Jedro

Pogoji za skrajno silo niso podani, ker bi nevarnost, ki je grozila (zamuda na zdravniški pregled) obdolženec lahko odvrnil kako drugače, npr. s klicem v zdravstveni dom, da bo zamudil ali tako, da si naroči prevoz s taksijem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (I., II. IV. In V. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 225,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, mu za storjeni prekršek izreklo globo v višini 1.000,00 EUR in 18 kazenskih točk (KT), zavrnilo predlog za izrek stranske sankcije – odvzema motornega vozila (III. točka izreka) ter odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 150,00 EUR ter stroške vleke in hrambe vozila v višini 247,66 EUR (IV. točka izreka), pri tem je globo in stroške vleke in hrambe dolžan plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe (V. točka izreka).

2. Zagovornik obdolženca se pritožuje zoper I., II. IV. in V. točko izreka navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolžencu je bilo očitano, da je dne 14. 11. 2022 ob 7:20 uri vozil osebni avtomobil iz smeri Laškega proti Celju, čeprav se je zoper njega v tem času izvrševal ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, izrečen s strani Policije in z veljavnostjo od 8. 11. 2022 do 8. 12. 2022. 5. Po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1 se z globo 1.000 EUR za prekršek kaznuje voznik, ki vozi motorno vozilo v cestnem prometu v času, ko ne sme ponovno pridobiti vozniškega dovoljenja, po prvem odstavku 64. člena tega zakona ali voznik, ki vozi v času, ko se mu izvršuje sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.

6. Glede na razloge izpodbijane sodbe ter dokumentacijo v spisu v predmetnem postopku ni bilo sporno, da se je zoper storilca izvrševal ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, številka odločbe 52069, izrečen s strani Policije z veljavnostjo od 8. 11. 2022 do 8. 12. 2022 ter da je storilec dne 14. 11. 2022 vozil motorno vozilo v cestnem prometu. Storilec se je v postopku branil le s trditvami, da je _deloval v skrajni sili_, saj je moral na zdravniški pregled za službo.

7. Dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (upravičljiva skrajna sila) (prvi odstavek 32. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 8. členom ZP-1). Za obstoj upravičljive skrajne sile morajo biti (kumulativno) podane naslednje predpostavke: 1) podana je istočasna nevarnost, 2) storilec nevarnost odvrača od sebe ali tretje osebe, 3) nevarnosti ni mogoče odvrniti drugače, torej na drug način in 4) povzročeno zlo je manjše od zla, ki je grozilo. Eden od temeljnih pogojev, da gre za ravnanje v skrajni sili je, da skrajne sile je tudi istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti. Gre za kazenskopravni institut, ki ureja situacije, kjer lahko v vsakem trenutku pride do poškodbe kazenskopravne dobrine ali je začetek že tu, pa je mogoče preprečiti hujše posledice. Nevarnost mora biti tako neposredna, da lahko grozeča nevarnost v zelo kratkem času preraste v pravo nevarnost, situacija pa tako izredna in nevarnost tako pereča, da normalen človeški instinkt kliče po hitri reakciji, odlašanje in potrpežljivost pa bi bila nerazumna.1 Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pogoji za skrajno silo niso podani, ker bi nevarnost, ki je grozila (zamuda na zdravniški pregled) obdolženec lahko odvrnil kako drugače, npr. s klicem v zdravstveni dom, da bo zamudil ali tako, da si naroči prevoz s taksijem. S pavšalnimi trditvami, da je bilo za to prepozno, pritožba tega zaključka ne more izpodbiti. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi lahko storilec nevarnost odvrnil drugače, je posledično pravilen tudi zaključek, da pogoji za obstoj skrajen sile niso podani.

8. Neutemeljeno se pritožba zavzema tudi za zaključek, da na obstoj prekrška vpliva dejstvo, ali je bil začasni odvzem vozniškega dovoljenja utemeljen. Utemeljenost ali neutemeljenost ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja namreč ni zakonski znak očitanega prekrška, temveč je zakonski znak izvrševanje tega ukrepa.

9. Skladno s četrtim odstavkom 148. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 67. člena ZP-1 mora policija, kadar pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), osebi, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo.

Pritožnik zatrjuje nezakonitost naslednjih dokazov: potrdilo o zasegu predmetov z dne 14. 11. 2022, potrdilo o odvzemu registrskih tablic z dne 14. 11. 2022, potrdilo o izročitvi predmetov državnemu tožilstvu ter zasežen osebni avtomobil, in sicer ker policist obdolžencu pred obravnavanjem prekrška ni dal pravnega pouka iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1. Ker na teh dokazih izpodbijana odločitev ne temelji, saj je glede na obrazložitev izpodbijane sodbe obstoj predmetnega prekrška dokazan z obdolžilnim predlogom in vpogledom v podatke o storilčevem vozniškem dovoljenju (7. točka obrazložitve), so pritožbene trditve, da sodišče nanje ne bi smelo opreti svoje odločitve, neutemeljene.

10. Ob pravilnih ugotovitvah, da so obdolžencu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, je sodišče prve stopnje obdolžencu ob tem, ko je vedel, da mu je izrečen ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja utemeljeno očitalo ravnanje z eventualnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je privolil v nastanek prepovedane posledice.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 225,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15. dneh po vročitvi te sodbe.

1 Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, Miha Šepec, str. 500.