Jedro

Tožnik ni navedel utemeljenih razlogov za svojo neaktivnost v obdobju od leta 2011 do 11. 4. 2014 (zanašanje na to, da bo toženec izpolnil svojo pogodbeno obveznost obveščanja, ne more biti utemeljen razlog) ter kasneje do 15. 3. 2017. Zastaranje je torej kljub nedospelosti terjatve začelo teči že v letu 2011. Takrat bi namreč tožnik na toženca že lahko naslovil poziv za vrnitev sredstev in bi terjatev zapadla v plačilo.

Tudi v primeru, da bi bil začetek teka zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je tožnik izvedel, da se štipendist ni zaposlil pri delodajalcu, bi petletni zastaralni rok do vložitve tožbe že potekel, saj poziv z dne 15. 3. 2017 ni pretrgal zastaranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 1.346 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2018 dalje, ter stroškov izvršilnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da v roku 8 dni tožencu povrne stroške pravdnega postopka v višini 342,66 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb ZPP1 in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe (ugoditev tožbenemu zahtevku), podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeva v novo odločanje, ter zahteva povračilo vseh stroškov.

Tožnik sodišču očita, da njegovo zahtevo z dne 15. 3. 2017 napačno označuje kot opomin. Gre za zahtevo za vračilo sredstev za sofinanciranje, s katero je prišlo do razveze pogodbe o štipendiranju. Zastaralni rok je začel teči šele s potekom 15 dni od prejema tožnikove zahteve. Zakonske določbe o zastaranju so kogentne le v tem smislu, da se pogodbeni stranki ne moreta dogovoriti o krajšem ali daljšem zastaralnem roku, ali o zadržanju zastaranja. Pogodbeni stranki sta se v 13. členu pogodbe dogovorili o načinu vrnitve sredstev in hkrati o razdoru pogodbe, s tem pa je bil določen tudi začetek teka zastaralnega roka. Pogodbeno razmerje je prenehalo šele z dnem, ko je tožnik toženca pozval k vračilu sredstev. Nepravilno je stališče, da je zastaranje začelo teči že leta 2011 oziroma 2014. Tožnik je leta 2014, ko se je seznanil s pogodbeno kršitvijo, pridobil odstopno upravičenje, ki ga je nato realiziral z zahtevo z dne 15. 3. 2017. Sodišče tožniku neutemeljeno očita, da bi kot dober gospodar moral od toženca zahtevati informacije o štipendistu že po koncu njegovega izobraževanja, oziroma da bi te informacije lahko pridobil sam. Obveščanje o kakršnihkoli spremembah glede pogodbenih obveznosti je bila toženčeva pogodbena obveznost. Ker ga toženec nikoli ni obvestil o kakršnikoli spremembi, je tožnik upravičeno domneval, da ni razlogov za odstop od pogodbe. Treba je šteti, da ima čas od nastanka odstopnega upravičenja do razdrtja pogodbe pravni pomen dodatnega izpolnitvenega roka. Vse do tožnikovega poziva je imel toženec možnost za izpolnitev pogodbenih obveznosti. Ker tega ni storil, je tožnik uveljavil sankcijo zaradi kršitve pogodbe. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove navedbe, da je treba nejasna določila neodplačne pogodbe razlagati na način, ki je manj težak za dolžnika. Pogodbena določila so jasna, če pa bi sodišče štelo drugače, bi moramo upoštevati, da je pogodba o sofinanciranju neodplačna pogodba, sklenjena izključno v toženčevo korist. Morebitna nejasna pogodbena določila je zato treba razlagati v tožnikovo korist. 3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnik zahteva od toženca vrnitev sredstev, namenjenih sofinanciranju kadrovske štipendije za A. A. Kot relevantno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je toženec na podlagi Pogodbe o posrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij za šolsko/študijsko leto 2007/2008 št. 000 (v nadaljevanju: pogodba o sofinanciranju) od tožnika prejel sredstva v višini 12.797,28 EUR, - da je bil del teh sredstev (konkretno 1.090,80 EUR) tožencu izplačan za štipendista A. A., s katerim je toženec sklenil Pogodbo o štipendiranju št. 000 (del tega tripartitnega pogodbenega razmerja je bil tudi delodajalec B. d. o. o.), - da so bila sredstva, ki jih je toženec prejel za A. A., namenjena sofinanciranju štipendije v šolskem letu 2007/2008, ko je bil A. A. dijak 1. letnika srednješolskega izobraževalnega programa, - da je A. A. glede na začetek izobraževalnega programa (2007/2008) šolanje zaključil leta 2011, - da je bilo s pogodbo o sofinanciranju dogovorjeno, da toženec kot štipenditor tožniku vrne prejeta sredstva, če štipendijsko razmerje preneha, ker delodajalec ne želi zaposliti štipendista, ki ga je tožnik štipendiral za njegove potrebe, - da se je tožnik na podlagi izpisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije 11. 4. 2014 seznanil z dejstvom, da se A. A. po zaključku šolanja ni zaposlil pri konkretnem delodajalcu (v obdobju od 1. 11. 2011 do 11. 1. 2014 je imel odprt s. p., kasneje pa je bil prijavljen v evidenci brezposelnih oseb), - da je tožnik toženca 15. 3. 2017 pozval k vrnitvi izplačanih sredstev, 31. 5. 2019 pa je zoper njega vložil predlog za izvršbo.

7. Izpodbijana odločitev temelji na materialnopravni presoji, da je vtoževana terjatev zastarala. Sodišče prve stopnje meni, da bi lahko tožnik že v letu 2011 (torej po koncu izobraževanja štipendista), ne šele tri leta kasneje, ugotovil, da pogoj za sofinanciranje kadrovske štipendije (zaposlitev štipendista pri delodajalcu) ni izpolnjen, ter zahteval vrnitev sredstev. Tudi v primeru, da bi bil začetek teka zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je tožnik izvedel, da se štipendist ni zaposlil pri delodajalcu, bi 5 - letni zastaralni rok do vložitve tožbe (predloga za izvršbo) že potekel, saj poziv z dne 15. 3. 2017 ni pretrgal zastaranja (365. člen OZ2).

8. V pritožbenem postopku je sporno materialnopravno vprašanje, kdaj je začel teči zastaralni rok vtoževane terjatve. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Praviloma je za začetek teka zastaranja res odločilna dospelost, vendar ni vedno tako. Drugače lahko določajo že posebna pravila v zakonu ali posebna pravila, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika, na primer kadar je vezana na njegovo izdajo računa, opomin ali poziv. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje, oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja.3 V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko je bila zapadlost terjatve za vrnitev sredstev, namenjenih sofinanciranju kadrovske štipendije, odvisna od tožnikove aktivnosti - od njegovega poziva štipenditorju za vrnitev prejetih sredstev.4 Takšen poziv je tožnik tožencu poslal 15. 3. 2017. 9. Pritožbena teza, da je zastaranje začelo teči šele po poteku roka iz 13. člena pogodbe o sofinanciranju (16. dan po prejemu tožnikovega poziva), ponuja razlago, da je toženec s sklenitvijo pogodbe o sofinanciranju pristal na negotovost, da ga lahko tožnik kadarkoli v prihodnosti pozove k vrnitvi sredstev, oziroma da lahko tožnik kot upnik z odlaganjem poziva za vrnitev sredstev poljubno podaljšuje rok za zastaranje svoje terjatve. Takšna negotovost glede začetka teka zastaranja bi bila v nasprotju z namenom oziroma pomenom (kogentnega) instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskih razmerij (posledica upnikove pasivnosti je neiztožljivost zastarane terjatve). Hkrati bi pomenila obid 339. člena OZ, ki izključuje možnost pogodbenega dogovora o daljšem/krajšem zastaralnem roku ali o tem, da zastaranje nekaj časa ne bo teklo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da bi tožnik ob ustrezni skrbnosti (bodisi na podlagi poziva toženca k predložitvi dokazil o tem, da se je štipendist po zaključenem izobraževanju, za katerega je prejemal kadrovsko štipendijo, zaposlil pri delodajalcu,5 bodisi na podlagi vpogleda v ustrezne evidence) že v letu, v katerem je A. A. zaključil šolanje, lahko izvedel, da se štipendist ni zaposlil pri delodajalcu, kar je po pogodbi o sofinanciranju razlog za vrnitev prejetih sredstev. Tožnik ni navedel utemeljenih razlogov za svojo neaktivnost v obdobju od leta 2011 do 11. 4. 2014 (zanašanje na to, da bo toženec izpolnil svojo pogodbeno obveznost obveščanja, ne more biti utemeljen razlog), ter kasneje (do 15. 3. 2017). Zastaranje je torej kljub nedospelosti terjatve začelo teči že v letu 2011. Takrat bi namreč tožnik na toženca že lahko naslovil poziv za vrnitev sredstev in bi terjatev zapadla v plačilo. Ocena o poteku primernega roka, v katerem bi moral upnik izvršiti potrebno dejanje, temelji na datumu zaključenega šolanja (junij 2011) in roku iz 10. člena pogodbe o sofinanciranju (štipenditor mora najkasneje v treh mesecih po zaključku izobraževanja posameznega štipendista javnemu skladu predložil dokazila o njegovi zaposlitvi pri delodajalcu). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je 5 - letni zastaralni rok do vložitve tožbe (predloga za izvršbo) že potekel. 10. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, tožencu pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njegove pritožbene stroške, in sicer v višini 186,66 EUR (250 točk za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/2 OT,6 povečano za 2 % materialne stroške, po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV). Priznane stroške mu mora plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami 3 Primerjaj odločbe II Ips 784/2005, II Ips 619/2006 in II Ips 404/2008 ter odločbi VSL I Cpg 652/2011 in I Cpg 1288/2014. 4 Po 13. členu pogodbe o sofinanciranju mora štipenditor javnemu skladu vrniti sredstva, ki jih je prejel za štipendista, in sicer s pripadajočimi zakonitimi obrestmi za obdobje od nakazila do vračila v enkratnem znesku, v petnajstih dneh po prejemu poziva s strani javnega sklada. 5 Skladno z 10. členom pogodbe o sofinanciranju se je toženec kot štipenditor med drugim zavezal: - da bo javnemu skladu poročal o zaposlitvi štipendista po končanem izobraževanju, - da bo takoj, ko je to mogoče, najkasneje v treh mesecih po zaključku izobraževanja posameznega štipendista javnemu skladu predložil dokazila o njegovi zaposlitvi pri delodajalcu, za katerega potrebe se je štipendist izobraževal, in - da bo javnemu skladu takoj, ko je to mogoče, vendar najkasneje v petnajstih dneh javnemu skladu predložil dokazila, da je bil posamezni štipendist po zaključenem izobraževanju, za katerega je v šolskem/študijskem letu 2007/2008 prejemal kadrovsko štipendijo, ki je bila sofinancirana po pogodbi, pri posameznem delodajalcu zaposlen za polni delovni čas vsaj eno leto oz. pri skrajšanem delovnem času sorazmerno dlje. 6 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015