Jedro

Dolžnost sodišča je, da storilca obvesti o (novih) dejstvih, glede katerih se v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Uprava uniformirane policije, SE za nadzor prometa, je M. B. izdal plačilni nalog št. 5000000629139 z dne 16. 12. 2013 zaradi prekrška po 6. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu izrekel globo v višini 1.200,00 EUR in 9 kazenskih točk. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo ZSV 677/2014 z dne 21. 5. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper to sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, v zvezi s petim odstavkom 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. Zahtevo utemeljuje z navedbami, da je prekrškovni organ preveril storilčev alibi in dopolnil dokazni postopek s pridobitvijo pisne izjave storilčevega delodajalca, iz katerega izhaja, da storilčeve izjave glede alibija ne držijo. S tako dopolnjenim dokaznim postopkom pa prekrškovni organ in sodišče storilca nista seznanila, s čimer je bila kršena storilčeva pravica do obrambe. Pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo mora sodišče preveriti, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti. O tem mora obvestiti storilca ter ga seznaniti, kje in kdaj lahko pregleda spise, ga poučiti po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 ter mu določiti rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve (peti odstavek 65. člena ZP-1).

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1, poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil storilcu M. B. dne 16. 12. 2013 izdan plačilni nalog, ker je z osebnim vozilom na avtocesti, kjer je hitrost vožnje omejena na 130 km/h, prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost vožnje za 62 km/h. Prekršek je bil ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da tega prekrška ni storil, saj je bil takrat službeno v tujini. Zahtevi je predložil obvestilo oziroma potrdilo podjetja I. d.o.o., da je bil pri njih zaposleni delavec M. B. v času od 12. 12. 2013 do 16. 12. 2013 na montaži popravila peči v Avstriji. Po prejemu zahteve za sodno varstvo je prekrškovni organ dopolnil dokazni postopek tako, da je od storilčevega delodajalca zahteval, da potrdi resničnost izdanega potrdila. Na takšno zahtevo je storilčev delodajalec prekrškovnemu organu poslal pisno obvestilo, da je pri priimku zaposlenega prišlo do napake. V času storitve očitanega prekrška dela na montaži v Avstriji ni opravljal M. B., temveč M. L. Te navedbe je prekrškovni organ povzel v opisu dejanskega stanja in spisovno gradivo predal Okrajnemu sodišču v Mariboru, da odloči o vloženi zahtevi za sodno varstvo.

5. Okrajno sodišče v Mariboru je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo z obrazložitvijo, da so se storilčeve navedbe o njegovi odsotnosti izkazale za neresnične in torej njegov alibi ni potrjen, prav tako pa ni dokazov, da bi njegovo osebno vozilo v času prekrška vozil kdo drug, zato se na podlagi 8. člena ZPrCP, za prekršek kaznuje lastnik vozila, to je M. B. 6. Ustavno sodišče je v odločbi Up-319/1014 z dne 20. 1. 2011, med drugim poudarilo, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena URS posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Pri tem gre za sestavine zapovedi poštenega postopka, ki je obdolžencu zagotovljen tudi v postopku o prekršku. Takemu stališču je že v več svojih odločitvah sledilo tudi Vrhovno sodišče

(1)

. Prav tako iz določb ZP-1 izhaja dolžnost sodišča, da storilca obvesti o dejstvih, glede katerih se v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti. Če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, mu opis posreduje, hkrati pa storilca seznani, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga pouči po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 ter mu določi rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve (peti odstavek 65. člena ZP-1).

7. Pravilna je ugotovitev vrhovnega državnega tožilca, da v obravnavanem postopku ta procesna jamstva storilcu niso bila zagotovljena. Sodišče je namreč svojo odločitev oprlo predvsem na dokazno gradivo, ki ga je v dopolnjenem dokaznem postopku po prejemu zahteve za sodno varstvo pridobil prekrškovni organ (četrti odstavek 63. člena ZP-1), ne da bi storilcu pred odločitvijo dalo možnost, da se s tem gradivom seznani in o njem izjavi (osmi odstavek 65. člena ZP-1). Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, gre za obremenilno gradivo, ki je odločilno vplivalo na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo.

C.

8. Ker storilcu ni bila zagotovljena možnost, da bi se seznanil in izjavil o procesnem gradivu, ki je bilo odločilno za zavrnitev njegovega pravnega sredstva (druga alineja 62. člena ZP-1), je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem postopku bo sodišče storilcu moralo omogočiti, da se seznani in izjavi o dokaznem gradivu, ki ga je v dopolnjenem dokaznem postopku po prejemu zahteve za sodno varstvo pridobil prekrškovni organ, ga seznaniti z drugimi procesnimi pravicami iz petega odstavka 65. člena ZP-1 in o zadevi ponovno odločiti.

(1) Glej npr. sodbe VS RS IV Ips 45/2011 z dne 17. 5. 2011, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 105/2010 z dne 15. 6. 2010.