Jedro

Navedbe pritožbe, da denarne kazni ni mogel plačati, ker nima premoženja, zaposlitve in finančnih zmožnosti, ne morejo biti uspešne, saj je sodišče dolžno, ne glede na zatrjevane okoliščine, skladno z zakonom zagotoviti izvršitev kazni, in sicer v primeru neplačila denarne kazni tako, da jo spremeni v kazen zapora.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A.O. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom (pravilno s sodbo) V Kr 27668/2013 z dne 15. 3. 2017 na podlagi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da se denarna kazen 9.825,00 EUR, ki je bila obsojenemu A.O. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 27668/2013 z dne 22. 4. 2015 v neplačanem delu sorazmerno izvrši tako, da se obsojencu določi 149 dni zapora; če obsojenec izrečeno denarno kazen plača, se izvrševanje zapora ustavi.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik. V pritožbi navaja, da obsojenec izrečene stranske denarne kazni ni mogel plačati, ker po prihodu s prestajanja zaporne kazni nima zaposlitve in dohodka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu namesto plačila denarne kazni omogoči delo v splošno korist brez nadomestila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje bi moralo v zadevi odločiti s sodbo in ne s sklepom, saj šesti odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določa, da o spremembi denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, v kazen zapora odloči predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je na prvi stopnji izreklo denarno kazen. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je namesto s sodbo odločilo s sklepom, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 372. člena ZKP, vendar gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je pritožba ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa je po uradni dolžnosti ne preizkuša. Ne glede na to, pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev na zakonitost napadene odločbe ni vplivala. Odločbo je preizkusilo kot sodbo in je o njej s sodbo tudi odločilo.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in v skladu s prvim odstavkom 87. člena KZ-1, ko je stransko denarno kazen, potem ko je ugotovilo, da je obsojenec ni plačal (plačal jo je le delno) in da je ni bilo mogoče niti prisilno izterjati, spremenilo v 149 dni zapora. Navedbe pritožbe, da denarne kazni ni mogel plačati, ker nima premoženja, zaposlitve in finančnih zmožnosti, ne morejo biti uspešne, saj je sodišče dolžno, ne glede na zatrjevane okoliščine, skladno z zakonom zagotoviti izvršitev kazni, in sicer v primeru neplačila denarne kazni tako, da jo spremeni v kazen zapora.

6. Po obrazloženem je pritožba zagovornika obsojenca neutemeljena, pritožbeno sodišče pa glede pritožbenega predloga, da obsojenec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist dodaja, da v tem pritožbenem postopku o takšnem predlogu ni mogoče odločiti. Odločitev o utemeljenosti predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora je v pristojnosti sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa odloča o pritožbi zoper sklep, s katerim takšnemu predlogu sodišče prve stopnje ugodi oziroma mu ne ugodi.

7. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu odločbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obsojenca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8. Glede na navedbe pritožbe o socialnem in premoženjskem stanju obsojenca je pritožbeno sodišče odločilo, da ga plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).