Jedro

Praksa, vzpostavljena med strankama, nima regulativne funkcije, temveč razlagalno, saj prvenstveno velja ureditev, določena v pogodbi, pogodbene določbe o zapadlosti pa so jasne.

Uveljavljanje materialnega pobota pomeni, da tožena stranka uporabi svojo terjatev do tožeče stranke kot obrambno sredstvo zoper tožbeno terjatev. Materialni pobot se lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve. Trditve o uveljavljanju materialnega pobota se izključujejo s trditvami o tem, da tožbena terjatev ni nastala ali je prenehala. Zato sodišče upošteva tako konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve. To pa pomeni, da je s tem, ko je tožena stranka svojo nasprotno terjatev uveljavljala v obliki materialnega pobota, konkludentno priznala terjatev tožeče stranke in so tudi zato vse ostale pritožničine navedbe, ki se nanašajo na zapadlost, stvarne napake in preuranjenost neutemeljene.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se: - točka I. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 139242/2013 z dne 5. 9. 2013 razveljavi za znesek 137.662,84 EUR in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, - točka IV. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 9.061,81 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V preostalem delu (602.862,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2013 do plačila) se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.457,23 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 139242/2013 z dne 5. 9. 2013 ostane v veljavi v naložitvenem in stroškovnem delu za 740.525,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2013 do plačila.

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 139242/2013 z dne 5. 9. 2013 se v naložitvenem in stroškovnem delu razveljavi za znesek 166.679,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2013 do plačila in se tožba v tem delu zavrže. III. Zavrne se zahtevek tožeče stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 166.679,91 EUR od 29. 7. 2013 do 20. 11. 2013. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe in sklepa plačati 13.403,61 EUR pravdnih strokov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper I. in IV. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in s sodbo odloči tako, da v I. in IV. točki v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V vsakem primeru naj tožeča stranka toženi stranki povrne vse doslej priglašene stroške pravdnega in pritožbenega postopka z obrestno posledico.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi strani pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh z obrestno posledico v primeru zamude.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 2. 12. 2009 sklenili gradbeno pogodbo D. 1982/09 (M. – gradbeni del, v nadaljevanju: pogodba). Tožeča stranka vtožuje 38. začasno situacijo za maj 2013, ki jo je tožena stranka potrdila. Tožena stranka je 22. 7. 2013 zaradi stečaja tožeče stranke od pogodbe odstopila. Zadržanje nadaljnjih plačil utemeljuje na 15.4. točki Splošnih pogojev pogodbe FIDIC in na nezapadlosti terjatve, ker tožeča stranka ni predložila vse dokumentacije (potrjeni računi oziroma situacije svojih podizvajalcev). Trdi tudi, da je v stečajnem postopku nad tožečo stranko priglasila terjatve v skupnem znesku 13.516.619,67 EUR, ki so predmet pravdnega postopka I Pg 653/2014 pred Okrožnim sodiščem v Celju, zato je zahtevek tožeče stranke preuranjen. Ugovarja tudi napake pri barvanju sten predora v višini 1.355.167,89 EUR. Tožena stranka je bila v pravdnem postopku po tožbi podizvajalca C. d.o.o. za dela, ki so predmet 38. začasne situacije, obsojena na plačilo 166.679,91 EUR, ki jih je tej družbi tudi plačala, zato uveljavlja tudi, da tožeča stranka do tega zneska ni upravičena (o tem je sodišče prve stopnje odločilo v II. točki izreka sodbe, ki pa ni pritožbeno izpodbijana).

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da v pravdnem postopku I Pg 653/2014 pred Okrožnim sodiščem v Celju tožena stranka vtožuje 13.516.619,67 EUR za stroške izvedbe, dokončanja del in odprave napak, odškodnine za zakasnitve pri dokončanju del, ter vse druge stroške, ki jih utrpela tožena stranka iz naslova pogodbe. Iz tega razloga je štelo za neutemeljeno ugovorno trditev tožene stranke, da končni obračun še ni bil narejen, in zaključilo, da 38. začasna situacija ni preuranjena, tožena stranka pa terjatve ne more ugovarjati v pobot, ker je v celoti sporna in torej ni likvidna ter da odločitev v zadevi ne predstavlja predhodnega vprašanja, saj prejudicialnost ni podana.

7. Glede ugovora nedokončanih in slabo opravljenih del je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala, da je za stroške dokončanja del unovčila bančno garancijo v višini 6.450.334,35 EUR in se poplačala iz teh sredstev. Dejstvo, da je tožena stranka s tem poplačala vso nastalo škodo, je sodišče štelo za priznano.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi sklicevanje tožene stranke na splošne pogoje pogodbe FIDIC 15.4. (ki določa, da je sredstva mogoče zadržati, dokler se ne ugotovi stroškov izvedbe, dokončanja del in odprave napak). Naročnik mora izplačati ostanek izvajalcu, ko prejme povračilo vseh takih izgub, tožena stranka pa se je poplačala iz unovčene bančne garancije.

9. Ker je bila zapadlost posamezne začasne situacije v pogodbi določena tako, da je izvajalec dolžan situacijo dostaviti naročniku v roku 5 dni po obračunskem obdobju, je sodišče prve stopnje ocenilo tudi, da tožena stranka ne more pogojevati plačila 38. začasne situacije s predložitvijo izjav podizvajalcev.

10. Uvodoma pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar neutemeljeno. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni, višje sodišče jo je lahko preizkusilo, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobenih kršitev postopka, ki bi vplivale na pravilnost ali zakonitost sodbe.

11. Pritožnica ponavlja trditve, da ima podlago za zadrževanje plačila v določilu 15.2. splošnih pogojev FIDIC, ki jo upravičuje do tega, da odstopi od pogodbe v primeru, če je izvajalec insolventen. Višje sodišče ugotavlja, da je sklicevanje na ta člen splošnih pogojev (in torej na pravico do odstopa od pogodbe) nerelevantno, saj pritožnica v pritožbi tudi sama trdi, da med strankama odstop od pogodbe, ki je začel učinkovati 22. 7. 2013, niti ni sporen. V zvezi s točko 15.4. splošnih pogojev FIDIC pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da za zadrževanje plačila po tej točki ni podlage. Poleg tega, da je tožena stranka stroške poplačala iz unovčene bančne garancije, pri čemer preostanka ni vrnila tožeči stranki (to dejstvo namreč pritožbeno ni izpodbijano), je po lastnih trditvah zoper tožečo stranko iz naslova stroškov izvedbe, dokončanja del in odprave napak, odškodnine za zakasnitve pri dokončanju del, ter vse druge stroške, ki jih je utrpela iz naslova pogodbe, vložila tožbo, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju (I Pg 653/2014). Točka 15.4., na katero se tožena stranka sklicuje, pa določa, da lahko naročnik nadaljnja plačila izvajalcu zadrži le, dokler se ne ugotovi stroškov izvedbe, dokončanja del in odprave napak, odškodnine za zakasnitve pri dokončanju itd. Zapadlost obveznosti tožene stranke je bila zato prestavljena le do trenutka, ko se lahko izreče o nastalih terjatvah do tožeče stranke zaradi neizpolnitve pogodbe (prim. sodba VS RS III Ips 7/2017 z dne 19. 9. 2017). Na pravdni postopek pred sodiščem v Celju se tožena stranka v pritožbi tudi sama sklicuje.

12. Pritožnica torej sodišču prve stopnje neutemeljeno očita materialnopravno zmotnost zavzetega stališča, zaradi česar naj bi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da ji je sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov onemogočilo dokazovanje odločilnih dejstev. Pri tem pritožnica ne konkretizira, katera so tista dejstva, ki bi jih sodišče moralo ugotoviti. Dokazni postopek na pravilnost uporabe materialnega prava - splošnih pogojev 15.4. FIDIC - ni imel vpliva.

13. Tožena stranka nadalje opozarja, da je napačno stališče, da je v tej zadevi nerelevantno, ali je tožeča stranka 38. začasni situaciji priložila podpisane in ožigosane izjave podizvajalcev. Ne strinja se namreč, da praksa med strankama (po kateri je tožena stranka tožeči stranki posamezno plačilo po začasni situaciji izvedla le v primeru, da je tožeča stranka predložila izjave podizvajalcev), ne bi bila pomembna.

14. Vendar se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da zapadlost plačila mesečno izvedenih del, torej tudi del iz 38. začasne situacije, pogodbeno ni bila pogojevana z overjenimi izjavami podizvajalcev o izpolnitvi obveznosti izvajalca do teh, saj je bila v pogodbi določena le tako, da je izvajalec obvezan dostaviti začasno situacijo v roku petih dni po obračunskem obdobju. Glede na to pritožnica ne more uspeti niti s trditvami, da je za vse predhodne situacije to veljalo, kar pomeni, da je šlo za poseben dogovor med strankama. Tožeča stranka je namreč takemu stališču vseskozi nasprotovala. Praksa, vzpostavljena med strankama, nima regulativne funkcije, temveč razlagalno, saj prvenstveno velja ureditev, določena v pogodbi, pogodbene določbe o zapadlosti pa so jasne. Določba 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pa se uporabi le v primerih, ko je med strankama nekaj pomanjkljivo ali nejasno dogovorjeno, kar v tem primeru ni bilo. Tudi sklicevanje na prakso med strankami in 12. člen OZ je zato neutemeljeno.1

15. Posledično niso utemeljene niti trditve, da potrjena začasna situacija potrjuje zgolj to, da so dela, izkazana v obračunu, opravljena po količini in ceni. Ker torej pritožbene trditve o ustaljeni praksi med strankama niso relevantne, sodišču niti ni bilo treba izvajati dokazov z zaslišanjem prič M.O. in F. L. iz A. d.o.o., ki bi tako prakso potrdila. Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo VSK Cpg 151/2011 z dne 11. 11. 2011, saj je višje sodišče v navedeni zadevi 12. člen OZ (in posledično PGU) uporabilo prav za razlago pogodbenega določila ključ v roke, zapisanega v podjemni pogodbi.2

16. Tako se izkaže za neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni niti trdila niti dokazala, da bi podizvajalce poplačala, čeprav je bila z njimi v pogodbenem razmerju in razpolaga z vso dokumentacijo, ki bi slednje lahko izkazala, očitno pa je, da tožeča stranka podizvajalcev ni poplačala.

17. Za neutemeljene višje sodišče ocenjuje tudi pritožbene trditve o zmotnosti stališča sodišča prve stopnje, da zadeva I Pg 653/2014, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju, ne predstavlja predhodnega vprašanja v tej zadevi. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za predhodno vprašanje, saj ne gre za vprašanje obstoja pravice, kot to določa 181. člen ZPP.3

18. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je tožena stranka svojo terjatev v pobot uveljavljala le podredno in da v postopku ni uveljavljala procesnega pobota, temveč predpravdni materialni pobot, pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je terjatev, ker je predmet spora, ki še ni pravnomočno končan, še sporna, v takem primeru pa je dopustno tak materialni ugovor zavrniti.

19. Ker pritožnica sama priznava, da v zadevi morda res ne gre za predhodno vprašanje, ni razumljivo pritožbeno stališče, da bi o utemeljenosti zahtevka, ki je predmet spora, moralo presojati sodišče v tej pravdi. Vendar trditvena podlaga tožene stranke glede ugovarjane nasprotne terjatve ni bila zadostna. Razen sklicevanja na zadevni gospodarski spor konkretnejših trditev ni bilo. Dodati pa gre tudi, da uveljavljanje materialnega pobota pomeni, da tožena stranka uporabi svojo terjatev do tožeče stranke kot obrambno sredstvo zoper tožbeno terjatev (kot obliko prenehanja obveznosti). Materialni pobot se lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve.4 Trditve o uveljavljanju materialnega pobota se izključujejo s trditvami o tem, da tožbena terjatev ni nastala ali je prenehala. Zato sodišče upošteva tako konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve. To pa pomeni, da je s tem, ko je tožena stranka svojo nasprotno terjatev uveljavljala v obliki materialnega pobota, konkludentno priznala terjatev tožeče stranke in so (tudi) zato vse ostale pritožničine navedbe (ki se nanašajo na zapadlost, stvarne napake in preuranjenost ...) neutemeljene.

20. Enako velja tudi za trditve v zvezi z unovčeno bančno garancijo, saj se pritožnica v pritožbi sklicuje prav na tiste svoje trditve v postopku, s katerimi je uveljavljala, da terjatev tožeče stranke ne dosega zneska, ki ga ima tožena stranka do tožeče (13.516.619,67 EUR).

21. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da se je za stroške izvedbe, dokončanja del in odprave napak tožena stranka poplačala iz unovčene bančne garancije v višini 6.450.334,35 EUR, zaradi česar je (tudi) dejstvo, da se je poplačala za vso škodo iz naslova dokončanja del in stroškov zaradi odstopa od pogodbe, šteti za priznano, je pravilno. Pritožnica se v dokaz nasprotnega namreč neutemeljeno sklicuje na svoje trditve iz pete pripravljalne vloge (prim. red. št. 62, list. št. 269 spisa), iz katerih ni mogoče zaključiti, da bi zgornjim trditvam tožeče stranke obrazloženo oporekala. V vlogi se je namreč (nerazumljivo) sklicevala na to, da tožeča stranka bančne garancije toženi stranki ni izstavila.

22. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje še na zadevo I Cpg 230/2016 z dne 15. 2. 2017, v kateri je podizvajalec P. d.o.o. zoper njo uveljavljal plačilo za dela, opravljena prav v mesecu maju 2013. Gre za zahtevek podizvajalca na podlagi 38. začasne situacije. Trdi, da je sodbo višjega sodišča prejela 8. 3. 2017, kar je istega dne, kot je bil zaključen zadnji narok za glavno obravnavo v tej zadevi. Iz potrdila, ki ga je priložila k pritožbi, izhaja, da je po tožbi I Cpg 230/2016 družbi P. d.o.o. dne 23. 3. 2017 plačala 146.495,17 EUR (priloga B 450 spisa).

23. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sta zadevi C. d.o.o. (odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe) in P. d.o.o. povsem primerljivi in se sklicuje na odločitev VSL I Cpg 679/2016 z dne 22. 11. 2016, v kateri višje sodišče pritožbenih trditev tožene stranke glede plačila C. d.o.o. ni upoštevalo.

24. V tem postopku ni sporno, da je bilo delo podizvajalca zajeto v 38. začasni situaciji, ki je bila potrjena. Tožeča stranka se zoper odločitev sodišča prve stopnje (v II. točki izreka), ki je prav tako upoštevalo, da je tožena stranka (drugemu) podizvajalcu izplačala znesek iz naslova del, ki jih je ta opravil za tožečo stranko, tudi ni pritožila. Višje sodišče pa ugotavlja še, da je v postopku P. d.o.o., na katerega se sedaj sklicuje pritožnica, sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tega podizvajalca najprej zavrnilo in je bila tožena stranka na plačilo podizvajalcu obsojena šele v pritožbenem postopku, saj je višje sodišče odločitev spremenilo. Zato toženi stranki ni upravičeno očitati, da v tem postopku že pred zaključkom obravnave ni uveljavljala, da so pogoji za plačilo podizvajalcu iz 631. člena OZ izpolnjeni.

25. Zato višje sodišče ocenjuje, da v tej zadevi gre za dopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. Iz priložene sodbe I Cpg 230/2016 z dne 15. 2. 2017 izhaja, da je tožeča stranka (P. d.o.o.) vtoževala 106.173,80 EUR, višje sodišče pa ji je poleg glavnice prisodilo še zakonske zamudne obresti od 5. 8. 2013 do plačila. Ker naročnik na podlagi 631. člena OZ dolguje podizvajalcu le svojo obveznost (oz. njen del) do podjemnika, je lahko v zamudi le od dneva, ko je zapadla terjatev glavnega izvajalca do naročnika. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da je 38. začasna situacija zapadla v plačilo 29. 7. 2013. Zato je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, in sicer za glavnico 106.173,80 EUR in zakonske zamudne obresti, ki so tekle od 30. 7. 2013 do plačila, ki je bilo, kot izhaja iz priloženega potrdila, dne 23. 3. 2017. Ob uporabi programa za izračun obresti na spletni strani sodišča tako znesek skupaj znaša 137.662,84 EUR. Obračun obresti je priložen in je del obrazložitve te sodbe.

26. Glede na pojasnjeno je torej višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja izprve alineje I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 355. člena ZPP), v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27. Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (2. točka 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi deloma uspela, in sicer za 602.862,89 EUR (vrednost spornega predmeta je 907.205,64 EUR), oziroma 66%, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je stroške tožeče stranke odmerilo na 18.288,15 EUR, tožene stranki pa 8.848,15 EUR. Glede na uspeh gre torej tožeči stranki 12.070,18 EUR (66% odmerjenih stroškov), toženi stranki pa 3.008,37 EUR (34% odmerjenih stroškov) in je po medsebojnem pobotu dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti še 9.061,81 EUR stroškov pravdnega postopka. Višje sodišče je zato spremenilo tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi (peta alineja 358. člena ZPP), in sicer tako, kot izhaja iz druge alineje I. točke izreka te sodbe.

28. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (vrednost izpodbijanega dela sodbe je 740.525,73 EUR). Višje sodišče ji je odmerilo 3.960,00 EUR za nagrado po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR za pavšal po tar. št. 6002 ZOdvT in 22% DDV po tar. št. 6007, kar skupaj znaša 4.855,60 EUR, skupaj s sodno takso pa 13.030,60 EUR. Glede na uspeh ji je tožeča stranka dolžna povrniti 19% tega zneska, kar znaša 2.475,81 EUR.

29. Tožeča stranka je za odgovor na pritožbo priglasila strošek nagrade za pritožbeni postopek, za kar ji gre po tar. št. 3210 ZOdvT 3.960,00 EUR, za pavšalni znesek po tar. št. 6002 pa 20,00 EUR, povečano za 22% DDV skupaj torej 4.855,60 EUR. Glede na uspeh ji je tožena stranka dolžna povrniti 81% tega zneska, kar znaša 3.933,04 EUR.

30. Po medsebojnem pobotu je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.457,23 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

1 VS RS v sodbi III Ips 14/2011 z dne 26. 4. 2013 in VSL v sodbi I Cpg 679/2016, v kateri je med istima strankama odločalo o 37. začasni situaciji. 2 Ibidem. 3 Tako tudi VS RS v III Ips 7/2017 z dne 19. 9. 2017. 4 Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 166/2007 z dne 10. 6. 2010; Wedam-Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in Gv Založba, 2009, stran 159.