Jedro

Pogodba zgolj fiktiven pravni posel, ki po določilu prvega odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR nima učinka med pogodbenimi strankami. Ker pa vendarle prikriva drug pravni posel, to je sklenitev prodajne pogodbe z vsebino pisnega dogovora. Zaradi izpolnjenih pogojev za njegovo pravno veljavo (drugi odstavek 66. člena ZOR) velja ta drugi pravni posel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se darilna pogodba, s katero je tožnica izročila lastno stanovanje prvotožencu in drugotoženki prekliče in da sta toženca dolžna povrniti tožnici povzročene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe okrajnega sodišča do plačila v roku 15 dni. Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 661,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15-dnevnega roka od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, obrazložitev pa obsega le nekritična povzemanja navedb pravdnih strank, ne da bi bila sprejeta dokazna ocena, s katero bi presodilo tehtnost in dokazno moč predloženih dokazov. Poudarja, da vsa izvajanja in dokazi, ki se nahajajo v spisu, dokazujejo, da je bila volja strank skleniti darilno pogodbo. Tožnica je namreč sama plačala kupnino za stanovanje po prodajni pogodbi št. z dne, sklenjeno med njo kot kupko in kot prodajalcem. Na njeno ime glasi tudi položnica v višini takratnih SIT. Toženca sta sicer v pripravljalni vlogi z dne navedla, da sta si denar za plačilo kupnine izposodila od sorodnice, vendar pa tega nista uspela dokazati. Njun pooblaščenec je namreč umaknil dokazni predlog po zaslišanju omenjene priče. Sodišče prve stopnje je tako povsem nekritično sledilo navedbam tožencev, čeprav tako položnica za sestavo pogodbe kot tudi položnica za davek na promet nepremičnin glasita na ime tožnice. Iz dogovora med strankami z dne samo izhaja, da vse stroške, kakor tudi plačilo kupnine prevzameta toženca, vendar pa iz tega še ni razvidno, da sta toženca to obveznost tudi dejansko izpolnila. Da so stranke dejansko sklenile darilno pogodbo, pa izhaja tudi iz tožničine izjave. V kolikor bi stranke želele skleniti prodajno pogodbo, bi to lahko storile in bi potem v sami prodajni pogodbi dogovorile dosmrtno služnost stanovanja v korist tožnice, vendar pa je bila volja strank, da sklenejo darilno pogodbo in ne prodajno pogodbo, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Sicer pa s sklenjeno darilno pogodbo tožnica ni kaj dosti pridobila, saj ji je ostala le brezplačna uporaba stanovanja, plačevati pa je morala obratovalne stroške in še druge dajatve, pripadajoče na nepremičnino. Vsekakor bi sodišče prve stopnje moralo bolj natančno razjasniti, kaj je bil dogovor strank. Glede na to, da pa je bila tožnica ob sklenitvi darilne pogodbe stara osemdeset let, pa je povsem realno pričakovala določeno protidajatev. Toženca sta tako od tožnice prejela nesorazmerno dajatev za protidajatev in sta izkoristila nezadostno izkušenost tožnice ter si zase izgovorila korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar sta dajala v vseh teh letih tožnici. Pogodba, ki so jo sklenile pravdne stranke, je torej oderuška pogodba in zato nična. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo napačno tudi, ko ni zaslišalo drugotoženke in je sledilo njenemu pooblaščencu, da umika dokaz z njenim zaslišanjem. Najpomembnejše pravilo pri izvedbi dokaza z zaslišanjem strank namreč zahteva, da se morata zaslišati obe stranki, kar povsem jasno pove tudi 258. člen ZPP. V nadaljevanju pritožbe pritožnica očita sodišču prve stopnje še kršitev določila 285. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Toženca nista odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu sodbe prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Ker pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev tudi obrazložilo s pravilnimi in izčrpnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa je tem razlogom glede na pritožbene trditve le še dodati: Dolžnost strank, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze, izhaja iz 7., 212. in 284. člena ZPP. Sodišče lahko praviloma svojo odločitev opre samo na dejstva, ki so jih navedle stranke; če so zatrjevana dejstva sporna (in obenem pravno relevantna) pa se o njihovem obstoju lahko prepriča na podlagi dokazov, pri čemer pa sme izvesti le dokaze, ki jih je predlagala vsaj ena od strank. Sodišče torej ni upravičeno po uradni dolžnosti izvajati dokazov, ki jih ni predlagala nobena od strank, pa čeprav oceni, da že izvedeni dokazi ne zadoščajo za ugotovitev obstoja zatrjevanih dejstev ali da bi bilo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja nujno izvesti še nadaljnje dokaze. Ker pa je v predmetnem pravdnem postopku tožena stranka sama umaknila dokazni predlog po zaslišanju drugotoženke in priče in ker sodišče prve stopnje glede na citirana določila ZPP ne sme po uradni dolžnosti izvajati dokazov, ki jih ni predlagala katera od strank, je pritožbeno sodišče prepričano, da postopanje sodišča prve stopnje, ki zaradi umika dokaznih predlogov ni zaslišalo drugotoženke in priče, ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka. Takšno ravnanje pa je tudi v skladu z načelom ekonomičnosti postopka in s prvim odstavkom 258. člena ZPP, ki sodišču dovoljuje, da zasliši samo eno stranko, če se prepriča, da stranki, ki jo je sicer treba zaslišati, niso znana sporna dejstva. Ker je prvotoženec že izpovedal o pravnih dejstvih in o dogajanju ter o dogovarjanju, ki je potekalo pretežno med njim in tožnico, zato tudi ni bilo razloga za zaslišanje njegove zakonske partnerke - drugotoženke.

Pritožba sicer očita prvostopenjskemu sodišču kršitev določila 285. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Načelo materialnega procesnega vodstva namreč ne pomeni, da lahko sodišče ugotavlja dejstva in izvaja dokaze po uradni dolžnosti, ampak da stranke zgolj opozori na pomanjkljive trditve in/ali dokaze. Ne gre torej za izjemo od razpravnega načela, ampak samo za njegovo omilitev. Kršitev načela materialnega procesnega vodstva tako ni mogoče očitati sodišču, če tožeča stranka življenjski dogodek, ki ga sicer uveljavlja kot dejansko podlago svojega tožbenega zahtevka, z vidika v poštev prihajajočih norm, celovito in dovolj konkretno predstavi, vendar pa njene postopkovne trditve in izvedeni dokazi ne vodijo k ugoditvi tožbenega zahtevka. To se je zgodilo tudi v predmetnem pravdnem postopku, ko tožnica ni uspela dokazati, da bi bil med pravdnimi strankami sklenjen ustni dogovor ali sploh, da bi bila kasneje med njimi sklenjena veljavna darilna pogodba.

Ni mogoče pritrditi izvajanju pritožbe, da vsi izvedeni dokazi kažejo, da je bila volja pravdnih strank skleniti darilno pogodbo. Nasprotno, sodišče prve stopnje je ob neprepričljivi izpovedbi tožnice pravilno sledilo zatrjevanju tožencev, v celoti dokazanem z listinskimi dokazili, da ni bila njihova volja skleniti darilne pogodbe, pač pa s pravnim poslom, na podlagi katerega se bosta toženca lahko v zemljiško knjigo vknjižila kot lastnika stanovanja, realizirati pisni dogovor z dne, s katerim je tožnica svoje stanovanje ponudila v odkup tožencema, to je svojemu bratrancu in njegovi ženi pod pogoji, da bo sama uredila vse potrebno ob nakupu stanovanja po pogojih Stanovanjskega zakona; da pa bosta vse stroške, kakor tudi plačilo kupnine stanovanja, prevzela toženca, ki bosta tožnici zagotovila še pravico dosmrtnega koriščenja stanovanja.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obravnavana darilna pogodba zgolj fiktiven pravni posel, ki po določilu prvega odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR nima učinka med pogodbenimi strankami. Ker pa vendarle prikriva drug pravni posel, to je sklenitev prodajne pogodbe z vsebino pisnega dogovora z dne 20.6.1994, je pritožbeno sodišče prepričano, da zaradi izpolnjenih pogojev za njegovo pravno veljavo (drugi odstavek 66. člena ZOR) velja ta drugi pravni posel. Seveda pa ima takšna materialnopravna odločitev za posledico, da na veljavnost tega drugega pravnega posla ne more vplivati s strani tožnice zatrjevano ravnanje tožencev, torej neplačilo elektrike, vode, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča..., saj po določilu 111. člena ZOR to niti ni razlog za izpodbijanje pogodbe.

Vsled obrazloženih razlogov je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo pritožbene trditve tožnice in v skladu z določilom 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica, ki s svojo pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).