Jedro

Tudi prepis telefonskih pogovorov, ki ni v slovenskem jeziku, je lahko dokaz v kazenskem postopku. Da obsojeni jezik razume, je očitno že iz komunikacije med obsojenci, ki je potekala v tem jeziku.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega B.G. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni B.G. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 400.000 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni B.G. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. in 3. odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter mu je bila izrečena kazen 7 let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornikov obsojenega B.G., odvetnika D.P. in Odvetniške družbe Č., zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper navedeni sodbi sta zagovornika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Odvetniška družba Č. je v zahtevi uveljavila bistveno kršitev postopka ter predlagala, da Vrhovno sodišče obe izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo odločitev. Po mnenju odvetniške družbe sta sodišči storili bistveno kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj bi bil izrek sodbe sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče naj bi na podlagi izvedenega dokaznega postopka nikakor ne moglo ugotoviti natančnega števila pripeljanih tujcev, dejansko stanje naj bi ugotavljalo na način, ki je redkost v sodni praksi, nelogičen pa naj bi bil zaključek tudi glede premoženjske koristi.

Obsojenčev zagovornik odvetnik D.P. je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavil bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je senat sodišča prve stopnje izločil iz spisa izjavo M.M., to izjavo pa je Okrožno sodišče v Kranju povzelo v svojo obrazložitev v zahtevi za preiskavo. Ker je sodišče sledilo zagovoru M. pred preiskovalnim sodnikom in ne kasneje spremenjenemu zagovoru, je nedvomno na to vplivala izjava, ki jo je moral senat izločiti. Po zagovornikovem mnenju je podana tudi kršitev po 3. točki 371. člena ZKP, ker se je sodišče oprlo na številne zapise telefonskih pogovorov, ki so bili vodeni v tujem jeziku, namreč v srbohrvaškem jeziku, ki sploh ne obstaja. V tem pogledu je po mnenju zagovornika podana tudi kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče lahko opre le na dokaze v slovenskem jeziku. Zagovornik tudi meni, da niso podani znaki kaznivega dejanja po 311. členu KZ, ker prevažanje v notranjost države ne pomeni izvršitvenega dejanja tega kaznivega dejanja. Tako tudi organiziranje prevozov po državi ne more predstavljati izvršitvenega ravnanja. Zagovornik prav tako meni, da nista podana niti objektivni niti subjektivni element hudodelske združbe, stiki med soobsojenimi in neznanimi osebami, ki naj bi vodili tujce čez meje, pa v nobenem delu niso dokazani. Tako obsojenca ni mogoče šteti niti za sostorilca očitanih kaznivih dejanj, niti za sodelovanje v hudodelski združbi. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevi predlagal, da se kot neutemeljeni zavrneta. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahteva odvetniške družbe Č. uveljavlja drugačno dokazno oceno. Zagovornik odvetnik P. po mnenju vrhovnega državnega tožilca neutemeljeno uveljavlja kršitev 4. a odstavka 39. člena ZKP, ker izjava M., dana policistom, ni mogla imeti nobenega vpliva na sodbo. Tudi kršitve 3. in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP po mnenju vrhovnega državnega tožilca nista podani, ker so stranke razumele vsebino telefonskih zapisov. Glede izvršitvenega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo pa vrhovni državni tožilec zastopa stališče, da je naravni sestavni del prestopa meje ne le sam prestop, temveč tudi dostop do meje, v kar je vključeno tudi potovanje po ozemlju Republike Slovenije. Glede združbe meni, da tudi če posamezniki, ki sodelujejo v verigi organizacije prehodov preko državne meje, niso razkriti, to samo zase ni ovira za opredelitev, da gre za organizirano združbo.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Odvetniška družba Č. uveljavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar v zahtevi ne pojasni, v čem naj bi bilo nasprotje v izreku sodbe in v čem naj bi bilo nasprotje z razlogi sodbe, tako da zahteve v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. V ostalem delu zahteve pa Odvetniška družba Č. izpodbija izključno ugotovljeno dejansko stanje (glede števila prepeljanih tujcev, njihovega državljanstva, premoženjske koristi itd.), kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. ZKP ni mogoče uveljavljati.

Tudi zahteva zagovornika odvetnika D.P. ni utemeljena. Sodišče v postopku ni zagrešilo kršitve po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko je izločilo iz spisa izjavo M.M. Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta pač ocenjevali zagovore soobsojenega M. pred preiskovalnim sodnikom in potem na glavni obravnavi in ocenilo, kateremu zagovoru bo sledilo. To pomeni zgolj dokazno oceno sodišča, na katero izločena izjava ne more imeti nikakršnega vpliva in je sodišče tudi ni obravnavalo in povzelo v dokazno oceno.

Prav tako zagovornik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (zagovornik napačno citira ZPP), ker naj bi bili zapisi telefonskih pogovorov v srbohrvaškem jeziku. Že sodišče druge stopnje je pravilno in razumno obrazložilo, da je obsojenec razumel razgovore, da je sodni tolmač I.S. prevedel razgovore v albanskem jeziku ter da stranke niso imele pripomb, da teh posnetkov ne razumejo. Ti posneti razgovori so potekali v srbohrvaškem jeziku, s katerim so delno komunicirali celo obsojenci med seboj in je torej očitno, da so jih razumeli. Sodišče ni napravilo tudi nobene kršitve, ko je jezik komuniciranja poimenovalo kot srbohrvaški. Pod tem imenom je bil ta jezik v bivši SFRJ celo učni jezik v šolah in torej ni nek nov izmišljeni jezik, če so novonastale države svoje jezike poimenovale drugače. Zagovornik prav tako neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, saj je opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe povsem skladen z zakonskimi znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 311. členu KZ. Seveda prevažanje ljudi po notranjosti države ne prestavlja tega kaznivega dejanja, v opisu kaznivega dejanja pa je to prevažanje opisano kot izvršitveno dejanje kaznivega dejanja. Prav tako je opisano ravnanje, ki predstavlja elemente hudodelske združbe, kar sta sodišči v izpodbijanih sodbah tudi natančno obrazložili. Obsojenčev zagovornik torej v resnici ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč predstavlja svojo oceno dejanskega stanja, ki naj bi kazala, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, torej ni uresničil znakov kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ in ni deloval v hudodelski združbi. Dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljaviti, kot je bilo pojasnjeno že glede zahteve za varstvo zakonitosti Odvetniške družbe Č.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevah uveljavljata Odvetniška družba Č. in obsojenčev zagovornik odvetnik D.P., poleg tega pa sta obe zahtevi vloženi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato obe zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov v sodbi sodišča prve stopnje.