Jedro

Čeprav je šlo za ukinitev delovnega mesta z enim izvajalcem, bi morala biti tožnica obravnavana v smislu določbe 1. odst. 17. čl. SKPgd, na podlagi katere se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Delodajalec mora pri ugotavljanju presežnih delavcev upoštevati vsa delovna mesta, na katera je mogoče medsebojno razporejati delavce. Zato je tožena stranka napačno primerjala le dalavce znotraj enega oddelka.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v tč. 3 izreka (odločitev o denarnem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke) in tč. 4 izreka (odločitev o pravdnih stroških) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu (1. in 2. tč. izreka izpodbijane sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izpodbijane sodbe razveljavilo sklepe tožene stranke, na podlagi katerih je bila tožnica opredeljena za začasno presežno delavko in poslana na čakanje na delo doma in na podlagi katerih je bila tožnica spoznana za trajno presežno delavko, zaradi česar ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. V 2. tč. je naložilo toženi stranki, da pozove tožnico nazaj na dela in naloge, ki jih je opravljala do dneva vročitve sklepa z dne 7.6.1999 oz. na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza tožničini stopnji izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in ji vpiše manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, medtem ko je v 3. tč. prisodilo tožnici neizplačano plačo za obdobje od 16.7.1999 do 15.10.2000 v skupnem znesku 275.569,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih pripadajočih zneskov nadomestila plače do plačila. V 4. tč. izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da tožnici povrne pravdne stroške postopka v višini 305.830,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila tožnica spoznana za začasni in trajni presežek zaradi ukinitve njenega delovnega mesta, zato toženi stranki ni bilo treba ugotavljati začasnega in trajnega presežka za uporabo kriterijev. Bistveno je, da je bilo tožničino delovno mesto "vodja financ", na katerem je bila tožnica dejansko in formalnopravno razporejena, ukinjeno in da na oddelku financ ni šlo za isto kategorijo delavcev pri določanju začasnega in trajnega presežka. Uporaba kriterijev pride v poštev šele, če je zaradi zmanjšanja obsega dela prišlo do odvečnih delavcev istega profila, ne pa zgolj do ukinitve delovnega mesta z enim izvajalcem. Prvostopno sodišče ni izvedlo dokazov, na podlagi katerih bi lahko nedvoumno ugotovilo ali so delovna mesta v financah tožene stranke takšna, da je na njih možno delavce medsebojno razporejati v skladu z zakonom. V financah je imela edino tožnica višješolsko izobrazbo, vodja financ in računovodstva visokošolsko izobrazbo, drugi delavci v financah pa le srednjo izobrazbo, pri čemer so bila tudi njihova znanja in zmožnosti različna, tako da njihovo medsebojno razporejanje ne pride v poštev. Tožena stranka je opravila tudi individualno oceno vseh delavcev v financah, vendar te ocene zaradi zgoraj navedenega ni uporabila. Tožnica je sicer imela najnižjo ocenjeno delovno uspešnost med vsemi delavci v financah. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je kljub izračunu plače, ki ga je v spis vložila tožena stranka, v celoti sledilo izračunu tožnice, pri čemer so tudi zapadlosti posameznih prikrajšanj pri plači nepravilne. Po splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti zapadejo plače v plačilo do 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je podvomilo v izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke in ko je verjelo priči C. J. Tožena stranka za tožnico ni imela drugega primernega ali neprimernega dela, za katero bi jo lahko s krajšo dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo usposobila. Tožnica se je sicer neprekinjeno zaposlila pri drugem delodajalcu N., Javno komunalno podjetje d.d.. Sodišče prve stopnje je stroške previsoko odmerilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z denarnim delom tožbenega zahtevka (3. tč. izreka izpodbijane sodbe) storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, medtem ko v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 7.6.1999, 6.12.1999, 30.8.1999 in 17.11.1999, glede poziva tožene stranke, da tožnico pozove nazaj na delo, jo razporedi na ustrezno delovno mesto in ji vpiše manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z razveljavitvijo izpodbijanih sklepov tožene stranke in reintegracijskim zahtevkom tožnice ter vpisom delovne dobe v njeno delovno knjižico. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala biti tožnica kljub temu, da je šlo za ukinitev delovnega mesta z enim izvajalcem, obravnavana v smislu določbe 1. odst. 17. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), na podlagi katere se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Po 2. odst. 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS), je lahko delavec zaradi nujnih potreb delovnega procesa in organiziranja dela razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Ob upoštevanju določbe 1. odst. 17. čl. SKPgd mora delodajalec pri ugotavljanju presežnih delavcev upoštevati vsa delovna mesta pri delodajalcu, na katere je mogoče medsebojno razporejati delavce. To pomeni, da ni dovolj, da je tožena stranka tožničino delovno mesto "vodja financ" primerjala le z delovnimi mesti, ki so bila sistemizirana v oddelku za finance. V isto kategorijo delavcev namreč spadajo vsi delavci pri toženi stranki (in ne samo v oddelku financ), ki jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Ker tožena stranka kljub temu, da je dokazno breme na njej, ni dokazala, da je v postopku ugotavljanja začasnih in trajnih presežkov uporabila določbo 1. odst. 17. čl. SKPgd in da je uporabila kriterije, ki jih za ugotavljanje presežni delavcev določa njen pravilnik o prenehanju potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v podjetju (B 4), je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep tožene stranke in v posledici tega ugodilo tudi preostalemu delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vrnitev tožnice na delo k toženi stranki in na vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico v spornem obdobju.

V zvezi s pritožbeno navedbo o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokazov, na podlagi katerih bi nedvoumno ugotovilo, ali so delovna mesta v financah tožene stranke takšna delovna mesta, da je na njih možno delavce medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, je potrebno ugotoviti, da je sodišče pri izvajanju dokazov vezano na dokazne predloge strank (7. čl. ZPP). Ker tožena stranka dokazov glede navedenega ni predlagala, iz tožničine izpovedbe pa izhaja, da je poleg nje v spornem obdobju pri toženi stranki delala še ena prvostopna ekonomistka (ki je bila razvrščena na različna delovna mesta), je navedeni pritožbeni očitek tožene stranke neutemeljen.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker naj bi sodišče podvomilo v izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke in verjelo priči C. J. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o pavšalni izpovedbi zakonite zastopnice tožene stranke na eni strani in prepričljivi izpovedbi priče C. J., zaradi česar je po stališču pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče na podlagi dokazne presoje obeh izpovedb utemeljeno verjelo priči C. J. Tožena stranka je trditev v zvezi z drugim primernim oz. neprimernim delom, glede morebitne tožničine dokvalifikacije ali prekvalifikacije podala šele v pritožbi. Po 1. odst. 337. čl. ZPP sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave (2. odst. 286. čl. ZPP). Ker tožena stranka ni izkazala, da navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo, ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo in se do njega ni opredelilo.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v zvezi s prisojo neizplačanega dela pripadajoče plače oz. nadomestilo plače za obdobje od 16.7.1999 do 15.10.2000 (3. tč. izreka izpodbijane sodbe). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, iz kakšnih razlogov je sodišče prve stopnje v celoti sledilo delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači oz. nadomestilu plače, pri čemer se do izračuna razlik v plači, ki ga je v spis vložila tožena stranka, sploh ni opredelilo. Iz izračunov, ki sta ju v spis vložili obe stranki (A 4, B 11), je razbrati, da se podatki o neto pripadajoči plači tožnice za del vtoževanega obdobja (junij 1999 - september ali oktober 2000) razlikujejo, vendar sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je kot pravilnega uporabilo izračun tožnice. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je za obdobje od junija 2000 dalje ugotovilo mesečno zapadlost glavnice pred 18. dnem v mesecu za pretekli mesec, na kar sicer utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi. Poleg tega je iz 3. tč. izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje z ozirom na obdobje, za katero je tožnici prisodilo razliko v plači oz. nadomestilo plače (obdobje od 16.7.1999 do 15.10.2000) zamudne obresti mesečnih glavnic prisodilo za tekoči mesec, ne da bi v obrazložitvi sodbe zapisalo, zakaj je to storilo. Ker ima v tem delu izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo, razveljavilo 3. tč. izpodbijane sodbe in odločitev o pravdnih stroških (4. tč. izreka izpodbijane sodbe) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje (čl. 354/1 ZPP). V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. tč. (353. čl. ZPP), saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, sodišče prve stopnje pa pri odločitvi o utemeljenosti 1. in 2. tč. tožničinega tožbenega zahtevka ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, do kakšnih mesečnih razlik v plači oz. nadomestil plače je tožnica upravičena in od kdaj dalje ji tečejo zakonite zamudne obresti od pripadajočih zneskov, pri čemer se bo moralo do navedenega v obrazložitvi sodbe ustrezno opredeliti. Pri ugotovitvi pripadajočih zneskov razlik v plači oz. nadomestil plače bo moralo sodišče upoštevati tudi morebitne tožničine prejemke pri novem delodajalcu. Ko bo sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, naj odloči o preostalem delu tožbenega zahtevka tožnice in o pravdnih stroških.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odst. 165. čl. ZPP, po katerem sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.