Jedro

Sodišče prve stopnje ni ocenilo oziroma se ni opredelilo do okoliščine, ali je možno, da obdolženca v bolnišnici, kljub obravnavi, v njihovih evidencah nista bila zavedena. To je odločilno dejstvo, saj se obdolžencema goljufivi namen med drugim očita tudi z "ne beleženjem" njunih informacij.

Izrek

Pritožbama zagovornika obdolženega M. P. in zagovornice obdolžene T. P. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pod točko 1 izreka obdolženega M. P. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko 2 izreka obdolženo T. P. storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je obdolžencema izreklo pogojno obsodbo. Po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je obdolženemu M. P. za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, nato pa mu na podlagi 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen tri meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženi T. P. pa je na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencema je določilo še posebni pogoj, da obdolženi M. P. v roku osmih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne škodo Zavarovalnici T. v višini 1.150,00 EUR in Zavarovalnici G. v višini 910,00 EUR, obdolžena T. P. pa v roku šestih mesecev Zavarovalnici T. povrne škodo v višini 1.120,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženi M. P. plačati Zavarovalnici T. znesek 1.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2013 do plačila, Zavarovalnici G. pa 910,00 EUR, ter da mora obdolžena T. P. plačati Zavarovalnici T. znesek 1.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2013 do plačila. Po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje odločilo še o stroških kazenskega postopka, in sicer da sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v do sedaj znanem znesku 368,23 EUR in vsak od njiju sodno takso v znesku 80,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: ‒ zagovornica obdolžene T. P. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženki izreče oprostilno sodbo ter ji povrne stroške postopka; ‒ zagovornik obdolženega M. P. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, odločbe o kazenski sankciji in o premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Zagovornik obdolženca je podal še dopolnitev pritožbe, v kateri predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo vrne pred drugega sodnika.

3. Zagovornik obdolženca je v pritožbi predlagal, da se ga z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata. Takšnemu predlogu ni bilo ugodeno. Kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, kot je to v obravnavani zadevi, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi zagovornik ni konkretno pojasnil, kateri razlogi bi narekovali njuno navzočnost, pritožbeno sodišče strank o seji senata ni obveščalo.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5. Zagovornik obdolženca trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe in posledično pravice do zaključne besede po četrtem odstavku 349. člena ZKP, saj je izpodbijano sodbo izreklo v nenavzočnosti obeh obdolžencev, za takšno svojo odločitev pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo konkretnih razlogov. Ni mu mogoče pritrditi. Po določbi prvega odstavka 442. člena ZKP sme sodnik v primeru, ko obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 4. 3. 2021 je razvidno, da je bil ta opravljen v nenavzočnosti obeh obdolžencev (za kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev in jih v nasprotju s prepričanjem zagovornika obdolženca tudi obrazložilo v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe) in v navzočnosti obeh zagovornikov, ki sta se izrecno strinjala z opravo naroka. Obdolžencu je torej bila dana možnost aktivne obrambe, glede na to, da je bil pravilno vabljen, vendar se ni odzval na vabilo na glavno obravnavo in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, pa je s takšno pasivno držo prevzel tudi tveganje, da ne bo mogel podati zaključne besede, zato zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

6. Pritrditi pa je obema zagovornikoma, ki smiselno zatrjujeta obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pričelo z ugotavljanjem, ali je bolnišnica zdravstveno dokumentacijo obdolžencev izdala ali ne, saj bi v primeru, da je ni, to lahko a contrario pomenilo, da obdolženca v inkriminiranem obdobju tam nista bila obravnavana. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ocenilo oziroma se ni opredelilo do okoliščine, ali je možno, da obdolženca v bolnišnici, kljub obravnavi, v njihovih evidencah nista bila zavedena. To je odločilno dejstvo, saj se obdolžencema goljufivi namen med drugim očita tudi z „ne beleženjem“ njunih informacij. Ob tem je sodišče prve stopnje sicer izvedlo dokaz – odgovor iz E. (l. št. 272-277), iz katerega je razvidno, da se v bolnišnici A.M.H., za katero je sodišče prve stopnje štelo, da gre za medicinski center A. (zgolj z razširjeno dejavnostjo), podatki o pacientih zabeležijo v oddelku za sprejem, razen kadar gre za kritične, nujne primere, v takih primerih pa se pacient usmeri v ustrezni oddelek. Tega dokaza pa sodišče prve stopnje ni ocenilo. V tej zvezi zato zagovornika utemeljeno opozarjata na možnost, da obdolženca v bolnišnici nista bila zavedena, pri čemer sodišče prve stopnje, glede na razpoložljive dokaze, dejstev v tej smeri ni preizkusilo. Po navedenem, se torej sodišče prve stopnje do vseh relevantnih dokazov, ki jih je izvedlo, ni opredelilo, temveč je to storilo zgolj selektivno, na kar zagovornika utemeljeno opozarjata.

7. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zaradi narave ugotovljene kršitve pa pritožbeno sodišče ni moglo presojati obširnih pritožbenih navedb zagovornikov obdolžencev, s katerimi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Te bo sodišče prve stopnje v vnovičnem sojenju skrbno pretehtalo, kakor bo presodilo tudi navedbe zagovornika obdolženca glede ugoditve premoženjskopravnim zahtevkom, pri čemer bo zlasti pozorno na določbe ZKP (101. - 105. člen), v skladu s katerimi sodišče prisodi premoženjskopravni zahtevek le, če ga upravičeni oškodovanec priglasi. Upoštevalo bo tudi določila prvega odstavka 364. člena ZKP in prvega odstavka 317. člena ZKP, v skladu s katerima je izvirnik sodbe izrek razglašene sodbe v zapisniku o glavni obravnavi, pisno izdelana sodba pa se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. Prav tako bo pozorno na pravno kvalifikacijo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in v tej zvezi podanimi pritožbenimi navedbami o (morebitnem) nadaljevanem kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Po celoviti oceni vseh izvedenih (tako obremenilnih kot razbremenilnih) dokazov ter vsestranski razjasnitvi zadeve bo ponovno odločilo. Po obrazloženem, in ker se zagovornik obdolženca utemeljeno zavzema za sojenje pred drugim sodnikom, ki o zadevi še ni zavzel stališča, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.