Jedro

Glede na pogoje za pobot v izvršilnem postopku bi morala dolžnica na kvalificiran način izkazati, da ima zoper upnika nesporno terjatev, in sicer, da je poleg izvršilnega naslova, ki se glasi na pokojnika, pravno nasledstvo upnika kot dokončnega dediča ugotovljeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Oseba postane dokončni dedič, ko s podajo pozitivne dedne izjave oziroma najpozneje z izdajo sklepa o dedovanju preneha njena pravica odpovedati se dediščini in ko je s sklepom o dedovanju pravnomočno ugotovljeno, da je dedič.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnice A. A. z dne 7. 12. 2018 zoper sklep o izvršbi z dne 12. 11. 2018 zavrnilo (1. točka izreka) in odločilo, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka (2. točka izreka)

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi napačne uporabe določb ZIZ in ZPP, pravočasno pritožuje dolžnica. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da upnik še ni dokončni dedič po svojem pokojnem očetu. Sklep Okrajnega sodišča v Grosupljem res še ni pravnomočen, je pa upnik v postopku že podal dedno izjavo in celo tudi že razpolagal z vitalnim delom zapuščine. Sodišče je povsem napačno tudi razlagalo njeno trditev, da je upnik v Republiki Srbiji že podedoval ogromno premoženja. Navedeno pomeni, da je upnik že dokončni in ne zgolj začasni dedič pokojnega B. B. Sodišče je zato dokazni predlog dolžnice napačno zavrnilo. Pobotni ugovor dolžnice je utemeljen. Predlaga, da sodišče v ponovljenem postopku pribavi podatek o pravnomočnosti sklepa o dedovanju in podatke o dediču ter podatke o obsegu premoženja pri sodišču v Republiki Srbiji oziroma to naloži upniku.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZIZ mora dolžnik svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložiti. Navesti mora dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

7. Eden izmed ugovornih razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZIZ je tudi okoliščina, da je terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, vendar v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

8. Obligacijski zakonik - OZ določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli (311. člen). V strankini dispoziciji torej je, da se odloči, ali bo svojo obveznost izpolnila s plačilom ali morda na kakšen drug z zakonom predpisan način, ki povzroči prenehanje terjatve.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeni očitki, da je dolžnica pogoje za medsebojni pobot, vključno s pogojem vzajemnosti terjatve, izkazala, so neutemeljeni. Uveljavljanje pobota v izvršilnem postopku je v primerjavi s pravdnim postopkom omejeno. V izvršilnem postopku je namreč naloga sodišča, da na prisilen način izpelje izvršitev pravnomočne sodne odločbe, katere dolžnik ni prostovoljno izpolnil, in ni namen izvršilnega postopka v tem, da bi izvršilno sodišče ugotavljajo obstoj nasprotne terjatve kot enega izmed pogojev tudi pri materialnem pobotanju. V izvršilnem postopku sme zato dolžnik uveljavljati v pobot samo tiste terjatve, ki so med strankama nesporne, to so terjatve, ki jih upnik priznava in terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom.1

10. Dolžnica je v pobot uveljavljala terjatev, ki jo ima na podlagi sodbe na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Ljubljani P 391/2008-II z dne 19. 3. 2008 do upnikovega očeta B. B. Upnik predmetnega postopka naj bi bil zakoniti dedič pokojnega očeta in s tem na podlagi določb o dedovanju odgovoren tudi za njegove obveznosti oziroma dolgove. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da dolžnica svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o tem, da je upnik kot dedič že njen novi dolžnik, ni zadostila. Po naši dednopravni ureditvi se dedna pravica pridobi ipso iure, po samem zakonu, v trenutku zapustnikove smrti. Pridobi jo tisti, ki izpolnjuje predpostavke, ki jih za to določa Zakon o dedovanju, in sicer ne glede na to, ali je podal pozitivno dedno izjavo ali ne. Če ne želi biti dedič, se dedovanju lahko odpove. Dedna izjava o odpovedi dediščini učinkuje retroaktivno (ex tunc); šteje se, da oseba, ki se je dedovanju odpovedala, nikoli ni bila dedič. Oseba postane dokončni dedič, ko s podajo pozitivne dedne izjave oziroma najpozneje z izdajo sklepa o dedovanju preneha njena pravica odpovedati se dediščini in ko je s sklepom o dedovanju pravnomočno ugotovljeno, da je dedič.

11. V predmetni zadevi bi morala dolžnica glede na zgoraj navedene pogoje za pobot v izvršilnem postopku na kvalificiran način (primerjaj 24. člen ZIZ) izkazati, da ima zoper upnika nesporno terjatev, in sicer, da je poleg izvršilnega naslova, ki se glasi na pokojnika, pravno nasledstvo upnika kot dokončnega dediča ugotovljeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Le tega pa dolžnica v svojem ugovoru ni izkazala. Dolžnica namreč v ugovoru ni podala konkretnih trditev o tem, da je bil v Republiki Srbiji že izdan pravnomočen sklep o izvršbi2, ki bi pravno veljavno tudi v Sloveniji izkazoval pravno nasledstvo upnika. Predlagani dokazni predlog vpogleda v spis srbskega sodišča takšnih pravno pomembnih trditev ne more nadomestiti. Tudi sicer mora stranka, kadar gre za dokazni predlog z vpogledom v drug spis (še posebno, če gre za spis tujega sodišča3), točno opredeliti listine, ki in zakaj naj jih sodišče vpogleda4 oziroma le te v ustreznem prevodu sodišču predložiti sama.

12. Glede odločitve o odmerjenih stroških ugovornega postopka dolžnica ni navedla nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Sodišče druge stopnje je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je glede na odločitev o ugovoru, s katerim dolžnica ni uspela, pravilna odločitev, da stroške ugovornega postopka krije sama (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

13. Pritožba dolžnice torej ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o priglašenih stroških pritožbe je odpadla, ker dolžnica le teh ni določno opredelila (primerjaj 163. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Tako tudi VSL sklep I Ip 1275/2010 z dne 12. 5. 2010, VSL sklep III Ip 23/2014 z dne 8. 1. 2014, VSK sklep II Ip 492/2015 z dne 14. 1. 2016. 2 Takšne trditve dolžnica podaja v pritožbi, vendar jih sodišče druge stopnje glede na določbe o dopustnih pritožbenih novotah ne more upoštevati (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). 3 Glej tudi Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. 4 Tako Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 770/2008 z dne 17. 5. 2012 in II Ips 196/2008 z dne 1. 10. 2009.