Jedro

Na obstoj socialne stiske v smislu tretjega odstavka 53. člena SZ se lahko uspešno sklicuje najemnik le v primeru, če so izpolnjeni tudi pogoji iz četrtega odstavka tega člena. Toženka je zaradi ugotovljene socialne stiske res prejemala dodatek za plačilo najemnine, vendar šele od 1.3.1993 dalje, čeprav je bila takrat dolžna najemnino najmanj za štiri zaporedne mesece prej, poleg tega pa tudi tiste pomoči, ki jo je namensko prejemala od 1.3.1993 dalje, ni uporabila za plačevanje najemnine. Zato ni mogoče šteti, da bi toženka ravnala v skladu z navedenima zakonskima določbama.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za odpoved najemne pogodbe z dne 30.6.1992 toženki za stanovanje št... v K. in toženki naložilo izpraznitev in izročitev tega stanovanja prostega oseb in stvari tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka je v okviru 30 dnevnega roka po prejemu sodbe sodišča druge stopnje vložila vlogo, ki jo je opredelila kot ugovor proti tej sodbi, v njej pa navedla, da glede na zavrnitev svoje pritožbe kot neutemeljene prosi za odložitev izvršitve te sodbe. Podrobneje pojasnjuje razloge in okoliščine socialne stiske, v kateri se je znašla. Ker pričakuje, da bo postopek za invalidsko upokojitev kmalu končan in bo takrat dobila invalidsko pokojnino za več mesecev, bo lahko dolžno najemnino plačala. Na poziv sodišča je toženka to vlogo naknadno opredelila kot revizijo. Glede na dejansko vsebino vloge in navedeno naknadno opredelitev je bilo toženkino vlogo potrebno obravnavati kot neobrazloženo revizijo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po 386. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Glede na tako zakonsko določbo pri neobrazloženi reviziji revizijsko sodišče opravi le uradni preizkus. V obravnavani zadevi je ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do navedene uradno upoštevne procesne kršitve, glede na odločilne dejanske ugotovitve pa je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Odločilne dejanske okoliščine v tej pravdni zadevi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in v celoti potrdilo sodišče druge stopnje, so: da je toženka dolžna plačilo najemnine za obdobje november in december 1992, januar in februar 1993, marec do oktober 1993, kot izhaja iz vpogledanih izvršilnih spisov; da tega dolga kljub prejetemu opominu ni plačala; da se je sicer znašla v socialni stiski, o kateri je bila obveščena tudi tožeča stranka, vendar je toženka zaprosila za pomoč center za socialno delo šele z marcem 1993, čeprav je bila takrat dolžna najemnino že za obdobje november 1992 do februar 1993. Center za socialno delo ji je priznal dodatek za plačilo najemnine za čas od 1.3.1993 do 31.8.1993 in od 1.11.1993 do 31.1.1994, ki pa ga toženka ni namenila za plačilo najemnine.

Po določbi tretjega odstavka 53. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) najemniku stanovanja ni mogoče odpovedati najemne pogodbe zaradi neplačila najemnine in drugih obveznosti po tem zakonu, če zaradi socialne stiske, v kateri se je znašel sam in osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje, ni zmogel poravnati najemnine in svojih obveznosti po tem zakonu v celoti, vendar mora po četrtem odstavku istega člena v 15 dneh po nastanku teh okoliščin predložiti potrdilo centra za socialno delo lastniku in občinskemu organu, pristojnemu za stanovanjske zadeve. Obe sodišči sta poudarili, da se je toženka res znašla v socialni stiski, vendar ni pravočasno ravnala v skladu s četrtim odstavkom 53. člena SZ.

Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da se na obstoj socialne stiske v smislu tretjega odstavka 53. člena SZ lahko uspešno sklicuje najemnik le v primeru, če so izpolnjeni tudi pogoji iz četrtega odstavka tega člena. Toženka je zaradi ugotovljene socialne stiske res prejemala dodatek za plačilo najemnine, vendar šele od 1.3.1993 dalje, čeprav je bila takrat dolžna najemnino najmanj za štiri zaporedne mesece prej, poleg tega pa tudi tiste pomoči, ki jo je namensko prejemala od 1.3.1993 dalje, ni uporabila za plačevanje najemnine. Zato ni mogoče šteti, da bi toženka ravnala v skladu z navedenima zakonskima določbama.

Ker sta sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in sodišče druge stopnje z zavrnitvijo toženkine pritožbe pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.