Jedro

1. V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni pogoji, ki jih za razporeditev določa 2. odst. 17. člena ZTPDR, to je, da so podane nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela, ker je bil tožnik prerazporejen na drugo delovno mesto izključno iz organizacijskih razlogov in zaradi sprejema novega akta o sistemizaciji. 2. Tožena stranka v skladu s 4. členom v spornem času veljavnega pravilnika o načinu in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev (Ur. l. SRS, št. 33/71) tožnika ob razporeditvi na drugo delovno mesto morala poslati na predhodni zdravstveni pregled. Dejstvo, da je to storila šele kasneje, ne pomeni bistvene kršitve postopka. 3. Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo, ko je v sklepu o razporeditvi določila, da ta sklep velja s 1.1.1999. V skladu s prvim odstavkom 106. člena Zakona o delovnih razmerjih ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 1. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: "Sklep direktorja tožene stranke opr. št. 15/98 z dne 11.12.1998 o razporeditvi tožnika na delovno mesto orodjarja galvanizerja, potrjen s sklepom komisije za pritožbe tožene stranke z dne 18.1.1999 (pisni odpravek z dne 27.1.1999), se v zadnjem stavku spremeni tako, da sklep prične veljati z dnem dokončnosti, to je s 1.2.1999 in ne s 1.1.1999. Kar zahteva tožnik več, to je zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke, opr. št. 15/98 z dne 11.12.1998 in sklepa komisije za pritožbe z dne 18.1.1999 (pisni odpravek z dne 27.1.1999), v preostalem nespremenjenem delu se zavrne." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke opr. št. 15/98 z dne 11.12.1998 in sklepa z dne 27.1.1999 o razporeditvi tožnika na delovno mesto orodjarja - galvanizerja (1. tč. izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 37.861,00 SIT (2. tč. izreka). Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje tožnik. Navaja, da nista bila izpolnjena v drugem odstavku 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) navedena pogoja za njegovo razporeditev na drugo delovno mesto. Prav tako ni bil podan nobeden od razlogov za razporeditev, ki jih navaja 2.6 tč. 14. člena pravilnika o delovnih razmerjih, disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju: pravilnik). Zgolj pavšalna trditev za toženo stranko zaslišanega direktorja ne zadošča za ugotovitev, da so za tožnikovo razporeditev na delovno mesto orodjarja - galvanizerja obstajali organizacijski razlogi. Ne zadošča, da se takšen razlog za razporeditev le zatrjuje, temveč bi tožena stranka že v prvostopenjski odločbi o razporeditvi morala povsem določno in navesti dejanske razmere, ki so narekovale nujnost takšne razporeditve. Okoliščina, da je tožena stranka sprejela nove akte o sistemizaciji, pri čemer je tudi v tem novem aktu ostalo delovno mesto orodjarja, za katerega je tožnik s toženo stranko sklenil delovno razmerje, ne more biti utemeljena osnova za tožnikovo razporeditev na drugo delovno mesto proti njegovi volji. Tožena stranka je z novo sistemizacijo formirala sestavljeno delovno mesto, na katerem se istočasno opravljajo dela orodjarja, ki so kovinarskega značaja in dela galvanizerja, ki spadajo na področje kemije. Šlo naj bi za dve povsem različni dejavnosti, za kateri so, za vsako posebej s predpisi določeni posebni izobrazbeni in delovni pogoji. Tožnik za delo galvanizerja nima ustrezne smeri izobrazbe, niti ustreznega znanja in ne strokovne usposobljenosti. Tožena stranka je v spis sicer vložila potrdilo o tem, da naj bi tožnik opravil izpit o strokovni usposobljenosti za delo v galvani, vendar pa je tožnik, zaslišan kot stranka, izpovedal, da se potrdilo nanaša bolj na informiranje o varnosti pri delu in da ni šlo za strokovno usposabljanje za delo v galvani. Pogoj strokovne izobrazbe ustrezne stopnje in smeri v določenem poklicu je izpolnjen le tedaj, če je delavec takšno izobrazbo pridobil z verificiranim načinom izobraževanja, ne pa, če gre za takoimenovano "interno kvalifikacijo", kar potrdilo tožene stranke pravzaprav tudi je. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi sicer sklicuje na določbe drugega odstavka 17. čl. ZTPDR, vendar pa je v resnici odločilo v nasprotju s to določbo saj ni upoštevalo, da stopnja strokovne izobrazbe in smer strokovne izobrazbe nista eno in isto. Iz izpodbijane sodbe tudi ni razvidno kdo, v kakšnem postopku, na kakšen način in na kakšni pravni podlagi je pri tožbencu ugotavljal ali je tožnik usposobljen za tako delo in ali tudi sicer izpolnjuje vse potrebne pogoje in znanja za zasedbo delovnega mesta orodjarja - galvanizerja. Zaradi tega ni mogoče ugotoviti niti tega, kakšna dejanska poklicna in funkcionalna galvanizerska znanja se pravzaprav sploh zahtevajo za takšno novo formirano sestavljeno delovno mesto in kako so ta specialna dodatna znanja sploh vrednotena. Ob ugotovitvi, da je tožnik končal poklicno kovinarsko šolo smer orodjar in ne poklicne šole za smer galvanizerja, je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev izpodbijanih razporeditvenih odločb. Brez vsake osnove naj bi bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo z zdravniškim spričevalom Medicine dela z dne 13.3.2000 ugotovljeno, da ima tožnik zdravstveno zmožnost za delo, na katerega je razporejen, saj je bilo to potrdilo izdano na podlagi rednega obdobnega zdravniškega pregleda in ne preventivnega zdravstvenega pregleda pred razporeditvijo delavca na drugo delovno mesto. Te pomanjkljivosti ni mogoče sanirati šele med postopkom pred sodiščem prve stopnje, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Nepravilna naj bi bila tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z razvidom del in nalog posameznega delovnega mesta (v nadaljevalnju: akt o sistemizaciji) sprejet na zakonit način ter da naknadni popravki tega akta nimajo nikakršnega vpliva na zakonitost razporeditve tožnika. Akt o sistemizaciji zadeva delovnopravni, socialni in ekonomski položaj delavcev, saj se z njim konkretno določajo pogoji za delovno mesto in s tem posamezne pravice in obveznosti, ki iz njega izhajajo, zato je bila tožena stranke spremembe in dopolnitve tega akta, ki jih je dne 20.1.1999 sprejel direktor tožene stranke, dolžna pred tem predložiti sindikatu v obravnavanje. Podano naj bi bilo tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo drugostopenjske odločbe tožene stranke, saj naj bi iz izreka izhajalo, da je tožena stranka zavrnila vse tožnikove pritožbene razloge, iz obrazložitve pa je možno zaključiti, da je tožena stranka pritožbi deloma ugodila. Izpodbijani sklep o razporeditvi tožnika ne vsebuje nobenih razlogov o odločilnih dejstvih in ga zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati ali so bila dela galvanizerja tožniku odrejena v skladu z veljavnimi predpisi glede na to, da je tožnik dokončno odločitev o razporeditvi na drugo delovno mesto izpodbijal tudi zato, ker je menil, da dela galvanizerja ne spadajo med dela in naloga orodjarja, za katera je sklenil delovno razmerje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je delno utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik le pavšalno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma jih je uporabilo nepravilno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotavljalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, saj ne more ugibati, kaj je tožnik imel v mislih, ko je uveljavljal ta pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od v 2. odst. 350. člena ZPP navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na datum veljavnosti sklepa o razporeditvi. Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam tožnika, da ni izpolnjeval pogojev za razporeditev na delovno mesto orodjar - galvanizer. Iz opisa delovnega mesta orodjar - galvanizer, ki je sestavni del akta o sistemizaciji, je razvidno, da se za to delovno mesto zahteva IV. stopnja strokovne izobrabe, v rubriki "smer šolska izobrazba" pa je navedeno "orodjar ali drugi ustrezni poklic". Iz spričevala o zaključenem izpitu, ki ga je tožniku izdala Poklicna kovinarska in avtomehanična šola v Kopru, je razvidno, da je tožnik dosegel izobrazbo za poklic orodjarja in da je njegovo šolanje trajalo tri leta, kar ustreza IV. stopnji strokovne izobrazbe. Navedeno pomeni, da je tožnik izpolnjeval z aktom o sistemizaciji predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta tako glede stopnje kot glede smeri strokovne izobrabe. Tožnik sicer meni, da bi tožena stranka za delovno mesto orodjarja - galvanizerja morala določiti neko drug smer izobrazbe, vendar takšna tožnikova pričakovanja nimajo nobene osnove v veljavnih predpisih. Odgovor na vprašanje, ali je delovno mesto ustrezno, glede na delavčevo stopnjo strokovno izobrazbe za določeno vrsto poklica in njegovo znanje, je potrebno iskati v aktu delodajalca, s katerim je ta uredil področje delovnih mest, torej v konkretnem primeru v aktu o sistemizaciji. Nobene osnove tudi nima tožnikovo pričakovanje, da bi moral opraviti neko posebno usposabljanje za delo v galvani, saj kaj takšnega ni predpisano niti z aktom o sistemizaciji niti s kakšnim drugim predpisom. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji, ki jih za razporeditev določa 2. odst. 17. člena ZTPDR, to je, da so podane nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. V izpovedbi direktorja tožene stranke o tem, da je bil tožnik prerazporejen na drugo delovno mesto izključno iz organizacijskih razlogov in zaradi sprejema novega akta o sistemizaciji, je sodišče prve stopnje imelo dovolj trdno oporo za ugotovitev, da je šlo za nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. Pritožbeno sodišče tudi ni moglo slediti tožnikovim navedbam, da delovno mesto, na katerega je bil razporejen, ne ustreza njegovi zdravstvenim zmožnostim, oz. da ta ni bila ugotovljena. Že v letu 1997 je zdravnik ugotovil, da je tožnik zmožen za predlagano delo zobnega orodjarja in dela v galvani (priloga B 17), vmes pa je bil tožnik na obdobnem pregledu 26.2.1999, kakor je to razvidno iz zaznamka na napotnici za predhodni (specialni) zdravstveni pregled z dne 13.4.1999. Na podlagi te napotnice je zdravnik dne 13.3.2000 izdal zdravstveno spričevalo, da je tožnik zmožen za predlagano delo orodjarja - galvanizerja. Res je sicer, da bi tožena stranka v skladu s 4. členom v spornem času veljavnega pravilnika o načinu in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev (Ur. l. SRS, št. 33/71) tožnika ob razporeditvi na drugo delovno mesto morala poslati na predhodni zdravstveni pregled. Vendar dejstvo, da je to storila šele kasneje, ne pomeni bistvene kršitve postopka, zaradi katere bi bilo potrebno razveljaviti sklep o razporeditvi tožnika. V postopku pred sodiščem je bilo nedvomno ugotovljeno, da je tožnik zdravstveno zmožen za delo orodjarja - galvanizerja. Razen tega je bila tožena stranka lahko upravičeno v dvomu, ali je tožnika dolžna poslati na predhodni zdravstveni pregled glede na določila tretjega odstavka 4. člena citiranega pravilnika o tem, kdaj se šteje, da je delavec prešel na drugo delovno mesto, zlasti še, ker je že bilo pri pregledu v letu 1997 ugotovljeno, da je tožnik zmožen za delo v galvani, čeprav tega dela takrat v resnici še ni opravljal. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik nima potrebnih znanj za opravljanje tega dela, češ da se je usposabljanje nanašalo le na vprašanja varstva pri delu. Kakšna posebna znanja so potrebna za posamezno delovno mesto, je določeno v aktu o sistemizaciji. Iz razvida del in nalog za delovno mesto orodjarja - galvanizerja izhaja, da za to delovno mesto niso predpisana nobena posebna znanja, da pa mora delavec opraviti preizkus znanja iz varstva pri delu neposredno pred nastopom dela, ob spremembah tehnološkega procesa, periodično ter v okviru strokovnih usposabljanj. Ni podano zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa komisije za pritožbene tožene stranke. Med odločitvijo, da se zavrne tožnikova pritožba zoper sklep o razporeditvi na delovno mesto orodjarja - galvanizerja ter stališčem, da je potrebno popraviti opis zahtevanih naporov v razvidu del in nalog za to delovno mesto, ni nasprotja, saj sklep o razporeditvi ni nezakonit, če se ugotovi, da opis pogojev opravljanja dela ni najbolj ustrezen. V konkretnem primeru je komisija za pritožbe ugotovila, da je namesto opisa, da se delo opravlja izmenoma sede in stoje, ustrezneje, da se zapiše, da se delo opravlja pretežno sede pod lupo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sprememba akta o sistemizaciji, kakršno je predlagala komisija za pritožbe, ne vpliva na zakonitost razporeditve tožnika in zato za ta spor ni bistveno, da direktor tožene stranke predloga te spremembe ni poslal v predhodno mnenje sindikatu. Pač pa je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, ko je v sklepu o razporeditvi tožnika na delovno mesto orodjarja - galvanizerja določila, da ta sklep velja s 1.1.1999. V skladu s prvim odstavkom 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Izjeme od tega načela so določene v drugem odstavku istega člena, vendar med njimi ni razporeditve delavca na drugo delovno mesto, zato je izpodbijani sklep o razporeditvi lahko učinkoval šele z dnem dokončnosti. Sklep o razporeditvi tožnika na delovno mesto orodjarja - galvanizerja je postal dokončen 1.2.1999, ko je bil tožniku vročen sklep komisije za pritožbe tožene stranke. Navedeno pomeni, da je materialno pravo zmotno uporabilo tudi sodišče prve stopnje, ko je v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je sklep tožene stranke o razporeditvi tožnika na delovno mesto orodjar - galvanizer spremenilo tako, da ta prične veljati šele s 1.2.1999, namesto s 1.1.1999, kot je bilo odločeno v izpodbijanem sklepu. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Delni uspeh tožnika glede datuma učinkovanja izpodbijanega sklepa o razporeditvi na drugo delovno mesto, pa ne more povzročiti drugačne odločitve o stroških postopka (2. tč. izreka izpodbijane sodbe), saj je tožnik s pretežnim delom zahtevka propadel. Tožnik je s pritožbo uspel le v neznatnem delu, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnostni Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.