Jedro

Tožnik se je na poziv sodišča, da opredeli svojo pravno korist in pravni interes v oziru na to, da je bila izpodbijana odločba izvršena, odzval s pojasnilom, da je bilo njegovo vozilo ukradeno. Menil je, da je inšpektor zlorabil svoj položaj s tem, ko je ugotovil, da ni odstranil olja in drugih tekočin iz vozila.

Očitno je torej, da tožnik s tožbo ne bo varoval lastne pravice ali pravne koristi. Inšpektor je po izdaji izpodbijane odločbe ob pregledu opazil, da njegovega avta ni več na zemljišču. Sklenil je, da je bila odločba izvršena. To dejstvo pa pomeni, da tožnik ne potrebuje več pravnega varstva sodišča, ki ga je zahteval, saj ni prizadet v svoji pravici ali pravni koristi. Z drugimi besedami, tožnik nima več procesne legitimacije.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

**Uvodno o upravnem postopku**

1. Inšpektor za okolje (v nadaljevanju: Inšpektor) je tožniku naložil, da v desetih dnevih odstrani svoje osebno vozilo ... s številko šasije ... z zemljišča, parcelna številka 251 katastrske občine ... Avto je bil dolžan oddati v razgradnjo ali skladiščiti na neprepustni utrjeni površini, opremljeni z lovilcem olj ter o tem obvestiti inšpektorja. Predložiti je moral še dokazilo o oddaji odpadkov.

2. Ministrstvo za okolje in prostor je Inšpektorju pritrdilo.

**Navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik je pojasnil, da vozilo ni bilo izrabljeno in karambolirano. Iz njega so bile odstranjene nevarne snovi in olje, pod njim pa je bila nameščena nepropustna folija. Opozoril je še, da določene pošte ni prejel. 4. Na poziv sodišča, da opredeli svoj pravni interes in pojasni v čem izpodbijana odločba posega v njegovo pravico ali pravno korist, je odgovoril, da mu je bil avto ukraden. Ponovil je, da so bile tekočine odstranjene in poudaril, da je to sam storil. Pravila o varstvu okolja tako niso bila kršena. Trdil je še, da prejšnji lastnik ni zahteval umika vozila in da je posest, na kateri je stal, njegova.

5. Tožena stranka se na tožbo ni odzvala.

**Sojenje po sodnici posameznici**

6. Med drugim odloča sodišče po sodniku posamezniku, če gre za enostavno dejansko in pravno stanje (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-11). Gre za izjemo od kolegialne (senatne) sestave sodišča (prvi odstavek 13. člena ZUS-1); kriterij zanjo pa je pravni standard: enostavno dejansko in pravno stanje.

7. Za rešitev tega upravnega spora je bistveno, ali tožnik uveljavlja svojo pravico ali pravno korist oziroma ali izpodbijana določba posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (3. in 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). V tej luči gre za vprašanje obstoja procesnih predpostavk za vodenje upravnega spora.2 Ne odpirajo se pomembne pravne dileme, niti ni dejansko stanje zahtevno (ni večjega števila pravno pomembnih dejstev, ni potrebe po obseženem dokaznem postopku). Tožbeni razlogi so v tem pogledu preprosti. Senat je zato sklenil, da je podana predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 in da o zadevi odloča sodnica posameznica (sklep z dne 7. 7. 2022).

**K izreku**

8. Tožba ni dovoljena.

9. Sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) ali upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v njegovo pravico ali v neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na te razloge sodišče pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

**Pravica in pravna korist tožnika po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1**

10. V upravnem sporu lahko posameznik varuje le svojo (subjektivno) pravico ali pravno korist. Preizkus obstoja te pravovarstvene potrebe obsega presojo, ali lahko tožnikov uspeh pripelje do spremembe oziroma izboljšanja njegovega pravnega položaja.3 Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije večkrat zapisalo, da mora stranka upravičenje za vložitev tožbe (procesno legitimacijo) izkazati. To stori z uveljavljanjem kršitve pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. V tej luči je njen pravni interes za vložitev tožbe v zagotovitvi boljšega lastnega pravnega položaja.4

11. Na opisano procesno predpostavko je sodišče pozorno ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). V obzir zato vzame tudi okoliščine, ki so nastale po vložitvi tožbe in vplivajo na tehtanje, ali oseba, ki bi se lahko udeleževala postopka, v njem uveljavlja kakšno svojo pravico.5

12. Kot rečeno, se je tožnik na poziv sodišča, da opredeli svojo pravno korist in pravni interes v oziru na to, da je bila izpodbijana odločba izvršena, odzval s pojasnilom, da je bilo njegovo vozilo ukradeno. Menil je, da je inšpektor zlorabil svoj položaj s tem, ko je ugotovil, da ni odstranil olja in drugih tekočin iz vozila.

13. Očitno je torej, da tožnik s tožbo ne bo varoval lastne pravice ali pravne koristi. Inšpektor je po izdaji izpodbijane odločbe ob pregledu opazil, da njegovega avta ni več na zemljišču. Sklenil je, da je bila odločba izvršena. To dejstvo pa pomeni, da tožnik ne potrebuje več pravnega varstva sodišča, ki ga je zahteval, saj ni prizadet v svoji pravici ali pravni koristi. Z drugimi besedami, tožnik nima več procesne legitimacije.6 **Pravni interes po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1**

14. Sicer pa tožnik tudi ni imel pravnega interesa za vsebinsko obravnavo tožbe (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tudi na ta pogoj sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1); podan mora biti tekom odločanja o upravnem sporu.7

15. Jasno je, da ugoditev tožbi zanj ne bi pomenila določene pravne koristi, ki je brez tega ne bi mogel doseči. S ugoditveno sodbo si ne bi izboljšal svojega pravnega položaja.8 Uspeh s tožbo bi namreč vodil v ponovni inšpekcijski postopek, ki bi se, ker je bilo vozilo že odstranjeno oziroma izpodbijana odločba izvršena, ustavil. V tem pogledu ne bi bil deležen nobene pravne koristi.

**Subsidiarno sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1**

16. V poštev pa ne pride niti tako imenovano subsidiarno sodno varstvo oziroma kvaziupravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Ta se nudi le za druge posamične akte (ki niso upravni akti v smislu 2. člena ZUS-1) ali dejanja, s katerimi je bilo poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine in za katera ni drugega učinkovitega sodnega varstva pred rednim ali specializiranim sodiščem. Upravni spor ni dovoljen, kadar lahko oseba doseže varstvo svojih pravic v drugem sodnem postopku. Tako zoper upravne akte iz 2. člena ZUS-1 ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo že zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora zaradi nezakonitosti upravnega akta, kjer se presoja tudi kršitev človekovih pravic.9

17. Za presojo dopustnosti tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej ključno, ali je tožniku zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo njegovih ustavnih pravic.10 Sodišče je prepričano, da to v pričujoči zadevi drži. Tožnik ima na razpolago sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 in ki je učinkovito.11 Izpodbijana odločba je brez dvoma upravni akt iz 2. člena ZUS-1 in je torej zoper njo mogoče sprožiti redni upravni spor, kar je tožnik tudi storil. 18. Na tem mestu sodišče še pripominja, da za učinkovitost drugega sodnega varstva ni nujno, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov kot v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Dovolj je že, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic.12 Pogoj iz 4. člena ZUS-1 ni izpolnjen; drugo sodno varstvo je tožniku na voljo in ga je tudi uveljavljal. Posledično (tudi) tožba po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ni dopustna in jo je sodišče tudi iz tega razloga zavrglo.

1 Uradni listi Republike Slovenije številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009. 2 Primerjaj Andrej Kmecl: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, strani 240 in 241. 3 Primerjaj Andrej Kmecl: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 243 in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 26/2021 z dne 3. 11. 2021, 7. točka, 4 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 132/2022 z dne 11. 1. 2023, 7. točka, I Up 31/2021 z dne 17. 11. 2021, 6. točka, I Up 26/2021 z dne 3. 11. 2021, 7. točka. 5 Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 46/2021 z dne 1. 12. 2021, 6. točka in I Up 42/2021 z dne 17. 11. 2021 in tam naštete sklepe. 6 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije U 5/2019 z dne 29. 8. 2019, 7. točka. 7 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 74/2022 z dne 1. 6. 2022, 9. točka. 8 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 29/2021 z dne 6. 10. 2021, 8. in 9. točka. 9 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 180/2019 z dne 24. 2. 2021, 11. točka. 10 Kot je zapisalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, gre za dve vprašanji: „_ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, in ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito_“ (sklep Up-1122/12, U-I-59/14 z dne 15. 10. 2015, 13. točka). Enako v sklepu Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009, 4. točka. 11 Tako sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 336/2014 z dne 29. 10. 2014, 16. točka. Primerjaj še sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 28/2021 z dne 24. 2. 2021, 7. in 9. točka. 12 Tako sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1122/12, U-I-59/14 z dne 15. 10. 2015, 13. točka in tam naštete odločbe. Primerjaj še sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 155/2017 z dne 23. 5. 2018, 10. točka, I Up 297/2016 z dne 15. 3. 2017, 13. točka, I Up 74/2015 z dne 25. 5. 2016, 13. točka, I Up 77/2015 z dne 30. 3. 2016, 11. točka.