Jedro

Tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi, temveč zaradi upokojitve s polno pokojninsko dobo, kar je v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi pomenilo prenehanje delovnega razmerja na podlagi zakona. Konkurenčna klavzula, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, tožnika zato ni vezala. Tožnik tako ni upravičen do vtoževanega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo zneska 4.291.380,96 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila in za povrnitev stroškov postopka. Tožniku je bilo naloženo, da toženi stranki v 15 dneh od dneva izdaje prvostopenjske sodbe povrne stroške postopka v znesku 265.344,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. 1. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o pogodbeni volji strank oprlo na dejstvo in dokaz, na katera sodbe ne bi smelo opreti. Tožena stranka naj bi namreč šele v pripravljalni vlogi z dne zaposlitvi ni bila takšna, kot izhaja iz njenega zapisa, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno in brez kakršnekoli dokazne opore ugotovilo, da sta stranki v pogodbi o zaposlitvi konkurenčno klavzulo določili samo za primer prenehanja delovnega razmerja po volji delavca po predpisih, ki so veljali v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Iz besedila konkurenčne klavzule kaj takšnega ne izhaja, saj ta povsem jasno določa, da pravice in obveznosti strank iz naslova konkurenčne klavzule nastopijo v primeru prenehanja delovnega razmerja po volji ali krivdi delavca. Iz nobenega dela pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je ugotavljanje načina prenehanja delovnega razmerja vezano izključno na predpise, veljavne v času sklenitve pogodbe, v kolikor bi stranki v resnici hoteli, da je nastop pravic in obveznosti pogodbenih strank vezan izključno na način prenehanja delovnega razmerja po volji delavca v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. 1. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. 1. SFRJ, št. 60/89, 42/90), bi to v pogodbo morali tudi zapisati. Iz konkurenčne klavzule izhaja, da sta pogodbeni stranki za njeno veljavnost določili kakršnokoli prenehanje delovnega razmerja po volji ali krivdi delavca, ne glede na spremembe zakonodaje, do katerih bi prišlo v času trajanja pogodbe. Prej veljavna zakonodaja tudi ni poznala odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, zato po razlagi, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, posledice konkurenčne klavzule ne bi nastopile niti v primeru, če bi prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti na strani delavca, saj je prejšnja zakonodaja v takšnih primerih poznala le disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Iz ravnanja obeh strank po prenehanju delovnega razmerja tožnika je razvidno, da sta stranki šteli, da sta zavezani k spoštovanju konkurenčne klavzule. Tožena stranka se namreč ni želela izjaviti o tožnikovem predlogu za prenehanje konkurenčne klavzule, saj je vedela, da bi tožnik z nameravanimi aktivnostmi opravljal konkurenčno dejavnost. Tudi iz dejstva, da tožena stranka pri sklepanju novih pogodb o zaposlitvi uporablja enako konkurenčno klavzulo, dokazuje, da je bila volja strank ob sklepanju pogodbe takšna, da konkurenčna klavzula velja za vsak način prenehanja delovnega razmerja po volji delavca. Zmotno naj bilo naziranje sodišča prve stopnje, da v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi prenehanja delovnega razmerja zaradi upokojitve ni bilo mogoče šteti za prenehanje delovnega razmerja po volji delavca. Tudi takrat delavcev niso prisilno upokojevali in je delavec moral izraziti voljo, da se upokoji. V kolikor bi katerakoli izmed strank ob sprejemu novega ZDR štela, da vsebina zapisane pogodbe ni več ustrezna, bi lahko zahtevala razveljavitev pogodbe v tem delu oz. bi od pogodbe odstopila. Stranki pa sta pogodbo v celoti ohranili v veljavi, pri čemer 233. člen ZDR/02 izrecno določa, da se za postopke, uvedene po uveljavitvi ZDR/02 ne uporablja več ZDR/90. V pogodbi o zaposlitvi določena konkurenčna klavzula je v celoti skladna z določbami ZDR/02. Glede na kogentne določbe ZDR/02 je zmotna in materialnopravno nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožniku lahko pripadla kvečjemu odškodnina v višini 40% zneska, ki je v pogodbi o zaposlitvi označen kot bruto plača. Tožniku bi namreč pripadle mesečne odškodnine najmanj v višini 1/3 povprečne bruto plače v zadnjem tromesečju, kakor je to določeno v ZDR/02. Tožnik se izrecno pritožuje tudi zoper stroške postopka, saj jih je sodišče odmerilo kljub temu, da jih tožnik (pravilno: tožena stranka) ni priglasila do zaključka glavne obravnave. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (pravilno: mu v celoti ugodi), podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na trditve tožene stranke, ki jih je ta podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Ta namreč določa, da se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki jih stranka ni navedla oz. predložila najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Vendar pa pri navedbah tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 6.12.2005 o tem, da je prenehanje delovnega razmerja po volji ali krivdi delavca, kot pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule potrebno presojati po določbah ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi veljavnega ZDR/90 in ZTPDR, in ne na podlagi novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 - Ur. 1. RS, št. 42/02), ne gre za navajanje novih dejstev, temveč za navajanje pravnega stališča. Prekluzija na podlagi 286. člena ZPP je lahko podana le glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, ne pa tudi glede navajanja pravnih stališč. Pravna stališča stranka lahko navaja tudi po prvem naroku, ne da bi jo za to zadela prekluzija. Interpretacija pogodbene volje strank na podlagi v trenutku podpisa pogodbe veljavne zakonodaje ne pomeni uveljavljanja dejstev in dokazovanje dejanskega stanja, temveč gre za vprašanje uporabe materialnega prava.

Protispisna je pritožbena trditev, da naj bi sodišče prve stopnje na podlagi prepoznih navedb tožene stranke prišlo do zaključka, da volja tožene stranke ob sklenitvi pogodbe ni bila takšna.