedro

Višje sodišče je obsojencu zvišalo kazni za posamezni kaznivi dejanji in nato tudi enotno kazen, vendar pri tem ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Zato obsojenec, ki takega zvišanja zaporne kazni ne sprejema, po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, marveč pravnomočno sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazni. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega I.P. s sodbo z dne 2.6.2000 spoznalo za krivega, pod točko 1 kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 4. v zvezi s 1. odstavkom 143. člena KZ, pod točko 2 pa nadaljevanega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je po 4. odstavku 143. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, za drugo pa po 1. odstavku 180. člena KZ eno leto zapora ter mu nato po 47. členu KZ izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 27.2.2000 od 23.30 ure dalje. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenemu I.P. za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti na podlagi 4. odstavka 143. člena KZ kazen zvišalo na šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje posilstva po 180. členu KZ pa na dve leti zapora ter mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ zvišalo enotno kazen na dve leti in tri mesece zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenega I.P. oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni I.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi izrečno ne navaja, iz katerih razlogov izpodbija pravnomočno sodbo, pač pa le-to, da jo vlaga po 1. in 2. odstavku 420. člena ZKP. Poudarja, da kaznivih dejanj ni storil, da ga je kazenski postopek močno prizadel, tako da se je poslabšalo tudi njegovo zdravstveno stanje, pomišljal je celo na samomor. Sodišče ga je obsodilo, ne da bi za to imelo kakršenkoli dokaz, pričam, ki jih je predlagal, ni verjelo, čeprav so te govorile resnico, prav tako pa ni sprejelo dokaznih predlogov obrambe. Onemogočeno mu je bilo soočenje, odgovori oškodovanke A.F. na vprašanja njegovega zagovornika da so bili nepopolni, na nekatera direktna vprašanja pa da ji sploh ni bilo treba odgovarjati, čeprav bi z odgovori nanje prišla na dan resnica in s tem tudi vložnikova nedolžnost. Pravnomočna sodba je po vložnikovem mnenju nezakonita tudi zaradi nezaslišanega zvišanja kazni pred drugostopenjskim sodiščem.

Izrecnega predloga zahteva ne vsebuje, pač pa navedbo, naj Vrhovno sodišče konča nasilno in kruto ravnanje policije z obsojencem in člani njegove družine.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenec ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izpodbija pravnomočno sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je dokazne predloge korektno zavrnilo in tako odločitev v sodbi posebej obrazložilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obsojenčevo zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami v zahtevi, da kaznivih dejanj ni storil in da mu tudi nista dokazani, da je celotna zadeva sad policijskega konstrukta in vpletanja oškodovankinih staršev, ki ga že od samega začetka nista sprejemala, obsojenec ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za njegove trditve, da bi sodišče ugotovilo resnico, s čimer bi se izkazalo, da je nedolžen, če bi oškodovanka odgovorila na vprašanja obsojenčevega zagovornika in če bi sodišče upoštevalo izpovedbe, sicer resnicoljubnih prič, ki so izpovedovale njemu v prid. Na ta način obsojeni I.P. v zahtevi uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zatrjevanje, da mu sodišče ne v preiskavi ne na glavni obravnavi ni omogočilo soočenja (očitno z oškodovanko A.F.), obsojenec po vsebini zatrjuje kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP. Tudi ta kršitev ni podana, saj ne obsojenec, ne njegov zagovornik takega soočenja nista predlagala. Oškodovanka je na glavni obravnavi odgovorila na številna zagovornikova vprašanja, obsojenec pa ji ni postavil nobenega vprašanja. Zgolj obsojenčeva trditev, da je oškodovanka na nekatera zagovornikova vprašanja odgovorila nepopolno, na nekatera pa da ji sploh ni bilo potrebno odgovarjati, pri čemer v zahtevi teh trditev pobliže vsebinsko sploh ne opredeli, ob dejstvu, da obramba ni zahtevala popolnejših odgovorov oziroma odgovora na vprašanje, za katerega je oškodovanka dejala, da nanj ne bo odgovorila, ni zadostna podlaga za sklepanje, da je bila na glavni obravnavi kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi predlagal dopolnitev dokaznega postopka s soočenjem med oškodovanko in pričo M.V. ter zaslišanje priče F.J., vendar je senat na podlagi 4. odstavka 299. člena ZKP oba dokazna predloga zavrnil. V skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi obrazložilo, iz katerih razlogov predlogom obsojenčevega zagovornika ni ugodilo. S posplošeno navedbo v zahtevi, da sodišče ni sprejelo dokazov in prič, ki jih je predlagal, ne da bi obrazložil, zakaj naj bi zavrnitev teh dokazov vplivala na zakonitost sodbe, obsojenec tudi ne more biti uspešen.

Višje sodišče v Mariboru je obsojencu zvišalo kazni za posamezni kaznivi dejanji in nato tudi enotno kazen, vendar pri tem ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Zato obsojenec, ki takega zvišanja zaporne kazni ne sprejema, po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, marveč pravnomočno sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazni. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti.

Obsojenčeve navedbe o slabem zdravstvenem stanju pri presoji zakonitosti napadene pravnomočne sodbe nimajo nobenega pomena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni I.P., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazni, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojeni I.P. z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče, glede na slabe gmotne razmere, na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila povprečnine, kot stroška v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.