Jedro

Podatki upravnega spisa kažejo, da je tožnik v svojem predlogu za prekinitev kazni navedel, da je predviden čas zdravljenja, zaradi katerega predlaga prekinitev, do 31. 5. 2019. Dr. A.A. v zdravniškem potrdilu z dne 14. 2. 2019 navaja, da je tožniku kot obsojencu iz v potrdilu navedenih zdravstvenih razlogov potrebna „prekinitev / podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora, za obdobje od izdaje potrdila in predvidoma do 31. 5. 2019“. Kolikor bi bilo tožnikovi vlogi ugodeno, bi se odločbo o prekinitvi po četrtem odstavku 82. člena ZIKS izdalo za čas trajanja razlogov za prekinitev, torej na podlagi vloge in potrdila dr. A.A. najdlje do 31. 5. 2019. Tožnik je svojo tožbo v tej zadevi sicer vložil dne 27. 5. 2019, torej pred omenjenim datumom 31. 5. 2019, vendar pa je doslej ta rok že pretekel. To pomeni, da tožnik, četudi bi s svojimi pravnimi sredstvi uspel, več ne bi mogel biti deležen z vlogo z dne 6. 3. 2019 predlagane prekinitve prestajanja kazni, saj je obdobje, za katerega je prekinitev predlagal, že minilo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožnikova vloga za prekinitev prestajanja kazni zapora zavrnjena kot neutemeljena. Izpodbijano odločbo je izdal prvostopenjski upravni organ - direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) Ljubljana. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik predlagal prekinitev prestajanja zaporne kazni, kar opira na poslabšanje zdravstvenega stanja po pljučnici, neopravljene diagnostike z operativnim posegom na aortni srčni zaklopki ter nujno zdravljenje v tujini. Vlogi je tožnik med drugim priložil tudi zdravniško potrdilo dr. A.A. z dne 14. 2. 2019. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da obstajajo varnostni zadržki, ki govorijo proti predlagani prekinitvi prestajanja zaporne kazni, saj je bil tožnik na begu vse od dne 27. 11. 2018, ko bi se moral vrniti s prekinitve prestajanja kazni zapora iz zdravstvenih razlogov. Poleg tega se tožnik že v preteklosti večkrat ni vrnil s prekinitev in je tudi v 11 odprtih kazenskih postopkih. Poleg tega pa se tožnik ob odločanju o njegovi vlogi tudi ni nahajal v ZPKZ Ljubljana, torej se nad njim ni izvrševala kazenska sankcija.

2. Tožnikova pritožba zoper izpodbijano odločbo je bila zavrnjena z odločbo drugostopenjskega upravnega organa - generalnega direktorja Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij oz. njegove pooblaščenke. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da se tožnik sklicuje na zdravstveno dokumentacijo, na podlagi katere je že bilo odločeno v preteklih postopkih (podaljšanja) prekinitve kazni zapora, razlog, da tožnik zdravljenja in diagnostike ni opravil, pa je izključno na njegovi strani. Tožnik je svoji vlogi priložil zdravniško potrdilo dr. A.A. z dne 14. 2. 2019, drugih oz. dodatnih zdravstvenih potrdil, ki bi potrjevali izjavo dr. A.A. in ki bi izkazovali poslabšanje zdravstvenega stanja, pa svoji vlogi ni priložil. Pritožbeni organ tako ugotavlja, da ni izkazano, da bi bila prekinitev prestajanja kazni zapora potrebna do 31. 5. 2019. Tožnik bi moral priložiti dokazila, ne pa se sklicevati na dokumentacijo iz prejšnjih spisov. Drugostopenjski organ tudi potrdi obstoj varnostnega zadržka ter poudari, da je bil tožnik tedaj še vedno na begu in se ni vrnil na prestajanje kazni, pri čemer varnostni zadržek ni le drugotnega pomena, temveč pretehta nad tožnikovim zdravstvenim stanjem. Tožnik torej ni izkazal razlogov za prekinitev prestajanja kazni, poleg tega pa pri njem obstaja tudi varnostni zadržek.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, v kateri opisuje tek predhodnih postopkov za prekinitev oz. podaljšanje prekinitve prestajanja zaporne kazni ter navaja, da je dne 7. 3. 2019 upoštevaje napotke sodišča iz zadeve I U 116/2019 vložil nov predlog za prekinitev, ki ga opira na drugačne dejanske okoliščine. Zaključke drugostopenjskega organa označi za zmotne, saj meni, da je v celoti izpolnil svoje dokazno breme s predložitvijo zdravniškega potrdila na predpisanem obrazcu, v primeru spora pa bi bilo treba napraviti preverbo pri posebni zdravniški komisiji ali imenovati izvedenca, saj upravni organ sam nima strokovnega znanja za oceno upravičenosti izdaje zdravniškega potrdila. Storjena je bila tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka, saj je podpisnik odločbe organa druge stopnje po pooblastilu B.B., edini pristojen pa je po zakonu generalni direktor C.C.. Sklicuje se na pretekle postopke in ugotovitve v njih, na pretekle zdravniške obravnave, meni, da mu je bila kršena pravica do izjave. Arbitrarno je tudi stališče drugostopenjskega organa, da varnostni zadržek pretehta nad tožnikovim zdravstvenim stanjem. Nobeden od obeh upravnih organov ni ugotavljal dejanskega stanja, četudi bi morala odločiti po skrajšanem postopku. Tožnik sodišču predlaga, naj izvede predlagane dokaze ter razsodi, da se odločbi (izpodbijana odločba v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa) odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povračilo stroškov sodnega postopka. Sodišče naj poleg presoje odločb, izdanih v upravnem postopku, zagotovi tudi ugotovitev dejanskega zdravstvenega stanja in (ne)možnost zdravljenja tožnika v Sloveniji, saj je to predhodno vprašanje za odločanje v predmetni upravni zadevi.

4. Toženka je na tožbo odgovorila, vse tožbene navedbe prereka. Opozarja, da je prekinitev prestajanja kazni izjema. Upoštevaje 81. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora je zmotno stališče tožnika, da je s predložitvijo potrdila dr. A.A. izpolnil dokazno breme, tožnik pa ni predložil zdravstvene dokumentacije oz. izvidov, ki bi izkazovali poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Vršilec dolžnosti generalnega direktorja je B.B. pooblastil za nadomeščanje tekom njegove odsotnosti, kar pomeni, da je lahko tudi odločala na drugi stopnji, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Varnostni zadržek je pri tožniku podan, saj je od 27. 11. 2018 na begu in se torej izogiba namenu izrečene kazenske sankcije, tj. izvršitvi zapora. V tej zvezi se sklicuje tudi na sodbo tega sodišča v zadevi I U 2013/2018 z dne 17. 1. 2019, ki narekuje, da v primeru obstoja varnostnega zadržka prošnji za prekinitev sploh ni mogoče ugoditi. Enako velja tudi v tožnikovem primeru.

5. Tožnik je vložil tudi več pripravljalnih vlog (tri), v katerih se med drugim sklicuje na nova zdravniška potrdila in izvide (dr. D.D., junij 2019), ki kažejo na slabšanje njegovega stanja, kajti zdravniško potrdilo dr. A.A. je bilo omejeno na 31. 5. 2019, zato je tožnik po preteku tega potrdila pridobil novega, četudi mora biti upoštevano tudi potrdilo dr. A.A.. Sklicuje pa se še na izvide Univerzitetne klinike E., kjer je bil hospitaliziran od 30. 7. 2019 do 14. 8. 2019, rezultate biokemijskih preiskav z dne 3. 9. 2019, svoj zdravstveni karton (na dan 13. 9. 2019) in mnenje Posebne zdravniške komisije z dne 9. 9. 2019. Vztraja, da varnostni zadržek ne sme prevladati nad njegovo življenjsko ogroženostjo.

6. Toženka je z vlogo z dne 26. 8. 2019 sporočila, da je bil tožnik 19. 8. 2019 priveden z bega v ZPKZ Ljubljana, kjer je tudi že vložil novo vlogo za prekinitev prestajanja kazni zapora.

7. Glede na podatke spisa je treba tožbo zavreči. 8. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je tožnik v svojih vlogah navajal dve toženi stranki, in sicer kot prvotoženo stranko Republiko Slovenijo, Ministrstvo za pravosodje, Upravo Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalni urad, torej drugostopenjski upravni organ, in kot drugotoženo stranko Republiko Slovenijo, Ministrstvo za pravosodje, Upravo Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana, torej prvostopenjski upravni organ. To pa ni skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS‑1. Vendar pa je po presoji sodišča, glede na to, da je tožnik v tožbi obenem tudi navedel izpodbijani upravni akt, tj. odločbo direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana št. 720-789/2018/262 z dne 2. 4. 2019, v zvezi z odločbo generalnega direktorja Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (oz. njegove pooblaščenke) št. 720-115/2006/495 z dne 24. 4. 2019, in predlagal, da se po odpravi zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, obenem pa je izpodbijano odločbo in tudi odločbo o pritožbi sodišču predložil (in sta iz njiju jasno razvidna izdajatelja), zadosti jasno, da je tožena stranka v obravnavani zadevi v resnici republika slovenija, ki jo zastopa Generalni direktor Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, zaradi česar sodišče tožnika ni niti pozivalo k tozadevni odpravi pomanjkljivosti tožbe po 32. členu ZUS-1. 9. V konkretnem primeru je sporna odločitev, ki se nanaša na (ne)prekinitev kazni zapora iz 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS‑1). Podatki upravnega spisa kažejo, da je tožnik v svojem predlogu za prekinitev kazni (datiran 6. 3. 2019) navedel, da je predviden čas zdravljenja, zaradi katerega predlaga prekinitev, do 31. 5. 2019. Dr. A.A. pa v zdravniškem potrdilu z dne 14. 2. 2019 navaja, da je tožniku kot obsojencu iz v potrdilu navedenih zdravstvenih razlogov potrebna „prekinitev / podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora, za obdobje od izdaje potrdila in predvidoma do 31. 5. 2019“. Kolikor bi bilo tožnikovi vlogi ugodeno, bi se odločbo o prekinitvi po četrtem odstavku 82. člena ZIKS izdalo za čas trajanja razlogov za prekinitev, torej na podlagi vloge in potrdila dr. A.A. najdlje do 31. 5. 2019. Tožnik je svojo tožbo v tej zadevi sicer vložil dne 27. 5. 2019, torej pred omenjenim datumom 31. 5. 2019, vendar pa je doslej ta rok že pretekel. To pomeni, da tožnik, četudi bi s svojimi pravnimi sredstvi uspel, več ne bi mogel biti deležen z vlogo z dne 6. 3. 2019 predlagane prekinitve prestajanja kazni, saj je obdobje, za katerega je prekinitev predlagal, že minilo. V tožnikov pravni položaj se z izpodbijano odločbo torej več ne posega, zato tožnik več nima pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Tega v tem upravnem sporu podane tožnikove navedbe o tem, da se njegovo stanje še naprej slabša, in v tej zvezi predložena dokumentacija (dr. D.D. in druga) ne morejo spremeniti, saj v upravnem sporu ni mogoče spreminjati oz. dopolnjevati vlog iz upravnega postopka. Ker je potrebno paziti na obstoj pravnega interesa ves čas postopka, je sodišče iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa, tožbo s sklepom zavrglo.

10. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

11. Sodišče je o zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS‑1, in sicer na seji, četudi je tožnik predlagal opravo glavne obravnave, saj je sodišče postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka in tako izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve.