Jedro

Pravilno pritožba navaja, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da lahko najemna pogodba sporazumno preneha tudi konkludentno, če najemodajalec izrecno ne izjavi, da ni prenehala. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da mora pri tem iz konkludentnih ravnanj izhajati jasno izražena volja pogodbenih strank, da so lahko ta ravnanja pravno relevantna v smeri zatrjevanega sporazumnega prenehanja najemnega razmerja. Pri presoji konkludentnega ravnanja je namreč bistveno, da med pogodbenima strankama obstoji soglasje volj ter da je le-to izraženo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za vrnitev hladilnika LTH.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka po tožbi tožeči stranki v roku 15 dni plačati 10.950,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2019 dalje (I. točka izreka) in v roku 15 dni izročiti 3 nože rezalnika zelenjave, 5 pekačev in hladilnik LTH (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi za plačilo 2.270,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi za plačilo 6.870,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) ter odločilo, da je dolžna tožena stranka po tožbi tožeči povrniti 89 % vseh njenih potrebnih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi 11 % njenih potrebnih pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter odloči, da se tožbeni zahtevek v I. in II. točki izreka v celoti zavrne in ugodi tožbenemu zahtevku tožene stranke iz IV. točke izreka ter glede na navedeno spremeni odločitev o stroških iz V. točke izreka, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

**Dejansko stanje**

4. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 11. 5. 2018 sklenili najemno pogodbo za lokal s skladiščem na naslovu ..., za namen opravljanja gostinske dejavnosti, za najemnino v višini 750,00 EUR + DDV, za čas trajanja najemnega razmerja od 1. 6. 2018 do 1. 7. 2019 (v nadaljevanju: Pogodba). Tožena stranka je dne 28. 9. 2018 podala pisno odpoved Pogodbe in novembra 2018 poslovni prostor zapustila, ključe lokala pa tožeči stranki poslala po pošti.

5. Tožeča stranka v tej pravdi od tožene stranke zahteva plačilo neporavnanih najemnin za mesec september, oktober in november 2018, preostalih sedem pa, ker najemne pogodbe ni bilo mogoče odpovedati pred potekom časa, hkrati pa je bila v najemni pogodbi v primeru neutemeljenega odstopa predvidena pogodbena kazen v enaki višini. Prav tako zahteva povrnitev škode na aparatih (konvektomat, friteza in servirni voziček) ter vrnitev treh nožev rezalnika zelenjave, pet pekačev in LTH hladilnika. Tožena stranka plačilu najemnin nasprotuje, saj se je zakoniti zastopnik tožeče stranke z odstopom strinjal, ker ni izrazil, da najemna pogodba ni prenehala, niti zahteval plačila vseh najemnin do njenega poteka. Nasprotuje tudi plačilu škode na aparatih (konvektomat in friteza), saj teh ni uporabljala, temveč jih je zgolj odpeljala v skladišče. Glede vrnitve predmetov priznava, da jih je pomotoma odnesla iz lokala, ker so se pomešali z njenimi, razen hladilnika, pri katerem gre v resnici za hladilno vitrino pod pultom. Hkrati od tožeče stranke z nasprotno tožbo zahteva povrnitev stroškov generalnega čiščenja poslovnega prostora, stroškov popravil ter internetnega priklopa ter 50 % stroškov zaposlenih, ker do 20. 6. 2018 poslovnega prostora ni mogla uporabljati. Zatrjuje, da sta se za povrnitev navedenih stroškov stranki dogovorili z ustnim dogovorom.

**Glede prenehanja najemne pogodbe**

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka niti v skladu s Pogodbo, niti v skladu z Zakonom o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) Pogodbe ni mogla enostransko odpovedati. Zato se je v nadaljevanju ukvarjalo z vprašanjem, ali je Pogodba prenehala sporazumno. Zaključilo je, da ni prišlo do sporazumnega prenehanja, saj je bila za tožečo stranko primopredaja pogoj za morebiten dogovor o sporazumnem prenehanju najemnega razmerja. Tudi dejstva, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke prejel ključe lokala po pošti, ni mogoče šteti za soglasje s prenehanjem najema. Presodilo je, da najemnini za september in oktober nista bili pobotani z varščino, saj v predlogu tožene stranke za pobot ni navedeno, da bi se izjava štela za enostranski pobot. 7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke v elektronskem sporočilu dne 15. 11. 2018 preko nepremičninskega posrednika posredoval pogoje za primopredajo, kar pomeni, da se je z odstopom strinjal in s svojim ravnanjem izjavil jasno voljo v smeri sporazumnega prenehanja, ni namreč izrecno izjavil, da pogodba ni prenehala ali da jo šteje za veljavno, oziroma odpovedi zavrnil. Pri tem se sklicuje na v sodni praksi zavzeto stališče glede konkludentnega prenehanja najemnega razmerja.

8. Pravilno pritožba navaja, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da lahko najemna pogodba sporazumno preneha tudi konkludentno, če najemodajalec izrecno ne izjavi, da ni prenehala. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da mora pri tem iz konkludentnih ravnanj izhajati jasno izražena volja pogodbenih strank, da so lahko ta ravnanja pravno relevantna v smeri zatrjevanega sporazumnega prenehanja najemnega razmerja.1 Pri presoji konkludentnega ravnanja je namreč bistveno, da med pogodbenima strankama obstoji soglasje volj ter da je le-to izraženo.2 V odločbah, na katere se sklicuje pritožba,3 je bila volja strank za prenehanje najemnega razmerja jasno izražena. Na primer, stranki sta opravili primopredajo, najemnik je izročil ključe in najemodajalec je prostor prejel nazaj v posest, pri čemer ni izrecno izjavil, da najemna pogodba ni prenehala, zato najemnik ni imel razloga, da bi dvomil o tem. Nasprotno v obravnavanem primeru po mnenju pritožbenega sodišča volja strank o prenehanju najemnega razmerja ni bila izrecno izražena, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku z vpogledom v elektronsko korespondenco (priloga spisa B 14-17) ter zaslišanjem predlaganih prič A. A., B. B. ter C. C. pravilno presodilo, da iz ravnanja pravdnih strank ni mogoče skleniti, da bi prišlo do sporazumnega prenehanja najemnega razmerja. Kot je namreč ugotovilo, je zakoniti zastopnik tožeče stranke s tem, ko je odklonil primopredajo v stanju, v kakršnem je bil lokal (četudi ni podal izrecne zahteve za plačilo vseh najemnin), jasno sporočil, da ni prišlo do sporazumnega prenehanja najemnega razmerja. Iz elektronske korespondence je namreč razvidno, da je bila tožeča stranka pripravljena na primopredajo, za kar pa je zahtevala, da je oprema na istem mestu, kot je bila ob prevzemu in da so odpravljene napake na strojih ter plačani vsi računi dobaviteljev ter najemnina. V pritožbi tožena stranka sicer navaja, da je že v postopku na prvi stopnji trdila, da je iz elektronske korespondence z dne 15. 11. 2018 razvidno, da je bilo med pogoji primopredaje navedeno, da če tožena stranka opreme ne bo popravila in vrnila na svoje mesto, bo to na stroške tožene stranke storila tožeča stranka, kar naj bi izkazovalo voljo sporazumnega prenehanja, saj hkrati ni izjavila, da zaradi nepopravila opreme najemno razmerje ne bo prenehalo. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je v prvem sporočilu C. C. toženi stranki (priloga spisa B 23) med pogoji res navedeno, da bo tožeča stranka opremo popravila in vrnila na svoje mesto na stroške tožene stranke, če ta tega ne bo storila sama. Vendar je v kasnejšem sporočilu (priloga spisa B 15), kjer so bili ponovno navedeni pogoji primopredaje, ta del izpustila in se tako z odgovorom tožene stranke, da naj navedene stroške poravna iz varščine, ni strinjala. Poleg tega je zahtevala izpolnitev tudi drugih pogojev za primopredajo (plačilo vseh stroškov in zapadlih najemnin), za katere tožena stranka niti ne trdi, da jih je izpolnila oz. da je varščina zadostovala za izpolnitev vseh njenih obveznosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta tudi priči A. A. in B. B. izpovedala, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke odklonil primopredajo. Ne držijo pa pritožbene navedbe, da naj bi D. D. izpovedal, da odpovedi in prenehanju najemnega razmerja ni nasprotoval, saj je iz prepisa zvočnega posnetka njegovega zaslišanja (str. 10, list. št. spisa 113) razvidno, da je odpovedi nasprotoval in o tem obvestil C. C., ki je to sporočil toženi stranki. Res je sicer izpovedal, da ni postavljal pogojev za primopredajo, a je tudi iz elektronske korespondence razvidno, da je pogoje toženi stranki sporočal C. C., kar je tudi skladno z izpovedbo D. D., da je o nasprotovanju odpovedi sporočil C. C., ki je to sporočil toženi stranki. Pritožbeno sodišče še dodaja, da zahteve, ki jih je tožeča stranka navedla kot pogoj za primopredajo izhajajo tudi iz 9. člena Pogodbe, v katerem je navedeno, da je najemnik dolžan po prenehanju najemnega razmerja nepremičnino vrniti v stanju, kot jo je prejel, vključno z napravami v delujočem stanju. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni dokazala, da bi tej zahtevi zadostila (da naprav ni namestila na svoje mesto, niti ni sporno).

10. Tudi glede izročitve ključev je sodišče prve stopnje pravilno ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin primera pojasnilo, da tega dejanja ni mogoče šteti za soglasje s prenehanjem najema, saj so bili le-ti tožeči stranki poslani po pošti.4

11. Pritožba nadalje navaja tudi, da ne drži, da tožeča stranka ni prerekala, da poslovni prostor ni bil oddan v najem, saj je predložila elektronsko sporočilo C. C., iz katerega izhaja, da je ta zahteval ključe za namen ogleda nepremičnine z novim najemnikom. Po mnenju pritožbenega sodišča zgolj dejstvo, da naj bi C. C. zahteval ključe zaradi ogleda, še ne izkazuje, da je bila nepremičnina tudi dejansko oddana v najem novemu najemniku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni (izrecno) prerekala navedb tožeče stranke, da v spornem času poslovni prostor ni bil oddan v najem novemu najemniku. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka predložila zgolj elektronska sporočila E. E., v katerih omenja, da bo vrnil ključe, da bo tožeča stranka lahko pokazala lokal novemu najemniku. Med predloženimi elektronskimi sporočili pa ni sporočila C. C. ali D. D., iz katerega bi bilo razvidno, da bi katerikoli od njiju zahteval vračilo ključev za namen ogleda z novim najemnikom.

12. Glede na vse navedeno je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni prišlo do sporazumnega prenehanja najemnega razmerja in je tožena stranka skladno s prvim in tretjim odstavkom 3. člena Pogodbe dolžna tožeči plačati pogodbeno kazen v višini deset mesečnih najemnin z DDV (9.150,00 EUR).

**Glede povrnitve škode na aparatih**

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se stranki s Pogodbo dogovorili, da je po prenehanju najemnega razmerja tožena stranka dolžna nepremičnino vrniti v stanju, kot jo je prejela, upoštevajoč pri tem običajno obrabo in morebitna soglasja najemodajalca za spremembe, in tako vrniti vse naprave v delujočem stanju (9. člen Pogodbe). V primopredajnem zapisniku ni navedenih pomanjkljivosti, zato se je trditveno in dokazno breme, da naprave že takrat niso delovale, preneslo na toženo stranko, ki pa ni trdila nasprotnega, niti to, da bi najemodajalca s tem seznanila in ga pozvala, da napako odpravi.

14. Tožena stranka v pritožbi navaja, da iz Pogodbe izhaja, da se je najemodajalec (tožeča stranka) zavezal, da najkasneje do začetka najemnega razmerja preizkusi vse naprave, česar pa tožeča stranka ni izkazala. Vendar navedena zaveza po mnenju pritožbenega sodišča ne vpliva na dolžnost tožene stranke, da naprave ob prevzemu preizkusi tudi sama, in jih, če napak ni uveljavljala, vrne v delujočem stanju. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tudi ni odločilno, da je tožena stranka trdila, da je že ob primopredaji povedala, da ne bo uporabljala friteze in konvektomata, saj je bila skladno s Pogodbo dolžna opremo vrniti v delujočem stanju, česar ni naredila. Tudi iz trditev tožene stranke na prvi stopnji izhaja, da tožena stranka niti ni vedela, ali je friteza ob primopredaji toženi stranki delovala. Zato na sprejeto odločitev ne vplivajo pritožbene navedbe, da so priče A. A., B. B., F. F. in G. G. izpovedale, da se konvektomat in friteza nista nikoli uporabljala, ampak samo shranila v skladišče. 15. Sicer glede povrnitve škode na aparatih pritožbeno sporno ostaja le še plačilo stroškov po računu v višini 1.800,87 EUR za popravilo friteze, ostala popravila in postavitev ostale opreme nazaj na svoje mesto. Za povračilo stroškov konvektomata in servirnega vozička je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je vrednost omenjenih predmetov po ugotovitvi izvedenca 0. 16. Neutemeljeno pritožba navaja, da tožeča stranka ni ustrezno pojasnila oziroma podala konkretnih trditev v zvezi z izvedenemi deli po izdanem računu št. 03/2019 v višini 1.800,87 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila konkretizacija del s strani tožeče stranke ustrezna glede na dejanske okoliščine primera. Tožeča stranka je v vlogah navedla, da je tožena stranka fritezo nepravilno odklopila in zato delno poškodovala ventile in cevi, za kar je bila potrebna ponovna namestitev in zamenjava poškodovanih delov ter priklop. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni pojasnila, kakšne napake je imela friteza. Nadalje, kot je ustrezno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo navedbe popravila in dopolnila, da je bila s spornim računom zaračunana tudi priključitev ostalih aparatov, ki jih je tožena stranka prestavila na drugo mesto in jih po zapustitvi lokala ni postavila nazaj. Med strankama niti ni bilo sporno, da je tožena stranka lokal zapustila v drugačnem stanju, kot ga je prejela (odstranjene nekatere naprave in drugačna postavitev), zato je jasno, da je morala tožeča stranka vzpostaviti prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bile trditve dovolj konkretizirane in tožeča stranka ni bila dolžna še konkretneje in posebej pojasnjevati vsake posamezne postavke in vsako uro opravljenega dela. Med strankama je bilo nesporno, da je tožena stranka "zarotirala" kuhinjo in da po odpovedi najema kuhinje ni vrnila v prvotno razporeditev (in ni priključila friteze in konvektomata). To pomeni, da je njena postavitev v prvotno stanje za tožečo stranko nedvomno pomenila porabo časa in strošek, ki bi se mu tožena stranka lahko izognila z izpolnitvijo svoje pogodbene dolžnosti. Tudi zahtevku iz tega naslova bi lahko konkretizirano in vsebinsko ugovarjala (ne zgolj z očitkom tožeči stranki, da je premalo navedla), saj bi lahko vedela, koliko dela zahteva postavitev kuhinje v prvotno stanje s priključitvijo vseh naprav, ker je vsa opravila izvedla v obratni smeri. Trditveno in dokazno breme strank v postopku je v precejšnji meri odvisno od njihove aktivnosti.

17. Neutemeljeni so zato tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje pričanje H. H. prepisalo brez zadostne trditvene podlage. Na njegovo izpovedbo se je namreč sodišče prve stopnje sklicevalo v okviru prepričljive dokazne ocene. Ocenilo je, da njegova izpovedba, skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, potrjuje, da je bilo delo po računu opravljeno (točka 23 in 24 obrazložitve). Ne držijo pritožbene navedbe, da H. H. ni znal pojasniti, kaj predstavlja 42 ur dela, saj je povedal, da je bilo vse odstranjene elemente treba namestiti nazaj, pri čemer so delali skupaj štirje, vsak 8 ur. Nepomembni pa so pritožbeni očitki, da iz računa ni razviden izvajalec storitev, niti nista priložena naročilnica in delovni nalog, saj to niso pogoji za opravljena dela niti za izdajo računa. Iz H. H. zaslišanja jasno izhaja, da so navedena dela opravili in zato izdali račun, pri čemer pa delovni nalog in popis del ne obstaja.

18. Pritožbene navedbe, da iz fotografij v spisu izhaja, da friteza ni bila ponovno priklopljena, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj jih tožena stranka ni zatrjevala na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP).

**Glede vrnitvenega zahtevka**

19. V zvezi z vrnitvijo treh nožev rezalnika zelenjave in pet pekačev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni sporno, da jih je odnesla tožena stranka in zato zahtevku v tem delu ugodilo. Prav tako je ugodilo zahtevku za vrnitev hladilnika LTH, saj je sledilo izpovedbam prič, ki so potrdile, da sta bila dva velika hladilnika LTH, vrnjen pa je bil samo en.

20. Tožena stranka v pritožbi očita, da je izrek v tem delu nejasen, saj je bil tožbeni zahtevek nesklepčen in neizvršljiv, ni namreč znano, katere nože, katerega rezalnika zelenjave mora tožena stranka vrniti, niti ne ve, katere pekače, kakšnih dimenzij in oblik, prav tako ni jasno o kakšnem hladilniku LTH je govora.

21. S pritožbenimi navedbami v zvezi z zahtevkoma za vrnitev treh nožev rezalnika zelenjave in petih pekačev tožena stranka ne more uspeti. V postopku na prvi stopnji je namreč priznala, da je navedene predmete po pomoti odnesla in jih je tudi nameravala vrniti.5 Ker med strankama ni bilo sporno, za katere predmete gre, posebej podrobna označitev niti ni bila nujna.6

22. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da vrnitveni zahtevek ni dovolj določen glede vrnitve hladilnika LTH. V postopku na prvi stopnji je bilo namreč sporno, za kateri hladilnik gre. Individualno določene stvari, katerih izročitev se zahteva, morajo biti opredeljene tako, da je nedvoumno možna njihova ločitev od drugih istovrstnih stvari, da ne bo dvomov v morebitni izvršbi.7 V obravnavanem primeru pa iz samega zahtevka ni mogoče konkretno razbrati, za kateri hladilnik gre in kakšen naj bi ta bil (velikost), navedeno je zgolj, da gre za hladilnik LTH. Tožba je tako v tem delu nesklepčna, zato je bilo treba tožbeni zahtevek za vrnitev hladilnika LTH zavrniti.

**Glede povrnitve stroškov čiščenja, popravil ter zaposlenih po nasprotni tožbi**

23. Sodišče prve stopnje je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da sta stranki primopredajni zapisnik podpisali brez pripomb, v najemni pogodbi pa nista določili, da bi tožeča stranka nosila stroške generalnega čiščenja, tožena stranka pa tudi ni dokazala takega ustnega dogovora. Enako je ugotovilo glede stroškov popravil. Glede zahtevka za plačilo računa za 50 % stroškov zaposlenih pa je pojasnilo, da tožena stranka višine plač ni z ničemer pojasnila, čeprav je tožena stranka temu ugovarjala, prav tako ni pojasnila, zakaj naj bi tožeča stranka odgovarjala za zamik odprtja lokala. Zamik zaradi čiščenja ne more biti odločilen, saj čiščenje ni bilo dogovorjeno, zamika zaradi odprave drugih napak pa tudi ni pojasnila.

24. Če je posebna oblika sklenitve pogodbe predpisana,8 je ustni dogovor, s katerim se dopolnjuje vsebina pogodbe, zapisana v posebni obliki, veljaven, če so izpolnjene določene predpostavke (tretji odstavek 51. člena in drugi odstavek 56. člena OZ). In sicer je ustni dogovor lahko veljaven le glede stranskih točk, ki jih zapisana pogodba ne ureja. To so pravila, s katerimi se ne urejajo medsebojne pravice in obveznosti glede vsebine (nasprotnih) izpolnitvenih ravnanj, ki sta se jih stranki (s sklenitvijo pogodbe v predpisani obliki) zavezali opraviti, saj sta ti izpolnitveni ravnanji bistvena sestavina pogodbe. Prav tako ne sme biti v nasprotju z zapisano vsebino pogodbe ali z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana (če je predpisana zaradi javnega interesa).9

25. Pravdni stranki sta se v drugem odstavku 8. člena Pogodbe dogovorili, da se nepremičnina daje v najem z lastnostmi, kot so bile ugotovljene ob ogledu in ki bodo zapisane v zapisniku o prevzemu teh prostorov. Nadalje sta se v drugem odstavku 9. člena dogovorili, da so vsi stroški, ki bodo nastali v zvezi z ureditvijo prostorov, stroški najemnika in v prvem odstavku 10. člena, da so tekoča vzdrževanja in popravila v najeti nepremičnini in opremi ter napravah dolžnost najemnika. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki zapisnik s seznamom opreme, na katerega se sklicuje drugi odstavek 8. člena Pogodbe, podpisali brez pripomb, nikjer v Pogodbi pa tudi ni bilo izrecno določeno, da bi stroške generalnega čiščenja in popravil nosila tožeča stranka. Ustni dogovor glede generalnega čiščenja in popravil, ki ga zatrjuje tožena stranka, bi tako bil v nasprotju z navedenimi določili Pogodbe in zapisnikom, zato ne bi bil veljaven (drugi odstavek 56. člena OZ).

26. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da se zavrne zahtevek za povrnitev stroškov čiščenja in popravil, pa tudi za povračilo stroškov zaposlenih, nastalih zaradi zamude pri odprtju lokala. Tožena stranka je namreč trdila, da je do zamude pri odprtju prišlo prav zaradi čiščenja in popravil, za kar pa, kot pojasnjeno, skladno s Pogodbo ni bila odgovorna tožeča stranka.

**Sklepno in stroški**

27. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker se je zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje uspeh strank v tem postopku spremenil zgolj v manjšem obsegu, je pritožbeno sodišče potrdilo tudi odločitev o stroških (V. točka izreka).

28. Tožena stranka je s pritožbo uspela s sorazmerno majhnim delom, zato je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP (v zvezi s 165. členom ZPP) odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej VSRS sodba II Ips 15/2015. 2 Glej VSL sodba II Cp 463/2022. 3 VSRS II Ips 15/2015, I Cp 2148/2001, I Cpg 1217/2016, I Cpg 464/2012. 4 Primerjaj VSL I Cpg 65/2022. 5 Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 20. 11. 2020 (list. št. spisa 46). 6 Primerjaj VSL sodba II Cp 2421/2012. 7 A. Galič, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2006, str. 125. 8 V času sklenitve Pogodbe veljaven ZPSPP v drugem odstavku 12. člena določa, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki, sicer ni veljavna. 9 Komentar dr. N. Plavšak k 56. členu, razdelek 7.15.5., E-paket Obligacije s komentarjem OZ na portalu Tax Fin Lex.