Jedro

Proizvodnja droge je oblika izvršitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, za katero se naknadna prodaja ali namen prodaje ne dokazuje oziroma se za izvršitev kaznivega dejanja ne zahteva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojeni A. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po istem zakonskem določilu mu je bila izrečena kazen dve leti in šest mesecev zapora, na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 mu je sodišče zaseglo drogo konopljo in sredstva za njeno pridelavo. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitve 25. in 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do okoliščine, ali je obsojenec S. V. plačeval najemnino, čeprav da je ta okoliščina odločilna za obravnavano zadevo, da je v izpodbijani sodbi pritožbenega sodišča podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče v obrazložitvi sodbe enkrat navedlo, da plačevanje najemnine ni odločilna okoliščina za predmetno zadevo, drugič pa se je ravno na to okoliščino sklicevalo v okviru stroškovne analize, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne gre verjeti obsojenčevemu zagovoru, da je v izpodbijani sodbi višjega sodišča podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča o vsebini listine ali zapisnika, in med samo listino ali zapisnikom v vprašanju, ali so policisti pri hišni preiskavi našli 230 manjših sadik konoplje, ali pa zgolj posušene veje oziroma stebla konoplje, da je obsojenec zaseženo konopljo gojil za lastno uporabo ter da je do zasega laboratorija in sadik prišlo po spletu za obsojenca nesrečnih okoliščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da je sicer pravilna trditev v zahtevi, da je sodišče v obrazložitvi sodbe napačno povzelo vsebino zapisnika o hišni preiskavi glede zasega 230 manjših sadik oziroma 230 ostankov sadik, kar pa ne predstavlja nasprotja o odločilnem dejstvu, da se je sodišče do pritožbenih očitkov obrambe opredelilo ter razloge, s katerimi je zavrnilo pritožbene očitke, dovolj natančno in sprejemljivo obrazložilo ter da nestrinjanje obrambe z razlogi obeh sodišč pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar pa se o njem nista izjavila.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, ki na več mestih uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče poudarja, da je že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 418/2008 z dne 12. 3. 2009, I Ips 15/2011 z dne 18. 10. 2012 in I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013) presodilo, da je ta kršitev podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi v precejšni meri s seboj v nasprotju ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino. Odločilna so le tista dejstva, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika, torej takoimenovana materialnopravno relevantna dejstva, ki predstavljajo elemente obravnavanega kaznivega dejanja.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče kršilo določbo 17. člena ZKP ter da je v sodbi pritožbenega sodišča podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do okoliščine, ali je obsojenec S. V. plačeval najemnino, čeprav da je ta okoliščina odločilna za obravnavano zadevo ter da je sodišče v obrazložitvi sodbe enkrat navedlo, da plačevanje najemnine ni odločilna okoliščina za predmetno zadevo, drugič pa se je ravno na to okoliščino sklicevalo v okviru stroškovne analize, na podlagi katere je zaključilo, da ne gre verjeti obsojenčevemu zagovoru, da je konopljo gojil za lastne potrebe.

7. Pritožbeno sodišče je (7. točka na 4. strani sodbe) v razlogih sodbe navedlo, da dejstvo, ali je obsojenec mesečno plačeval najemnino za stanovanje, v katerem je uredil laboratorij za gojenje konoplje, za obravnavano zadevo ni odločilno, zato se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo do tega, komu je verjelo glede plačevanja najemnine. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženca, da je konopljo gojil za lastno uporabo prepričljivo ovrglo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tem zaključkom v celoti pridružuje.

8. Sodišče prve stopnje je (tretji in četrti odstavek na 4. strani sodbe) navedlo razloge, zakaj ni sledilo obsojenčevemu zagovoru, da je prepovedano drogo gojil za lastno uporabo. Sodišče je ocenilo, da je obsojenec v zagovoru pretiraval o količini porabljene droge, da je neverjetno, da bi pokadil deset gramov marihuane dnevno, ob tem pa bil sposoben opravljati priložnostna keramičarska dela, da je popolnoma neživljenjsko, da je povsem opremljen laboratorij za gojenje konoplje naredil za zadovoljevanje lastnih potreb ter da količina posajene in pridelane konoplje presega potrebe lastne uporabe. Poleg tega je sodišče opravilo tudi stroškovno analizo obsojenčevega ravnanja ter ugotovilo, da se mu za lastne potrebe ne bi izplačalo gojiti prepovedane droge upoštevaje dejstvo, da je S. V. mesečno plačeval 200,00 EUR najemnine za stanovanje, v katerem je imel urejen laboratorij za gojenje prepovedane droge.

9. Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je, da je neupravičeno, zaradi prodaje proizvajal in hranil substanco, ki je razglašena za prepovedano drogo s tem, da je vzgojil skupno 124 sadik konoplje in tako proizvedel 73.974,5 gramov konoplje ter uredil prostor za hidroponično gojenje konoplje, v katerem je vzgajal 230 rastlin konoplje, v stanovanju pa hranil še skupno 311 posušenih delcev rastline konoplja, droga pa je bila namenjena za nadaljnjo prodajo.

10. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013 presodilo, da kot je razvidno iz prvega odstavka 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ, enako tudi iz prvega odstavka 186. člena KZ-1) stori kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja na prodaj, ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, ali posreduje pri prodaji ali nakupu, ali kako drugače neupravičeno daje v promet substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila. Gre torej za več alternativno določenih izvršitvenih dejanj, ki pomenijo proizvodnjo in trgovino (prodaja, ponuja na prodaj, zaradi prodaje kupuje, hrani ipd.) z mamili. Prva izvršitvena oblika je torej proizvodnja mamil, kar pomeni dejavnost storilca, ki vodi v neposredni proizvod, to je v izdelavo oziroma gojenje mamila. Že besedna razlaga zakona tako pokaže, da šteje zakonodajalec proizvodnjo mamila za tako hudo obliko izvršitve tega kaznivega dejanja, da se naknadna prodaja ali namen prodaje ne dokazuje oziroma se za izvršitev kaznivega dejanja ne zahteva. Navedeno pa ne pomeni, da ga izključuje. Že iz same besede „proizvodnja“ izhaja, da gre za izdelavo oziroma gojenje večje količine mamila, kar pa je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku.

11. Pritrditi je potrebno obsojenčevemu zagovorniku, da je pritožbeno sodišče, v nasprotju s tem, kar je navedeno v razlogih sodbe sodišče prve stopnje, navedlo, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo ali je glede plačevanja najemnine za stanovanje v katerem je imel obsojenec urejen laboratorij, verjelo obsojencu, ali priči S. V. Sodišče prve stopnje je glede na zaključek, da se obsojencu gojenje marihuane za lastno uporabo ne bi izplačalo, upoštevaje najemnino 200 EUR, ki jo je plačeval S. V., sledilo izpovedbi priče S. V., da ji je obsojenec mesečno plačeval najemnino za stanovanje. Višje sodišče pa je utemeljeno presodilo, da okoliščina plačevanja najemnine za obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja ni odločilna, ker iz ostalih okoliščin (količina konoplje, urejen laboratorij za proizvodnjo konoplje, obsojenec je imel v bližini hiše še nasad s 124 rastlinami konoplje iz katerih je bilo proizvedenih skoraj 74 kilogramov konoplje) izhaja zanesljiv zaključek, da obsojenec konoplje ni gojil zgolj za lastno uporabo. Sodba pa ne bi bila nezakonita oziroma neobrazložena (kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), tudi če očitek iz obtožbe (in izreka sodbe), da je obsojenec na parceli v S. vzgojil skupno 124 sadik konoplje, v stanovanju pa vzgajal še 230 rastlin konoplje z namenom nadaljnje prodaje, ne bi bil obrazložen, ker je, kot rečeno, obsojenec kaznivo dejanje izvršil oziroma dokončal že s tem, ko je mamilo v takem obsegu proizvajal. 12. Prav tako ni mogoče pritrditi obsojenčevemu zagovorniku, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pritožbeno sodišče v nasprotju s podatki spisa v razlogih sodbe navedlo, da so policisti pri hišni preiskavi stanovanja odkrili 230 manjših sadik konoplje. Iz uradnega zaznamka kriminalistov M. T. in T. K. (listovna številka 17 spisa) ter kazenske ovadbe (listovna številka 26 spisa) izhaja, da so policisti pri hišni preiskavi našli okoli 230 PVC lončkov, v katerih je bilo gnojilo in korenine rastlin konoplje. Navedba v razlogih sodbe višjega sodišča (7. točka na četrti strani sodbe), da so policisti ob hišni preiskavi odkrili 230 manjših sadik predstavlja nedoslednost sodišča pri povzemanju vsebine podatkov spisa, ki pa, glede na kazenskopravni očitek obsojencu, da je v stanovanju vzgajal 230 rastlin konoplje, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

13. Obsojenčev zagovornik z obsežnimi navedbami v zahtevi, da je obsojenec zaseženo konopljo gojil za lastno uporabo, da je do zasega laboratorija in sadik prišlo po spletu za obsojenca nesrečnih okoliščin, da je zmotna razlaga pritožbenega sodišča, da pri zasegu konoplje na polju in v stanovanju ne gre za iste rastline, da obsojenec najemodajalki S. V. ni plačeval najemnine v denarju, temveč s polaganjem keramičnih ploščic, da priči S. V. glede plačevanja najemnine ne gre verjeti, da obsojenec še nikoli ni bil obravnavan za dejanja v zvezi z mamili ter da zagovora obsojenca, ki je slonel na njegovi neizkušenosti z gojenjem konoplje, dokazni postopek ni ovrgel, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

14. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa, kot strošek nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.