Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi naloga po ZSKZDČEU-1 ni dovoljena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega B. B. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti iz drugega odstavka 24. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnil kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno odločbo o odreditvi pripora spremeni tako, da pripor odpravi in obdolženca izpusti na prostost ali ga nadomesti z milejšim ukrepom oziroma, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

B.

3. Dne 19. 9. 2013 se je začel uporabljati ZSKZDČEU-1, ki je nadomestil prej veljavni Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU). ZSKZDČEU je pripor urejal v 23. členu, ZSKZDČEU-1 pa ima enaka zakonska določila v zvezi s priporom vsebovana v 24. členu. Vrhovno sodišče je v več sklepih (na primer XI Ips 33286/2011 z dne 5. 7. 2012, XI Ips 5/2009 z dne 22. 1. 2009 ter I Ips 327/2008 z dne 25. 9. 2008) obrazložilo, da zahteva za varstvo zakonitosti v primerih, ko je podlaga za odreditev pripora ZSKZDČEU, ni dovoljena. Ta zakon možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva ne predvideva, glede vprašanj, ki v tem zakonu niso urejena, pa se med drugim uporabljajo tudi določbe zakona, ki ureja kazenski postopek. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo (prvi odstavek 420. člena ZKP). Izjemoma je to izredno pravno sredstvo med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, mogoče vložiti v primerih odreditve in podaljšanja pripora, naštetih v četrtem odstavku 420. člena ZKP. Postopek prijetja in predaje na podlagi naloga je poseben postopek, ki je urejen v posebnem zakonu (lex specialis). Postopek v zvezi z odreditvijo pripora, vključno s pravnimi sredstvi in podaljševanjem pripora, je v zakonu urejen določno in (skoraj) popolno in le izjemoma predvideva smiselno uporabo določb ZKP. Zakon izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, glede teh pravnih sredstev pa tudi ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP. Kljub temu je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

C.

4. Ker zahteva za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.