Jedro

Ker tožnica tudi v, s tem dopisom danim rokom, organu ni posredovala sklenjene pogodbe, je pa posredovala odločbo Upravne enote Sevnica, št. 330-1226/2006 z dne 11. 12. 2006, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnica status kmetijske organizacije, je zato organ, upoštevajoč določbo 22. člena ZKZ-UPB1, po kateri vlogo za odobritev pravnega posla poda fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine, pri čemer je treba vlogi priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu, ter glede na zgoraj citirano določbo 2. odstavka 67. člena ZUP, vlogo tožnice pravilno zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevka tožnice in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom, št. 330-22/2009-4 z dne 2. 2. 2009, zavrgel zahtevek tožnice v zadevi odobritve pravnega posla, ki naj bi ga sklenila z A.A.. Drugostopni organ je z odločbo, št. 33008-41/2009/3 z dne 22. 6. 2009, pritožbo tožnice zoper citirani prvostopni sklep zavrnil in odločil, da tožnica trpi svoje stroške pritožbenega postopka. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je tožnica z vlogo z dne 9. 1. 2009 vložila zahtevek za odobritev pravnega posla , ki naj bi ga sklenila z A.A.. Vlogi ni bila priložena pogodba o sklenjenem pravnem poslu. Organ je zato tožnico z dopisom z dne 13. 1. 2009 pozval, da jo predloži, istočasno pa jo je tudi pozval, da predloži pravnomočno odločbo o priznanju statusa kmetijske organizacije na dan prijave na ponudbo. Tožnica je 26. 1. 2009 organ obvestila, da je 23. 1. 2009 pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici vložila tožbo za sklenitev pogodbe in predlog za izdajo začasne odredbe, organu pa je tudi predlagala prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja, predložila pa je tudi odločbo o priznanju statusa kmetijske organizacije. Glede na določbo 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljnjem besedilu: ZKZ-UPB1) je treba vlogi za odobritev pravnega posla priložiti pogodbo o pravnem poslu. To pomeni, da je vloga, ki ne vključuje sklenjene pogodbe, nepopolna. Brez popolne vloge za odobritev pravnega posla ni mogoče začeti postopka, v katerem se presoja izpolnjevanje vsebinskih pogojev za odobritev. Ker po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) ni podlage za reševanje predhodnega vprašanja še pred uvedbo upravnega postopka, ni podlage za prekinitev postopka, zato je organ vlogo po določbi 67. člena ZUP zavrgel. V zvezi s pritožbenimi navedbami je drugostopni organ še dodal, da ker prvostopni organ ni mogel uvesti in voditi postopka odobritve pravnega posla, ker je bila vloga nepopolna, postopka ni mogoče prekiniti. Glede na neodpravo pomanjkljivosti vložene zahteve pa je šteti, da zahteva za odobritev pravnega posla sploh ni bila vložena.

Tožnica je v tožbi navedla, da je organ ravnal napačno, saj je bila njena vloga popolna, ker je obsegala vse, kar je bilo potrebno, da se lahko obravnava (določba 66. člena ZUP). Kupoprodajna pogodba je lahko le priloga vlogi, ne pa tudi njen sestavni del. Tudi če bi se pogodba štela kot sestavni del same vloge, pa je tožnica izpolnila tudi to zahtevo. Na ponudbo se je odzvala v zakonitem roku 30 dni, zato je bila upravičena do vložitve predloga za odobritev pravnega posla in tudi do dejanske sklenitve v tem postopku zahtevane prodajne pogodbe. Kljub njenemu pravilno podanemu obvestilu o sprejemu ponudbe ter ponovnemu pozivu prodajalki na posredovanje podatkov, potrebnih za sklenitev pogodbe, pa se prodajalka temu ni odzvala in s tem preprečila formalno sklenitev pogodbe. Ker pa je prodajalka svojo obveznost prekršila, tožnica formalne pogodbe v pisni obliki ni morala predložiti, čeprav je storila vse, kar je bilo potrebno. Zahteve po določbi 22. člena namreč ni mogoče razumeti ozko in formalistično, temveč je treba upoštevati tudi logično in namensko razlago te določbe. Tako je povsem jasno, da se naj, če je pogodba sklenjena, vlogi za odobritev priloži pogodba, če pa pogodba ni sklenjena, to še ne pomeni, da je vlogo za zavreči. Tožnica je v obravnavanem primeru storila vse, kar je bilo v njenih zmožnostih, ker pa ni bila uspešna,je bila primorana k vlogi priložiti tožbo. Če bi se štelo, da tožba tej zahtevi ne zadosti, bi to pomenilo, da si lahko ena stranka pogodbe – ponudnik, kljub sprejemu njegove ponudbe kasneje premisli in odstopi od te svoje obveznosti. Z vztrajnim ignoriranjem pozivov nasprotne stranke do poteka roka za vložitev predloga za odobritev pravnega posla bi se lahko tej obveznosti izognil, pri čemer bi njegovo ravnanje ostalo nekaznovano, saj bi, ker bi sprejemnik ponudbe ob čakanju na odziv prodajalca zamudil zakonsko določen rok za vložitev predloga in postal s tem tudi prekludiran, temu bila onemogočena pridobitev lastninske pravice na zemljišču. Tako razumevanje pa je le še dodatno utrjeno z upoštevanjem dejstva, da je bila prodajna pogodba že sklenjena in sicer z dnem ponudnikovega prejema naslovnikovega sprejema podane ponudbe, saj ima taka pogodba že vse zakonsko kot z dogovorom predvidene pravne učinke (tako tudi sodna praksa – sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 835/2007 z dne 28. 1. 2009). Iz zadnje citiranega sklepa izhaja, da je pri podaji ponudbe o prodaji kmetijskih zemljiščih po pravilih ZKZ treba ugotoviti, da se za samo sklenitev prodajne pogodbe uporabijo splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljnjem besedilu OZ), ki določajo, da je pogodba sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe. Taka pogodba sicer ni sklenjena brezpogojno, temveč pod odložnim pogojem kasnejše odobritve s strani pristojne upravne enote, vendar to ne spremeni dejstva, da je pogodba vsekakor sklenjena in zato že obstaja. To podpira tudi praksa višjih sodišč. Tako je bila pogodba nedvomno sklenjena, poleg tega je tožnica edina obdržala možnost, da se izpolni tudi odložni pogoj, pod katerim je bila sklenjena, saj je vložila pri organu pravočasno vlogo za odobritev. Tožnica je zato edina upravičena do sklenitve formalne prodajne pogodbe. Pravni posel je tako bil sklenjen, kasnejši podpis nekega dokumenta pa zato v upravnem postopku ne more in ne sme imeti nobenega negativnega pravnega učinka. K vlogi po določbi 22. člena ZKZ je tako treba priložiti kakršenkoli dokaz o sklenitvi ustrezne pogodbe, za katerega ni potrebno, da je v vzorčni in formalni obliki prodajnih pogodb. Ker pa je, kot rečeno, ta sklenjena že s prodajalčevim prejemom sprejema ponudbe, temu namenu lahko služi kakršenkoli dokaz, ki odkazuje na obstoj takega dogovora o bistvenih sestavinah, prvostopni organ si ga, glede na to, da o tem že sam poda ugotovitev v obliki obvestila o osebah, ki so na pravilen način sprejele objavljeno ponudbo, v konkretnem primeru obvestila z dne 13. 11. 2008, in z oziroma na njegovo dolžnost pridobitve teh podatkov že po uradni dolžnosti, lahko in mora priskrbeti tudi sam (določba 139. člena ZUP). Zadevno obvestilo pa skladno z določbo 169. člena ZUP predstavlja javno listino, kar pomeni, da je dokazano, da je tožnica sprejela ponudbo, s tem sklenila prodajno pogodbo, zato bi moral organ ugotoviti, da vloga zadostuje formalnim in vsebinskim kriterijem. Organ pa je zavrnil tudi tožničin predlog za prekinitev upravnega postopka do pravnomočne rešitve zadeve pod opr. št. P 22/2009 pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici. Tako naziranje predstavlja kršitev določbe 1. odstavka 67. člena oziroma določbe 2. odstavka 127. člena ZUP. Upravni postopek se namreč uvede na dan vložitve zahteve stranke, razen če gre za primere iz določbe 129. člena ZUP, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo. Drugostopni organ je sicer bil mnenja, da določba 129. člena ZUP ne pride v poštev, ker vloga ni bila popolna, kar je napačno, saj že po sami naravi stvari za vlogo ni mogoče trditi, da ni bila vložena, če je bil o njej kasneje sprejet sklep o njenem zavrženju, ker to pomeni, da jo je organ obravnaval in o njej odločil, kar pomeni, da je bila vložena. Tako tudi komentatorji ZUP in pravni teoretiki. Tudi v primeru, da bi vloga dejansko bila nepopolna, pa je postopek bil začet, kar pomeni, da zanj veljajo vsa pravila po ZUP, torej tudi pravila o reševanju predhodnih vprašanj. Obstoj oziroma sklenitev prodajne pogodbe je vsekakor vprašanje, ki predstavlja samostojno pravno celoto in spada v pristojnost sodišča. Organ bi lahko vprašanje rešil sam ali pa počakal do pravnomočne odločitve. Odločitev organa je zato napačna, saj je imel vse podatke, na podlagi katerih bi se odločil sam, lahko pa bi tudi prekinil postopek. Če ne bi prekinil postopka, pa bi moral zavrniti predlog za prekinitev postopka z razlago, da bo o vprašanju odločil sam in potem to v nadaljevanju tudi storiti. Tega ni storil, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Prvostopni organ je tako zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, pa tudi vseh drugih razlogov po določbi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1) izdal nezakonit sklep. S tem je neupravičeno posegel v pravice tožnice, saj ji odreka možnost odobritve pravnega posla in s tem realizacijo pogodbe za parc. št. 421/14, vl. št. 189, k.o. ..., med prodajalko A.A. ter njo sklenjene prodajne pogodbe. Na navedenem zemljišču je tožnici tako onemogočen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v njeno korist in na njeno ime, s tem pa tudi vsa lastniška razpolaganja, ki bi jih s takim vpisom pridobila. Zato je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zahtevi tožnice za odobritev pravnega posla prodaje nepremičnine s parc. št. 421/15, vl. št. 189, k.o. ..., sklenjene med tožnico in A.A., ugodi, pravni posel pa odobri, toženki pa naloži povrnitev priglašenih stroškov postopka, podrejeno pa, da sklep odpravi ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev priglašenih stroškov postopka. Tožnica je vložila še pripravljalno vlogo, s katero je v spis priložila sodbo naslovnega sodišča, opr. št. U 1619/2008 z dne 18. 8. 2009, iz katere izhaja, da upravni organ v primeru, da mu predlagatelj upravnega postopka ne predloži sklenjene prodajne pogodbe v pisni obliki, take vloge ne sme zavreči, temveč mora postopek prekiniti do pravnomočne razrešitve pravdnega postopka.

Drugostopni organ je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo prerekal tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe in predlagal zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnica ne more dokazati, da ima status kmetijske organizacije. Meni, da s tožnico, ker ne sodi v krog predkupnih upravičencev, ni dolžna skleniti pogodbe in to tudi iz tega razloga ni storila, to pa je ugotovil tudi prvostopni organ. V dopisu organa z dne 13. 11. 2008 je namreč jasno navedeno, da tožnica ni predložila ustrezne odločbe, ki bi dokazovala njen status kmetijske organizacije na dan prijave na ponudbo. V času, ko je tožnica izkazovala tovrstni status, pa je treba ugotoviti, da ji je bil ta status dokončno zavrnjen (odločba Upravne enote Sevnica, št. 330-1093/2007). Stranka z interesom je tako spoštovala vse določbe ZKZ-UPB1 in med drugim zaradi varnosti pravnega prometa ni mogla podpisati s komerkoli prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom. Obstoji namreč nevarnost, da bi tožnica s prodajno pogodbo nezakonito razpolagala oziroma, da če se v postopek prijavi predkupni upravičenec, organ sam ne bi preveril pogojev, ki jih mora slednji izkazovati za priznanje tega statusa, ter bi stranka z interesom morala skleniti pogodbo s tožnico, ki do tega nima pravice. S tem pa bi bila posledično prizadeta tudi javna korist. Tožnica pa tudi nima nikakršnega pravnega temelja za svoj zahtevek, saj v primeru uspeha v pravdi ne bi prejela tistega, kar v pravdi zahteva. Zato je mogoče ugotoviti, da predkupna pravica tožnice ne obstaja in ne bo nastala. Sklenitev prodajne pogodbe je onemogočena zaradi neizpolnjevanja pogojev na strani tožnice, kajti če bi te pogoje izpolnjevala, bi stranka z interesom z njo pogodbo sklenila. Meni tudi, da si tožnica napačno razlaga določbo 66. člena ZUP, saj iz nje jasno izhaja, da je vloga nepopolna, če ne vsebuje vseh navedb, podatkov, dokazil, ki slednje potrjujejo, in prilog, ki jih zahteva ZUP ali drugi zakon. Pravno nerelevantne so zato tudi trditve tožnice, ki se nanašajo na razloge za zavrženje vloge, ki se morejo šteti za vložene kljub svoji nepopolnosti ali nerazumljivosti. Ob tem je treba posebej opozoriti na postopkovno določbo 3. odstavka 140. člena ZUP, kjer je določeno, da če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po določbi 2. odstavka 67. člena ZUP, temveč mora postopek nadaljevati. V primerih, ko stranka tudi po tem, ko je bilo od nje zahtevano, da vlogo dopolni in predloži dokazila, tega ne naredi in zaradi tega vloge ni mogoče obravnavati in o njej odločati, pa organ zahtevo zavrže. Da je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem njene kasnejše odobritve s strani upravnega organa (sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 835/2007) pa ravno pomeni, da se odlaga učinkovitost pogojnega pravnega posla, dokler se pogoj ne izpolni. Napačna je tudi njena navedba, da je kot edina izmed sprejemnikov ponudbe obdržala možnost, da se izpolni odložni pogoj. Obvestilo upravne enote, iz katerega izhaja, da je tožnica sprejela ponudbo, tudi ni javna listina po določbi 169. člena ZUP. Predlagala je zavrnitev tožbe in povrnitev njenih stroškov s strani tožnice.

Tožnica je v odgovoru na vlogo stranke z interesom še dodala, da je izkazala svojo prednostno pravico, ker ima status kmetijske organizacije. Pravnomočna odločba z dne 11. 12. 2006, ki ji tak status priznava, ni časovno omejena, zato ugovor stranke z interesom, da tega statusa tožnica nima, ne vzdrži. Tožnici ni znano, da bi obstajala kakšna dokončna in izvršljiva zavrnilna upravna odločba v zvezi s podelitvijo oziroma zavrnitvijo statusa kmetijske organizacije tožnice. Ob tem pa je še pripomnila, da ugotovitvena odločba (kar odločba o priznanju statusa kmetijske organizacije nedvomno je) ne more postati izvršljiva, saj ne vsebuje nobene obveznosti. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pa tudi ni sprožen noben upravni spor v zvezi s tem vprašanjem. Tožnica je ponovno tudi pojasnila, da je bila pogodba med njo in stranko z interesom že sklenjena glede na določbe OZ, stranka z interesom pa je s tem, ko s tožnico pogodbe ni sklenila, kršila določbe ZKZ, kot tudi OZ. Tožnica je tako zadostila vsem zahtevam, poleg tega pa stranka z interesom ni niti navedla tega, katerih pogojev tožnica ni izpolnila. Vztrajala in ponovila je dosedanje navedbe. Z obvestilom upravne enote, iz katerega je razvidno, kdo je ponudbo sprejel v roku, se potrjuje dejstvo o tem, kdo oziroma kateri so bili konkretni sprejemniki ponudbe. Predlagala je tako, kot v tožbi.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju tožničine zahteve za odobritev pravnega posla z lastnico A.A. za parc. št. 421/15, k.o. .... Prvostopni organ je svojo odločitev oprl na določbo 67. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami) oziroma natančneje na določbo 2. odstavka tega člena, po kateri organ s sklepom zavrže vlogo, če stranka v predhodno danem roku po pozivu organa ne odpravi njenih pomanjkljivosti. Iz podatkov izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je razvidno, da je tožnica vložila vlogo za odobritev pravnega posla z lastnico A.A. za obravnavano nepremičnino, vendar k vlogi ni priložila kupoprodajne pogodbe. Prvostopni organ je zato tožnico z dopisom, št. 330-22/2009-2 z dne 13. 1. 2009, pozval, da v roku 8 dni organu predloži sklenjeno pogodbo (hkrati jo je tudi pozval, da k vlogi priloži tudi pravnomočno odločbo o statusu kmetijske organizacije v letu 2007) in jo opozoril na posledice neuspešnega poteka roka. Ker tožnica tudi v, s tem dopisom danim rokom, organu ni posredovala sklenjene pogodbe, je pa posredovala odločbo Upravne enote Sevnica, št. 330-1226/2006 z dne 11. 12. 2006, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnica status kmetijske organizacije, je zato organ, upoštevajoč določbo 22. člena ZKZ-UPB1 (Uradni list RS, št. 55/03 – uradno prečiščeno besedilo), po kateri vlogo za odobritev pravnega posla poda fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine, pri čemer je treba vlogi priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu, ter glede na zgoraj citirano določbo 2. odstavka 67. člena ZUP, vlogo tožnice pravilno zavrgel. Sodišče se zato ne strinja s tožničinim ugovorom, da je bila njena vloga popolna in sposobna za obravnavanje, saj ni vsebovala z materialnim predpisom opredeljene obvezne sestavine, tj. dokaza o sklenjenem pravnem poslu. Na drugačno odločitev tako tudi ne more vplivati tožničino siceršnje postopanje v zvezi z dano ponudbo (pravočasno dan sprejem ponudbe ter vložitev vloge pri prvostopnem organu), kakor tudi vložitev tožbe zoper lastnico A.A. na sklenitev prodajne pogodbe pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, saj v času odločanja v obravnavanem primeru tožnica sklenjene pogodbe ni imela in je tudi ni mogla predložiti organu. Glede na navedeno pa se sodišče tudi ne more strinjati z nadaljnjim tožničinim ugovorom (upoštevajoč sodno prakso, zlasti sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 835/2007 z dne 28. 1. 2009) o že sklenjeni pogodbi zaradi izkazanega prejema tožničine izjave s strani prodajalke o sprejemu njene ponudbe. Tožnica tudi ugovarja, da bi moral organ zaradi vložitve tožbe pri pristojnem sodišču ta postopek po določbi 147. člena ZUP prekiniti. Tudi s tem tožbenim ugovorom se sodišče ne more strinjati, saj se organ glede na zavrženje vloge ob njenem formalnem preizkusu po določbi 67. člena ZUP (torej ali vloga vsebuje vse elemente, ki jih za formalno pravilno vlogo zahteva ZUP v povezavi z ZKZ-UPB1), v vprašanje, ali je prekinitev postopka potrebna zaradi rešitve predhodnega vprašanja, ki je stvar meritorne obravnave, niti ni mogel spustiti, ne glede na sicer za tožnico tudi sporno vprašanje same uvedbe postopka. Ker tožničina vloga ni vsebovala vseh predpisanih elementov, organ drugačne odločitve ni mogel sprejeti.

V zvezi z k pripravljalni vlogi priloženo sodbo naslovnega sodišča, opr. št. U 1619/2008 z dne 18. 8. 2009, ki po tožničinem mnenju dokazuje utemeljenost njene tožbe v tem upravnem sporu, pa sodišče še dodaja, da v zadnje citirani zadevi ni bilo podano enako dejansko stanje, kot v obravnavanem primeru (šlo je za vprašanje procesno pravilno vodenega postopka glede na konkurenco večih sprejemnikov ponudbe za isto zemljišče, pri čemer je en sprejemnik ponudbe vlogi priložil sklenjeno pogodbo, drug sprejemnik pa je popolnost vloge izkazoval z vložitvijo tožbe na sklenitev pravnega posla), naslovno sodišče pa je tudi (po izdaji te sodbe) v podobnih primerih zavzelo stališče, da je v takih primerih, ko bi stranka zaradi neuspele sklenitve prodajne pogodbe v predpisani pisni obliki (52. člen OZ, Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 odl. US in 40/07) in posledično vložitve tožbe pred sodiščem zamudila v določbi 22. člena ZKZ-UPB1 določen rok, treba citirano določbo razlagati tako, da v primeru, če bo stranka s svojim tožbenim zahtevkom uspela, rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla pri pristojnem upravnem organu teče od pravnomočnosti sodbe dalje (npr.: sodba, opr. št. U 357/2008 z dne 13. 10. 2009).

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je sklep pravilen in zakonit, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US).

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevek tožnice in zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka zavrnilo glede na določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.