Jedro

Tožena stranka je tekom pravdnega postopka vztrajala pri trditvi, da ji je bil denarni znesek izročen v last (za poplačilo terjatve), na ugovor procesnega pobotanja pa se je prvič sklicevala šele v pritožbi (torej prepozno - tretji odstavek 337. člena ZPP).

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se spremenita sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje, vsaka v delu, ki se nanaša na pripadajoče zakonske zamudne obresti za čas po 1. 1. 2002 tako, da se ta del tožbenega zahtevka zavrne.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Dediči po pokojni S. K. v tej pravdi od toženca, ki je obenem tudi dedič po pokojni, zahtevajo vrnitev zneska 11.000.000 SIT z obrestmi v zapuščino. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec v zapuščino po pokojni S. K. vrniti 10.000.000 SIT, kolikor je znašala terjatev imenovane do njega, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11. 7. 1997 dalje do plačila, ker je ugotovilo, da namen nakazila S. K. na račun toženca ni bilo vračilo posojila, pač pa hramba navedene vsote denarja. V presežku (torej za 1.000.000 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil navedeni znesek tožencu podarjen. Toženca je tudi zavezalo, da mora tožnikom povrniti pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je tožena stranka vložila revizijo zaradi kršitve Ustave, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je s tem, ko se ni opredelilo do pritožbenih navedb, katere revizija povzema, kršilo 22., 23., in 25. člen Ustave ter storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je imel toženec zoper mater večjo terjatev od tiste, ki se vtožuje v tem postopku, bi morali sodišči ob pravilni uporabi materialnega prava nevadeni terjatvi pobotati, na kar se je tožena stranka v pritožbi tudi izrecno sklicevala. Čeprav revident ne sprejema kot pravilne ugotovitve sodišč, da je šlo v primeru spornega zneska, ki ga je pokojna mati nakazala na bančni račun toženca, za hrambo, revident opozarja, da je šlo v takšnem primeru za nepristno hrambo, kot jo ureja 722. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in bi bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava v danem primeru uporabiti določbe posojilne pogodbe ter ugotoviti pobot terjatev, saj drugi odstavek 341. člena ZOR v konkretnem primeru ni uporaben, ker se nanaša le na predmete, ki so v hrambo izročeni kot species. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe o neobstoju aktivne legitimacije tožečih strank, saj je ime revidenta zapisano v uvodu prvostopenjske sodbe na strani tožnikov, takšna sodba pa je glede na izrek pritožbenega sodišča postala pravnomočna, pa tudi s smrtjo prvotne tožnice je njen pooblaščenec postal oporočni dedič, stranka in pooblaščenec pa ne moreta biti združena v isti osebi; zato naziranje sodišča, da je tožnica v trenutku smrti imela pooblaščenca ni pravilno in bi moralo sodišče na podlagi 205. člena ZPP postopek prekiniti ter počakati na zaključek zapuščinskega postopka. Revident se ne strinja s pravnim naziranjem pritožbenega sodišča, da predstavljajo v pritožbi zatrjevana neskladja v prvostopenjski sodbi očitne pravopisne napake in ne bistvene kršitve določb ZPP, ter v nadaljevanju v pritožbi zatrjevana neskladja prvostopenjske sodbe ponovno obrazloži. Sodišče pri svoji odločitvi tudi ni upoštevalo odločitve Ustavnega sodišča glede zakonitih zamudnih obresti. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 2. 3. 2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - OZ), kolikor se zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami - ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti od zneska 41.729,26 EUR (10.000.000,00 SIT), ki so se natekle od dne 11. 7. 1997 do 1.1.2002 že presegle glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05 z dne 6. 3. 2008, je Vrhovno sodišče reviziji v tem delu ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za pripadajoče zamudne obresti za čas po 1. 1. 2002 (prvi odstavek 380. člena ZPP; I. točka izreka te odločbe).

7. V preostalem delu revizija ni utemeljena.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: pokojna S. K. je dne 29.5.1996 položila znesek 10.000.000 SIT na toženčev bančni račun, katerega je sama odprla z namenom, da bi navedeni znesek tožencu izročila v hrambo; ta znesek je 11. 6. 1996 toženec zamenjal v nemške marke, zanj ustanovil devizni račun, nato pa s tega računa 14. 6. 1996 dvignil 111.000,00 DEM.

9. Revizijski očitek v zvezi z aktivno legitimacijo je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je tožbo glede petega tožnika (ki je hkrati tudi tožena stranka) pravilno zavrglo. Pravni interes za takšno tožbo namreč ni bil podan. Prav tako pa je sodišče prve stopnje smelo nadaljevati pravdni postopek še pred končanjem zapuščinskega postopka, saj je v trenutku smrti prvotne tožnice S. K., kot to pravilno obrazloži pritožbeno sodišče na str.5, prišlo do procesnega nasledstva, procesna legitimacija za nadaljevanje postopka po smrti prvotne tožnice pa ne prejudicira vprašanja materialnopravne legitimacije vsakega posameznega dediča, katero bo dokončno razjasnil pravnomočno končani zapuščinski postopek. Revident tudi ne zatrjuje, da je odločitev sodišča v nasprotju s sklepom o dedovanju. Poleg tega pa je v smislu tretjega odstavka 208. člena ZPP tožena stranka z vlogo z dne 15. 5. 2002 sama podala predlog sodišču za nadaljevanje postopka, ki je bil predhodno pravilno že prekinjen po smrti prvotne tožnice in so odveč razglabljanja o pomenu vstopa pooblaščenca v vlogo stranke po smrti prvotne tožnice.

10. Neutemeljen je očitek o kršitvi določb Ustave in procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebinsko nestrinjanje stranke z odločitvijo sodišča ne more privesti do procesne kršitve po tej določbi ZPP. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da se je pritožbeno sodišče v prvem odstavku na strani 8 obrazložitve sodbe opredelilo do pritožbene navedbe, da je pokojna na toženčev račun nakazala denarni znesek z namenom poplačila dolga v višini 150.000 DEM. Navedlo je, da "toženec ni uspel dokazati, da so mu bila sporna denarna sredstva izročena prav z namenom poplačila njegove terjatve". Ne uporaba besede pobot še ne pomeni, da sodišče vsebinsko ni obravnavalo tega vprašanja, saj je prejšni izsek iz obrazložitve pritožbenega sodišče razumeti v smislu vsebinske obravnave materialnopravnega pobota terjatev.

11. Pobotanje je mogoče uveljavljati kot materialnopravno (predprocesno) pobotanje ali pa kot (pravdno) procesno pobotanje. Prvi ugovor pomeni, da je zaradi toženčeve pobotne izjave tožničina terjatev prenehala že pred vložitvijo tožbe, pri drugem ugovoru pa se ugotavlja obstoj in višina terjatev obeh pravdnih strank in pobot izvede šele v pravdi. Ker toženec tekom pravdnega postopka pobotne izjave ni podal (da naj se njegova terjatev do prvotne tožnice pobota z njeno terjatvijo, ki se uveljavlja v tej pravdi do njega) in ker takšne izjave ne more uspešno podati v revizijskem (372. člen ZPP), niti pritožbenem postopku (tretji odstavek 337. člena ZPP), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločali le o vprašanju predprocesnega pobotanja, ki je smiselno enak ugovoru izpolnitve obveznosti, zaradi katerega je obveznost prenehala. Ugotovili sta, na kar je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena vezano, da terjatev toženca z nakazilom denarnih sredstev prvotne tožnice na njegov račun ni bila poplačana, ker so bila denarna sredstva tožencu izročena v hrambo in ne v last. Pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj sodišče brez strankine izjave o pobotu terjatev pravdnih strank ne sme avtomatično pobotati. Iz 337. člena ZOR (sedaj 312. člen OZ) namreč izhaja, da pobotanje ne nastopi samo po sebi potem, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ampak je za nastanek potrebno aktivno delovanje ene izmed vzajemno povezanih strank in sicer mora stranka podati pobotno izjavo. Tožena stranka je tekom pravdnega postopka vztrajala na trditvi, da ji je bil denarni znesek izročen v last (za poplačilo terjatve), na ugovor procesnega pobotanja pa se je prvič sklicevala šele v pritožbi (prepozno - tretji odstavek 337. člena ZPP).

12. Vsled zgoraj navedenega so neutemeljene revizijske navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava - določb 341. in 722. člena ZOR. Tožencu v hrambo dana denarna sredstva je imela S. K. (oziroma po njeni smrti njeni pravni nasledniki) pravico zahtevati nazaj, toženec pa ji ga je bil dolžan vrniti z vsemi plodovi oziroma koristmi (718. člen ZOR).

13. Strinjati se je z naziranjem revidenta, da je odločanje o pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev načeloma strogo formalni postopek, vendar pa je poprava očitnih pomot sodišča dovoljena. ZPP v 328.členu predvideva, da sodišče prve stopnje izda popravo sodbe, če ugotovi, da je prišlo do očitnih pisnih ali računskih pomot. Če pa takšno pomoto ugotovi šele sodišče druge stopnje, presodi ali le-ta vpliva na jasnost in skladnost razlogov sodbe v smislu zatrjevane bistvene kršitve določbe pravdnega postopka. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče v drugem odstavku na strani 6 obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, zakaj je pisno pomoto sodišča prve stopnje v letnici izvedbe transkacij obravnavati kot očitno in da le-ta ni povzročila nejasnosti ali neskladnosti med razlogi sodbe (pomotna navedba datuma izdaje oziroma nastanka listine se ne razteza na samo vsebino listine). Prav tako je zaključiti, da se je očitna pisna napaka zapisala v zvezi z letnico prometa na bančnem računu prvotne tožnice in je zato navedbo treh transakcij z napačno letnico (ki se v vseh treh primerih nanaša na isto leto) vsebinsko šteti za eno samo očitno napako. Enak zaključek terja revizijski očitek v zvezi s prilogo A7, ki jo je prvostopenjsko sodišče na enem mestu označilo za pismo tožencu, v nadaljevanju pa jasno navedlo, da je pismo napisal toženec sam, pritožbeno sodišče pa je v zvezi s pritožbenim očitkom pravilno pojasnilo, da je iz konteksta obrazložitve sodbe popolnoma jasno kdo je avtor in kdo prejemnik pisma ter da gre tudi v tem primeru za očitno pisno pomoto.

14. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba toženčevo revizijo v neutemeljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.