Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
S tem, ko je tožena stranka z dokazno oceno ugotovila, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije še ne pomeni avtomatično, da tudi niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil. Tožena stranka ne more prosto izbirati, ali bo beguncu podelila humanitarni azil ali posebno obliko zaščite. Odločanje o humanitarnem azilu ni stvar diskrecije upravnega organa ali sodišča, ker ZAzil ne določa, da "Republika Slovenija lahko podeli azil iz humanitarnih razlogov". Poleg tega takšna narava subsidiarne zaščite izhaja tudi iz določila člena 18 in odstavkov 5 in 9 uvodne obrazložitve Direktive Sveta Evrope (2004/83/EC z dne 29 aprila 2004). Da se v nobenem primeru tožena stranka ne more v času izdaje prvostopenjske odločbe o prošnji za azil odločiti, da bo namesto humanitarnega azila, ki prinaša določen sklop socialno-ekonomskih pravic za begunca, po končanem postopku dodelila posebno obliko zaščite, ki je za begunca z vidika socialno-ekonomskih pravic manj ugodna kot humanitarni azil, izhaja tudi iz besedila določila 61. člena ZAzil.
1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 2. alineje 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila prošnjo za azil tožniku, roj. 8. 4. 1978 v kraju Montsarodo, državljan Liberije, in mu naložilo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v 7 dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku. Tožena stranka v obrazložitvi povzema navedbe tožnika iz prošnje za azil z dne 31. 5. 2004 in izjav, ki ju je podal na Policijski postaji dne 24. 5. 2004 in na zaslišanju dne 9. 7. 2004. Ugotovila je neskladja v izpovedbi tožnika oziroma je podvomila v njegovo verodostojnost v zvezi s štirimi dejstvi: ob podaji prošnje je navedel, da so mu uporniki starša ubili januarja, na zaslišanju pa je povedal, da se je to zgodilo meseca marca; najprej je povedal, da so mu ubili tudi brate, potem pa je navedel, da je edinec, trdil pa je tudi, da ima sestro; najprej ni vedel povedati imena uporniške skupine, na zaslišanju pa je dejal, da gre za uporniško skupino Jelumu in da jo dobro pozna; poročila kažejo, da je uporniška skupina Ulimo delovala med prvo državljansko vojno, med tem ko sta zdaj aktivni skupini Lurd in Model. Odločitev, da tožniku ne grozi preganjanje v smislu določila 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil tožena stranka opre na dejanske ugotovitve iz štirih poročil o stanju v Liberiji. Gre za poročilo Zunanjega ministrstva ZDA iz meseca junija 2004, poročilo Varnostnega sveta o napredku z dne 26. 5. 2004 z naslovom Tretje poročilo Generalnega sekretarja Misije Združenih narodov v Liberiji (Third progress report of the Secretary-General on the United Mission in Liberia, Security Council), poročilo Notranjega ministrstva Velike Britanije z meseca aprila 2004 (Home Office, Liberia Country Report) in poročilo Irinnews- Varnostna situacija in slaba infrastruktura bosta omejili repatriacijo beguncev (Security fears and poor infrastructure will limit repatriation of refugees). Tožena stranka iz teh štirih poročil natančno opisuje dejstva, da je Varnostni svet z resolucijo iz meseca septembra leta 2003 vzpostavil mirovno operacijo z določenim številom mirovnikov, opazovalcev, osebja policijske in civilne sestave, z odpiranjem razorožitvenih kampov; večina bojevnikov je bila razorožena do meseca junija 2004. Relativno stabilna situacija je izboljšala humanitarni položaj, vendar še vedno prihaja do občasnih streljanj na nekaterih področjih. Spopad med lokalnimi uporniki iz Robertsporta in bojevniki Lurd je potekal med oboroženimi frakcijami in ni bil usmerjen na civilno prebivalstvo. Vračanje beguncev poteka na prostovoljni bazi, Visoki komisariat ZN za begunce noče, da bi se vrnilo več beguncev, kot je predvideno zaradi omejenih kapacitet v kampih. Vračanje beguncev se bo začelo meseca oktobra in bi trajalo do leta 2007, od podpisa mirovnega sporazuma v mesecu avgustu leta 2003 pa se je vrnilo 50.000 beguncev. Tožena stranka pravi, da v primeru, da bi po podpisu mirovnega sporazuma v Monroviji še vedno prihajalo do dogodkov, kot jih je na zaslišanju opisoval tožnik, in sicer da uporniki še vedno hodijo po hišah civilistov, podtikajo bombe, ubijajo ljudi, bi bilo to zagotovo omenjeno v enem izmed navedenih poročil. V zvezi z humanitarnim azilom tožena stranka navaja, da tožniku subjektivnega strahu ni uspelo dokazati v takšni meri, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen; v konkretnem primeru ne gre za mladoletno osebo in zato dejstvi, da je brez staršev, ki bi skrbeli zanj in da nima kje živeti, ne moreta pripeljati do drugačne odločitve z vidika humanitarnega azila, ki po stališču Ustavnega sodišča v zadevi Up-422/03-10 z dne 10. 7. 2003 varuje prosilce za azil v zvezi z določilom 18. člena Ustave in da naj bi to potrjevala tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Na koncu obrazložitve tožena stranka pravi, da glede na dejstvo, da se begunci zaenkrat vračajo samo prostovoljno, in ker tožnik nima nikogar v izvorni državi in se nima kam vrniti, kar pomeni, da bi bil obsojen na življenje v begunskem kampu, bo pristojni organ po pravnomočno končanem azilnem postopku po uradni dolžnosti začel postopek za priznanje posebne oblike zaščite.
Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov. V zvezi z oceno splošnega stanja v Liberiji se tožnik opira na tri vire. Sklicuje se na isti vir (poročilo Zunanjega ministrstva ZDA z meseca junija 2004), kot ga navaja tožena stranka, in pravi, da so razmere v Liberiji še vedno negotove, ker je za vzdrževanje miru in varnosti potrebna prisotnost mirovnih sil Združenih narodov ter policije. Drugi vir je iz internetnega naslova www.irinnews.org.report; Liberia: Uncontrolled gunmen could torpedo fragile peace process) in iz njega izhaja, da uporniški skupini Lurd in Model ne spoštujeta mirovnega sporazuma in da je liberijski radio poročal, da so pobili na stotine ljudi v mestu Bahn, požgali vasi, novinarjem pa so očividci govorili o pobojih žensk in otrok. Iz poročila na internetni strani www.reliefweb.int in www.allAfrica.com (Lawlessness and Police's Lukewarm Response) pa izhaja, da misija Združenih narodov (UNMIL) in civilna policija Združenih narodov (UNCIVPOL) nista zmožni odgovoriti in zaustaviti valov nasilja. Tožnik tudi pojasnjuje, zakaj je v izjavah v upravnem postopku prišlo do neskladij in s tem odgovarja na očitke tožene stranke o neverodostojnosti njegovih navedb. Meni, da bi tožena stranka morala tožniku dati možnost, da neskladja v izjavah pojasni v skladu z določilom 33. člena ZAzil. Nadalje tožnik pravi, da tožena stranka ne bi smela odločiti samo na podlagi ocen splošnega stanja v Liberiji, ampak bi morala upoštevati nevarnost za preganjanje, ki je individualizirana, saj so uporniki ubili tožnikova starša. Pravi, da tožena stranka tudi ni presodila pogojev za humanitarni azil v skladu z določilom 22. člena Ustave in upravno-sodno prakso. Neskladje v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je v tem, da po eni strani tožena stranka ugotavlja, da je tožnik ob vrnitvi v izvorno državo obsojen na bivanje v begunskem kampu, kar bi lahko ogrozilo njegovo varnost ali fizično integriteto, po drugi strani pa tožena stranka pravi, da niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil. Predlaga, da sodišče odločbo spremeni in prošnji za azil ugodi oziroma da odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.
Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.
Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.
Po presoji sodišča je dokazna ocena tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za azil po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil pravilna in tožeča stranka je tudi ni uspela izpodbiti z navedbami in priloženimi dokazi v tožbi v upravnem sporu. Po presoji sodišča tožnik namreč ni niti v upravnem postopku niti v tožbi navedel zadosti argumentov, da bi sodišče lahko štelo, da je podano konkretno in individualno preganjanje tožnika iz razloga, ker ni pripadnik določene uporniške skupine v njegovi izvorni državi. Razlog za to presojo ni neskladje v štirih elementih, na katera se opira tožena stranka v izpodbijani odločbi, kajti navedena neskladja so tudi po presoji sodišča lahko posledica slabšega sporazumevanja tožnika, ali pa niso odločujoča. Notranje neskladje oziroma nekonsistentnost v izpovedbi tožnika, ki je pomembna za ugotavljanje obstoja individualnega preganjanja, ker starši niso pripadali določeni uporniški skupini in ker naj bi to veljalo tudi za tožnika, je v tem, da je tožnik na zaslišanju preganjanje utemeljeval z uboji njegovih staršev in soseda, h kateremu se je zatekel za približno 2 tedna potem, ko naj bi uporniki ubili njegova starša. Med tem ko je v izjavi, podani ob vložitvi prošnje, povedal samo, da so mu uporniki ubili starše. Težko je verjeti, da tožnik potem, ko je bil pravilno obveščen o pravicah in posledicah postopka o podelitvi azila, v izjavi, podani ob prošnji za azil, svojega preganjanja ne bi utemeljil tudi z ubojem soseda, pri katerem se je skrival po uboju staršev, saj bi bile to zelo pomembne okoliščine za oceno, da je šlo oziroma gre za trajajoče ali pa sistematično preganjanje, ne pa za enkratno nasilno dejanje. (Skupina, ki naj bi pred tremi leti ubila njegove stare starše, pa naj bi bila že razpuščena in zato to dejstvo ni relevantno za ugotavljanje preganjanja tožnika v smislu ZAzil.) V zvezi z notranjim neskladjem v izjavah tožnika sodišče tudi ni spregledalo dejstva, da je tožnik v izjavi ob vložitvi prošnje povedal, da se je po uboju staršev preživljal za nabiranjem sadja in da je bil odvisen od pomoči Visokega komisariata ZN za begunce, med tem ko je na zaslišanju povedal, da v Monroviji ni nobene pomoči od Združenih narodov ali drugih mednarodnih organizacij. Tožnik je imel v tožbi ponovno možnost, da utemelji obstoj individualnega preganjanja po 2. odstavku 1. člena ZAzil, vendar je individualno preganjanje spet utemeljil zgolj s tem, da so mu ubili starše in da naj bi to zadoščalo za obstoj te pravne okoliščine. V celoti gledano je sodišče tožnikovo utemeljevanje, da bi bil individualno preganjan tudi ob vrnitvi v izvorno državo štelo za premalo verjetno tudi zaradi tega, ker poročila, ki jih je uporabila tožena stranka, potrjujejo, da so se spopadi med uporniškimi skupinami s tragičnimi posledicami tudi za civilno prebivalstvo sicer res dogajali še nekaj mesecev pred prvim podpisom premirja med glavnimi skupinami v Liberiji, do katerega je prišlo 17. 7. 2003 (Tretje poročilo Generalnega -sekretarja o misiji ZN v Liberiji z dne 26. 5. 2004, str. 2 odstavek 9 in str. 3 odstavek 10 do 12). Vendar pa ta poročila nikjer ne navajajo, da bi uporniške skupine izvajale tovrstno nasilje nad civilnim prebivalstvom tudi po sklenjenem glavnem premirju dne 18. 8. 2003. Razlog, zaradi katerega naj bi po navedbah tožnika prišlo do uboja njegovih staršev, je takšne narave, da bi prav gotovo kazal na obstoj številnih tovrstnih primerov: tožnik namreč pravi, da so uporniki starše ubili, ker nista bila člana skupine Jelumu, ker sta govorila proti njim oziroma uporniki ubijejo vsakega na ulici, ki pri sebi nima članske izkaznice, od ljudi pa pobirajo denar. Poročila, ki jih je uporabila tožena stranke, ne izkazujejo, da bi do tovrstnega nasilja nad civilnim prebivalstvom prihajalo tudi po sklenitvi prvega ali drugega premirja, ki je nastopilo 18. 8. 2003. Vendar pa na obstoj takšnih nasilnih dejanj nad civilnim prebivalstvom kaže poročilo Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarne pomoči (IRINnews.org, Un Office for the Coordination of Humanitarian Affairs), ki ga je predložila tožeča stranka v upravnem sporu. To poročilo, ki datira na 28. 8. 2003, govori o spopadih med uporniškimi skupinami in tudi o nasilju uporniških skupin nad civilnim prebivalstvom, o nasilnih maščevanjih med pripadniki določenih plemen oziroma vasi, kjer je bilo ubitih na stotine ljudi in 8000 ljudi pregnanih z domov. Kljub temu pa glede na to, da vsa štiri poročila, ki jih je uporabila tožena stranka, datirajo v bistveno aktualnejši čas (maj in junij 2004), kot omenjeno poročilo Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarne pomoči (28. avgust 2003), in ne navajajo primerov organiziranega nasilja upornikov nad civilnim prebivalstvom zaradi (ne)pripadnosti določeni skupini, je sodišče štelo, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu določila 2. odstavka 1. člena ZAzil. Članek (Helplessness Or Confidence Crisis - The Case of Lawlessness and Police's Likewarm Response, Bryant Passes The Buck), ki ga je predložila tožeča stranka in datira na 15. september 2004 pa ni sistematična analiza ali poročilo o stanju s strani določene organizacije, ampak mnenje individualnega avtorja na temo problema neučinkovite oblasti (vlade, policije) v Liberiji oziroma vloge sil OZN za zagotavljanje pravne stabilnosti v državi in so nasilna dejanja in nekaznovani umori omenjeni kot posledica neučinkovitega izvajanja oblasti, tem tveganjem pa je načeloma podvržen vsak prebivalec Liberije, kot to tudi izhaja iz članka, in ne konkretno tožnik.
Tudi tretje poročilo, ki ga tožeča stranka prilaga tožbi, ne izpodbija dokazne ocene tožene stranke glede pogojev za azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Podatek v poročilu Zunanjega ministrstva ZDA z meseca junija leta 2004, na katerega se sklicuje tožeča stranka, da so razmere v Liberiji še vedno negotove, ker je za vzdrževanje miru in varnosti potrebna prisotnost mirovnih sil Združenih narodov in policije, ne kaže na razmere, ki bi za tožnika pomenile tveganja v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil. Krhka splošna varnostna situacija v deželi, za vzdrževanje katere je potrebna prisotnost mednarodnih mirovnih sil samo po sebi ne more biti razlog za azil po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil. Ob tem sodišče pripominja, da je navedene tri dokaze sodišče vključilo v presojo kljub dejstvu, da tudi v azilnem postopku velja, da mora stranka vse dokaze, do katerih ima dostop, predložiti že v upravnem postopku, in ne šele v upravnem sporu, kajti sodišče v upravnem sporu primarno presoja zakonitost izpodbijane odločbe, razen kadar ne pride do spremenjenih razmer in samo v izjemnih primerih sodišče sámo dopolni postopek (2. odstavek 39. člena ZAzil); kajti upravni spor ne sme biti nadomestilo za neizpolnjene postopkovne obveznosti tožene stranke (sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah I-Up 1012/2000-3 z dne 15. 11. 2000, I-Up 1010/2000 z dne 23. 11. 2000) in tudi ne sme biti varovalo pred pasivnostjo zagovornikov tožečih strank v upravnem postopku. Določilo 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 v povezavi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil) namreč pravi, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta.
Sodišče pa je tožbi ugodilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z humanitarnim azilom v konkretnem primeru, kar tožeča stranka tudi uveljavlja v tožbi. Tožena stranka pravi, da tožniku ni uspelo dokazati subjektivnega strahu v takšni meri, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen. Takšna argumentacija pomeni, da tožniku zaradi vrnitve v izvorno državo ne grozi kršitev pravice do varnosti oziroma fizične integritete v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94-MP), v zvezi s katero pride v poštev, kot navaja tožena stranka, zlasti določilo 3. člena oziroma z vidika ustavnih pravic, zlasti določilo 18. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). S tem, ko je tožena stranka z dokazno oceno ugotovila, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije (Uradni list RS-MP, št. 2/92) oziroma določila 2. odstavka 1. člena ZAzil še ne pomeni avtomatično, da tudi niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil. Materialno-pravna razlika med azilom po Ženevski konvenciji (2. odstavek 1. člena ZAzil) in humanitarnim azilom (3. odstavek 1. člena ZAzil) je namreč v tem, da v primeru humanitarnega azila ni potrebno ugotavljati, ali prosilcu za azil grozi kakršno koli aktivno preganjanje s strani državnih subjektov ali pod določenimi pogoji tudi nedržavnih subjektov v smislu nevarnosti in tveganj po Ženevski konvenciji, ampak je važno, ali tožnika ob vrnitvi v izvorno državo realno čaka socialno-ekonomsko ali fizično stanje zaradi določenih osebnih okoliščin in na njih vezano stanje v državi, ki zadeva vrnjene begunce, ki bi mu ogrozilo varnost in fizično integriteto v smislu MKVČP (primer vračanja beguncev kot notranje razseljenih oseb v Gruziji - sodba Upravnega sodišča RS v zadevi U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004). To pomeni, da je druga razlika med azilom po Ženevski konvenciji in humanitarnim azilom v tem, da tudi ni važna podlaga oziroma razlog, zakaj tožniku v primeru vrnitve grozi kršitev varnosti in fizične integritete v smislu MKVČP, tako kot je azil po Ženevski konvenciji možno podeliti samo, če je begunec preganjan iz 5 razlogov iz Ženevske konvencije. Tožena stranka se je sicer tega vidika dejstev, ki so pomembna za odločanje o humanitarnem azilu dotaknila v delu, kjer pravi, da se "zaenkrat begunci vračajo samo prostovoljno, in da bi bil prosilec, ki v matični državi nima nikogar in se nima kam vrniti, obsojen na življenje v enem izmed begunskih kampov, zato bo po navedbi tožene stranke prvostopni organ po pravnomočno končanem azilnem postopku, v skladu z 61. členom ZAzil, po uradni dolžnosti začel postopek za priznanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji. Vendar pa z ugotovitvijo o obsojenosti na življenje v enem od begunskih kampov tožena stranka ne more odločiti, da ni pogojev za humanitarni azil, ampak ta ugotovitev prej kaže na to, da bi morala tožena stranka ta vidik spora še bolj razčistiti. Podatki iz poročila v spisu kažejo tudi na zelo slabo socialno-ekonomsko in varnostno situacijo beguncev v Liberiji (razseljenih je 300.000 oseb) bodisi po mestih bodisi v kampih, kjer so sredstva za oskrbo beguncev omejena, zaradi česar Visoki komisariat ZN za begunce ne podpira vračanja beguncev nad številom kot je predvideno, prostovoljno vračanje pa naj bi se začelo oktobra leta 2004 (IRINNEWS.ORG. Un Office for the Coordination of Humanitarian Affairs, 25. 8. 2004). Tožena stranka ne more prosto izbirati, ali bo beguncu podelila humanitarni azil ali posebno obliko zaščite. Odločanje o humanitarnem azilu ni stvar diskrecije upravnega organa ali sodišča, ker ZAzil ne določa, da "Republika Slovenija lahko podeli azil iz humanitarnih razlogov" /.../, ampak določa, da "Republika Slovenija daje azil iz humanitarnih razlogov" /.../. Poleg tega takšna narava subsidiarne zaščite, ki jo v slovenskem pravnem sistemu predstavlja humanitarni azil, izhaja tudi iz določila člena 18 in odstavkov 5 in 9 uvodne obrazložitve Direktive Sveta Evrope ki določa minimalne standarde za določitev statusa begunca za države članice Evropske unije, ki mora biti implementirana v nacionalno zakonodajo do dne 10. 10. 2006 (2004/83/EC z dne 29 aprila 2004, O J L 304/12, 30. 9. 2004). Da se v nobenem primeru tožena stranka ne more v času izdaje prvostopenjske odločbe o prošnji za azil odločiti, da bo namesto humanitarnega azila, ki prinaša določen sklop socialno-ekonomskih pravic za begunca, po končanem postopku dodelila posebno obliko zaščite, ki je za begunca z vidika socialno-ekonomskih pravic manj ugodna kot humanitarni azil, izhaja tudi iz besedila določila 61. člena ZAzil. To določilo pravi, da se posebna oblika zaščite prizna, če bi bila odstranitev iz države v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena tega zakona (1. alineja 3. odstavka 61. člena ZAzil), ali če so podani pogoji za zaščito tujca v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodnega sporazuma (2. alineja 3. odstavka 61. člena ZAzil). Določilo 3. člena MKVČP je lahko podlaga za podelitev posebne oblike zaščite samo v primeru, če je prišlo do spremenjenih okoliščin po izdaji prvostopenjske odločbe, sicer pa morajo biti pravno-relevantna dejstva v zvezi z določilom 3. člena MKVČP uporabljena za odločanje o humanitarnem azilu. Do odločitve o posebni obliki zaščite in ne o podelitvi humanitarnega azila pa lahko pride zaradi nekega drugega predpisa, ki ne pomeni zaščite varnosti in fizične integritete v smislu MKVČP, ali če bi bila zaradi vrnitve zavrnjenega prosilca za azil v izvorno državo ogrožena njegova svoboda (1. odstavek 6. člena ZAzil), kajti v preostalem delu se določilo 1. odstavka 6. člena ZAzil in pogoji za humanitarni azil prekrivajo in se 1. alineja 3. odstavka 61. člena ZAzil lahko uporabi samo v primeru, ko pride do spremenjenih razmer po izdaji prvostopenjske odločbe. Varstvo svobode je namreč širši pojem kot ga predstavlja določba iz 3. člena MKVČP. Tožena stranka je torej izhajala iz napačne materialno-pravne razlage določila 3. odstavka 1. člena ZAzil in kljub podatkom v spisu o izredno slabi aktualni situaciji beguncev v Liberiji ni napravila nikakršne dokazne ocene o tem, kako je s humanitarnega vidika poskrbljeno za minimalne socialno-ekonomske in varnostne razmere vrnjenih beguncev v Liberijo. Zaradi tega je sodišče tožbi ugodilo na podlagi določila 2. odstavka 39. člena ZAzil in izpodbijano odločbo odpravilo. V povezavi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil je sodišče vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek in mora tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (2. in 3. odstavek 60. člena ZUS).
Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.