Jedro

Za presojo pravilnosti in zakonitosti odloče Zavoda za pokojninsko ininvalidsko zavarovanje RS izvedenstvo s sodnim izvedencem medicinske stroke ni potrebno, če je mogoče že na podlagi mnenj IK I in II. stopnje prepričljivo ugotoviti, da sta pomoč in postrežba tožnici potrebna le za opravljanje večine osnovnih življenskih potreb, ne pa vseh, zato ni bilo podlage za priznaje polnega dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenskih opravil, ker je ugotovilo, da ji je bila z dokončno odločbo toženca št. 828338 z dne 23.6.1998 pravilno in zakonito priznana dajatev za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenskih opravil. Citirano sodbo izpodbija tožnica po pooblaščenem odvetniku zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev postopka, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Namen postopkov pred socialnem sodiščem je v objektiviziranju mnenj iz predsodnega postopka, zato bi v konkretnem primeru v smislu 36. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih bilo potrebno dejansko zdravstveno stanje razčiščevati s sodno medicinskim izvedencem, ki ni v nobenem pogodbenem odnosu s toženo stranko. Sodišče naj bi spregledalo tudi priporočila zdravstvenih ustanov v Mariboru in izpoved tožničine zakonite zastopnice, ki nedvomno najbolje pozna potrebe svoje hčere. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Kadar sodišče v socialnih sporih presoja pravilnost in zakonitost konkretnih pravnih aktov iz predsodnega postopka, lahko za razjasnitev dejanskega stanja na podlagi 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) v zvezi z 252. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP) izvaja tudi dokaze z sodnim izvedencem ustrezne medicinske stroke, vendar v konkretnem primeru takšno postopanje ni bilo potrebno. Tožničino zmožnost zadovoljevanja osnovnih življenskih opravil sta namreč že v predsodnem postopku pravilno in prepričljivo ocenili invalidska komisija I. in II. stopnje ter dodatno v sodnem postopku še invalidska komisija II. stopnje tudi na podlagi neposrednega osebnega pregleda in proučitve novejše medicinske dokumentacije. Gre za organa, ki sta po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) pooblaščena za izvedenstvo o pravnoodločilnih zdravstvenih stanjih za pravice iz tega zavarovanja. Tudi ta organa sta pri podajanju izvedenskih mnenj vezana na pravila medicinske znanosti in stroke ter s predpisi opredeljena stanja oz. definicije invalidnosti ali druge zavarovane rizike, zato le pavšalne, z ničemer konkretizirane pritožbene navedbe o neobjektivnosti ali pristranosti, ker gre za izvedenska organa toženca, niso utemeljene in ne morejo biti upoštevne. Ob prepričljivi dejanski ugotovitvi, da se tožnica zaradi posledic obporodne cerebralne paralize in spastične diplegije še vedno lahko sama hrani, počasi tudi oblači in slači (list. št. 12 in 13 v sodnem spisu) in kot je sama navaja pred invalidsko komisijo II. stopnje, celo dela v invalidskem podjetju ..., je v obravnavanem primeru prepričljivo izkazano stanje iz 2. odst. 148. člena cit. ZPIZ-92 in posledično pogoji za denarno dajatev v višini iz 3. odst. 150. člena istega zakona. Denarno dajatev v višjem znesku iz 1. odst. 150. člena ZPIZ-92 je namreč mogoče priznati le tistim uživalcem pokojnine, ki jim je pomoč in postrežba drugega neogibno potrebna pri opravljanju vseh osnovnih življenskih potreb, ker zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne morejo zadovoljevati osnovnih življenskih opravil, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in pomoči ortopedskih pripomočkov ne morejo samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno ali opravljati druga življenska opravila, neogibno potrebna za ohranjanje življenja. Ker takšno stanje z objektivizirano medicinsko dokumentacijo v konkretni zadevi ni v celoti izkazano, je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek za priznanje višje denarne dajatve utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sklicevanje na izpoved tožničine matere, ki je celo sama izpovedala, da se hči še vedno sama hrani (list. št. 8 v sodnem spisu) oz. na priporočila lečečih specialistov, ki niso bila dana v kontekstu definicije pomoči in postrežbe drugega za zadovoljevanje vseh osnovnih življenskih opravil iz 1. odst. 148. člena ZPIZ-92, ne more pogojevati drugačne odločitve od izpodbijane. Ko je torej glede na obrazloženo izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter glede na izid postopka hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.