Jedro

Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.

Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 29. 9. 2008 do 27. 3. 2009 za opravljeno delo preko polnega delovnega časa v skupnem seštevku 1.128,5 ur izplačati bruto plačo v višini 10.743,00 EUR, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo v višini 7.246,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.743,00 EUR od 28. 3. 2013 do plačila (I. točka izreka), ter odločilo, da je tožnik dolžan v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 872,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje ter naložitev plačila nadaljnjih stroškov tega postopka toženi stranki. Meni, da bi sodišče moralo zaslišati predlagane priče in tožnika ter bi tako ugotovilo drugačno dejansko stanje. Navaja, da se je usposabljanje končalo približno ob 17. uri popoldan, temu pa ni več sledilo usposabljanje, temveč je moral tožnik opravljati redna dela, ki so jih ostali pripadniki izvajali za plačilo v okviru 8-urnega delovnega časa (požarno varovanje, dežurstvo, vzdrževanje in čiščenje prostorov ter dela, ki se jih izvaja na misiji). Trdi, da je nadrejeni dejal, da so na misiji. Po njegovem mnenju so dela predstavljala efektivno delo in ne podaljška usposabljanja. Meni, da dejstvo, da še ni bil častnik, ne vpliva na izplačilo njegove plače oziroma na plačilo za delo preko polnega delovnega časa. Dalje navaja, da sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago in trdi, da se čas po usposabljanju lahko šteje kot nadura ali kot redno delo. Nasprotuje povezovanju obvezne prisotnosti tožnika z usposabljanjem, saj je efektivni delovni čas tisti čas, v katerem je delavec na razpolago delodajalcu. V zvezi s sodno prakso, da dežurstva in opravljanja straže v Slovenski vojski ni mogoče šteti za nadurno delo, omenja drugačne odločitve hrvaških sodišč. Sklicuje se na 97. člen Zakona o obrambi (ZObr) in trdi, da je bil v vtoževanem obdobju 6 mesecev prav vse dni na razpolago delodajalcu kot na misiji na podlagi ukaza nadrejenega, kar lahko pomeni le efektivno delo ob vseh drugih aktivnostih, ki jih je moral opravljati na omenjeni misiji - torej tudi delo na terenu idr. Sodišču očita, da ni ugotovilo zatrjevane vsebine ukaza. Dalje navaja, da za stalno prisotnost v vojašnici in na terenu ni dal soglasja v smislu, da takšna prisotnost ne bi bila plačana, ne glede na to pa je ukaz nadrejenega moral izvršiti. Opozarja na različno obravnavo položaja, ko se opravlja redno delo v vojašnici ali na terenu ter dobi plačilo za spuščanje in dvigovanje zastave po 8-urnem delovniku, in položaja, ko po 8-urnem usposabljanju isto delo ni plačano. Poudarja, da ne gre samo za dvig in spuščanje zastave, temveč tudi za dežurstvo in izvrševanje vseh nalog na misiji. Sodišču očita še, da je zmotno kvalificiralo obstoj ustne pogodbe o izobraževanju, saj je ni bilo, niti ni bilo soglasja tožnika, da bi bil na razpolago delodajalcu 24 ur brez plačila. Navaja, da med usposabljanjem in kasnejšimi nadurami ni povezave ter da je čas po usposabljanju treba obravnavati kot samostojen in efektiven čas. Zatrjuje diskriminatorno obravnavanje tožnika v odnosu do ostalih pripadnikov, ki so po usposabljanju odšli domov. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. VIII Ips 80/2015. Svoje trditve, da je bil na razpolago delodajalcu, utemeljuje s tem, da se ni mogel prosto gibati, zapuščati vojašnice, da je za izhode potreboval posebno dovoljenje, ki ga ni dobil kadarkoli, temveč le po odobritvi nadrejenega. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, da v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za zavrnitev neizvedenih dokazov, dejansko stanje pa je napačno ugotovilo, ker dokazov sploh ni izvedlo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso v medsebojnem nasprotju, niti v nasprotju z izrekom sodbe. Iz nje izhaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič in tožnika ter z vpogledom v drug spis istega sodišča, ker to zaradi nespornega dejanskega stanja glede odločilnih dejstev ni bilo potrebno. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 6. 2008 skladno z določbo drugega odstavka 92. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. – ZObr) zapisano, da tožnik nima ustreznega vojaškega znanja, zato mora v dveh letih od sklenitve te pogodbe uspešno končati temeljno vojaško usposabljanje in Šolo za častnike. Ugotovilo je, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožnik v obdobju od 29. 9. 2008 do 27. 3. 2009 usposabljal v Šoli za častnike v vojašnici A. in vojašnici B. v C.. Kot nesporno je ugotovilo tudi, da je bil urnik usposabljanja določen v Standardnih operativnih postopkih 20. generacije Šole za častnike (SOP), da je bil tožnik od ponedeljka do petka nastanjen v vojašnici, konce tedna pa je preživljal doma. Iz predloženega urnika, določenega v SOP, izhaja, da so kandidati za častnike po zaključku pouka lahko telovadili in se dodatno usposabljali, pospravljali, se pripravljali in bili prisotni pri spuščanju zastave, večerjali, imeli prosti čas, tudi za izhode, od 22. ure do 6. ure pa je bil predviden nočni počitek.

6. Tožnik se v pritožbi zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem prič in tožnika. Trdi, da v popoldanskem času po zaključenem usposabljanju ni opravljal le nalog oziroma del iz SOP, ampak še požarno varovanje, dežurstvo, vzdrževanje in čiščenje prostorov ter dela, ki se jih izvaja na misiji. Tožnik se je v tožbi glede urnika v vojašnici skliceval na SOP, na prvem naroku za glavno obravnavo dne 1. 9. 20015 pa je sicer navajal, da je poleg čiščenja ter sodelovanja pri dvigu in spustu zastave moral izvajati še „požarstvo“ in cel kup posamičnih obveznosti po odredbi nadrejenega. Sodišče prve stopnje glede na to, da je tožnik kot vsebino popoldanskega dela konkretno navajal povsem enake naloge kot izhajajo iz SOP (z izjemo „požarstva“, glede katerega pa tudi ni podal trditev o vsebini in časovni obremenitvi dela), pravilno ni izvajalo dokazov za ugotovitev, kaj je tožnik delal v popoldnevih po končanem dnevnem usposabljanju. Med strankama tega individualnega delovnega spora ni bilo sporno, da je tožnik v obeh vojašnicah sodeloval pri aktivnostih po urniku iz SOP. Vprašanje pravilne uporabe materialnega prava pa je, kot kaj se kvalificirajo navedene naloge: kot del usposabljanja oziroma prebivanja v vojašnici ali kot efektivni delovni čas. Na pravilnost pravne opredelitve teh popoldanskih nalog tožnika ne bi vplivala ugotovitev, da je tožnik opravljal tudi „požarstvo“ oziroma požarno varstvo, čeprav ni izrecno urejeno v SOP, zato sodišču prve stopnje v zvezi s to trditvijo ni bilo treba izvajati dokazov. Šele v pritožbi pa tožnik zatrjuje, da je opravljal tudi dežurstvo in vzdrževanje prostorov oziroma opravljal vsa dela kot na misiji, zato gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnik namreč ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Tožnik je prejel nadomestilo plače za polni delovni čas, v tem sporu pa navaja, da mu zaradi 24-urne obvezne prisotnosti v vojašnici in opravljanja določenih nalog v popoldanskem času pripada plačilo tudi za ure, ki presegajo polni delovni čas, saj je zato, ker je bil ves ta čas na razpolago delodajalcu, po njegovem mnenju šlo za efektivno opravljanje dela. Te pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Vojaško izobraževanje in usposabljanje ureja 64. člen ZObr, ki v 2. alineji prvega odstavka kot eno od oblik izobraževanja določa tudi šolo za častnike. Drugi odstavek 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 42/02 in nasl. – ZDR) določa, da je delodajalec dolžan izplačati delavcu nadomestilo plače med drugim tudi v primerih odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi v 21. členu določa, da delavcu pripada nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela med drugim tudi za čas izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja. Skladno z 21. členom Uredbe o delovnem času v organih državne uprave se ure za čas usposabljanja in izpopolnjevanja vštevajo v delovni čas. Po določbi tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo pa se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost. 9. Za presojo vprašanja upravičenosti tožnika do plačila za čas usposabljanja v šoli za častnike oziroma za opravljeno nadurno delo v obravnavanem delovnem sporu ni bistveno, ali je bila s tožnikom sklenjena posebna pisna pogodba o izobraževanju, niti kakšna je bila njena vsebina. Bistveno je namreč le, ali je tožnik v spornem obdobju poklicno opravljal delo na obrambnem področju v posebnih delovnih pogojih. ZObr v 96. členu predpisuje, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Zaradi opravljanja dela v posebnih delovnih pogojih se delavcu plača poveča v skladu s splošnimi predpisi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik v spornem obdobju izobraževal in usposabljal, kar pomeni, da sploh ni opravljal dela na obrambnem področju. Usposabljanja za opravljanje dolžnosti častnika tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za poklicno opravljanje dela oziroma za opravljanje dela v posebnih delovnih pogojih. Glede na to je tožena stranka v skladu z navedenimi predpisi tožniku pravilno izplačevala le 100 % nadomestilo plače za polni delovni čas. Pri tem je sicer res, da je bil tožnik tudi po izteku 8‑urnega izobraževanja oziroma usposabljanja navzoč v prostorih delodajalca (vojašnici) z omejitvami glede prostih izhodov in z obveznostjo opravljanja določenih nalog po razporedu. Skladno z določbo šestega odstavka 50. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl. – ZSSloV) morajo osebe med usposabljanjem spoštovati programe dela, notranji red, temeljna načela vojaške discipline in predpisane varnostne ukrepe za ravnanje z vojaško oborožitvijo in opremo. Opravljanje navedenih nalog (pospravljanje oziroma čiščenje, priprava na spuščanje oziroma dvig zastave ter sodelovanje pri tem) je glede na njihovo vsebino vezano na samo bivanje v vojašnici, v kateri veljajo posebna pravila (prim. s SOP in učnim programom Šole za častnike z dne 17. 7. 2008), oziroma na notranji red in temeljna načela vojaške discipline. Ni si mogoče zamisliti, da bi veljala različna pravila za bivanje v vojašnici za vojake, ki že poklicno opravljajo delo na obrambnem področju, in za kandidate v Šoli za častnike, ki se za to šele usposabljajo. Zgolj na podlagi dejstva, da je za tožnika veljal enak vojašnični režim kot za vojake, ki že opravljajo delo na obrambnem področju, ni mogoče zaključiti, da je tožnik opravljal poklicno delo na obrambnem področju.

11. Za razsojo je odločilnega pomena, da v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici z opravljanjem nalog vojašničnega režima tožnik ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato tudi ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Glede na to je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov in opravljati določena dela, vezana na bivanje v vojašnici. Pritožbena navedba, da je treba razmejiti usposabljanje od efektivnega dela, ki ga je opravljal tožnik v času po zaključenem izobraževanju (po 16.00 ali 17.00 uri), ni utemeljena. Nalog, ki jih je tožnik opravljal v tem času, ni mogoče šteti za efektivno opravljanje dela, saj gre za naloge, ki so povezane z usposabljanjem in s samim bivanjem v vojašnici. Prav tako ni mogoče enačiti položaja tožnika s položajem vojakov na vojaški misiji, saj na vojaški misiji vojaki opravljajo poklicno delo na obrambnem področju, zanje pa veljajo deloma drugačna pravila kot za vojake, ki niso z ukazom napoteni na misijo. Zgolj dejstvo, da se je moral tožnik držati pravil, ki so veljala za vojake, ki bivajo v vojašnici (četudi bi ta spominjala na pogoje, v katerih delajo in bivajo vojaki, napoteni na vojaško misijo), ne pomeni, da je bil tožnik na misiji.

12. Tožena stranka s citiranimi pravilniki tudi ni posegla v zakonsko ureditev delovnega časa. V prvem odstavku 141. člena ZDR je določeno, da je delovni čas tudi čas upravičenih odsotnosti z dela (izobraževanje) v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Po določbi drugega odstavka 141. člena ZDR je efektivni delovni čas tudi čas, v katerem delavec ne dela, vendar je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Ureditev v splošnem aktu delodajalca – Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju s citiranimi določbami ZDR in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tedaj, ko ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo. Vrhovno sodišče RS pa je v podobnem primeru v sodbi opr. št. VIII Ips 79/2004 z dne 21. 12. 2004 sprejelo stališče, da ni v nasprotju z navedenimi direktivami ureditev, po katerih v navedenih službah, glede na njihove specifične zahteve, obvezna prisotnost na delu (podobno pa velja za bivanje v vojaški enoti ali v zavodu oziroma na drugem določenem mestu) ni del delovnega časa, s tem, da se sicer delo in prisotnost na delu organizirata tako, da se zagotovi varnost in zdravje delavcev (tretji odstavek 2. člena Direktive 89/391/EGS).

13. Z navedbami, da je bil tožnik neenako obravnavan v razmerju do drugih pripadnikov Slovenske vojske, ki so lahko po usposabljanju odšli domov, tožnik ne more utemeljiti svojega zahtevka za plačilo nadur. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni poklicno opravljal dela na obrambnem področju, tožnik pri plačilu ni bil prikrajšan. Glede na to so pritožbene navedbe v tej smeri neodločilne in se do njih pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).