Jedro

V obravnavanem primeru gre za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, zato je presoja obstoja konkretne javne koristi mogoča le ob predhodno natančno definiranem posegu v lastninsko pravico za vsako nepremičnino, na katero se nanaša predlog za omejitev lastninske pravice v javno koristi, in sicer z vidika konkretnega obsega in sorazmernosti posega v lastninsko pravico, kot je utemeljen v navedenem prostorskem aktu.

Da organ tega ni storil, izhaja tudi iz odgovora služnostnega upravičenca na tožbo, ki navaja, da iz izrisa grafičnega dela Uredbe o državnem prostorskem načrtu za izgradnjo daljnovoda DV 110 kV Murska Sobota – Lendava izhaja, da bo na zemljišču s parc. št. 7046 k. o. ... stalo eno stojno mesto št. 50 (termin iz Uredbe je „območje stojnih mest stebrov“), medtem ko bodo ostala zemljišča tožnikov obremenjena le s koridorjem nadzemnega voda daljnovoda. Navedbe upravnega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa so drugačne, saj (kot rečeno, ne da bi se za posamezne nepremičnine skliceval na konkretne določbe tekstualnega dela in dele grafičnega dela Uredbe) navaja, da je predvidena obremenitev s stebri na nepremičninah s parc. št. 7040 in 7045/2 k. o. ..., na nekaterih ostalih nepremičninah pa naj bi bile poleg koridorja tudi dostopne poti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravijo odločba Upravne enote Lendava št. 352-12/2016-25(0512) z dne 24. 8. 2018 ter 1. a) točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-8/2016-24 z dne 28. 1. 2019 in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke A., d. d., za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se na podlagi izkazane javne koristi v korist družbe A., d. d. (v nadaljevanju služnostni upravičenec), pri nepremičninah s parc. št. 7039, 7040, 7041, 7042, 7043, 7045/1, 7045/2, 7046 in 7053, vse k. o. ..., ki so v solasti tožnikov, dovoli vpis omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist (1. točka izreka odločbe), da se v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah izbriše zaznamba razlastitvenega postopka, ki je bila vknjižena na podlagi sklepa prvostopenjskega organa št. 352-12/2016-17 (05129) z dne 29. 8. 2016 (2. točka izreka odločbe) in da služnost v javno korist obsega izgradnjo, obratovanje, nadzor, vzdrževanje in rekonstrukcijo daljnovoda 2 x 110 kV Murska Sobota – Lendava, katerega širina koridorja znaša 30 m (15 m levo in desno od osi daljnovoda) in v zvezi s tem vsakokratni neoviran dostop z vozili vsake vrste ter hojo in vožnjo ob kateremkoli času, kakor tudi odstranjevanje dreves, grmovja in vej, ki bi ovirale napravo ali nemoteno delovanje daljnovoda oziroma opustitev pogozdovanja tako, da v nobenem primeru ne bo preseglo višine 3 metrov (3. točka izreka odločbe). Odločil je še o višini odškodnine in pogojih njenega plačila (4. točka izreka odločbe), da pritožba ne zadrži ustanovitve služnosti, ker je odločba izdana v nujnem postopku, in da zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti odloči o vknjižbi služnosti v korist služnostnega upravičenca (5. točka izreka odločbe) ter da bo o stroških postopka odločeno s sklepom (6. točka izreka odločbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil v tej zadevi 29. 8. 2016 izdan sklep o uvedbi postopka in da je organ postopek vodil kot nujen na podlagi določb petega odstavka 473. člena Energetskega zakona (EZ-1). Prvostopenjski organ navaja, da ni mogel slediti tožnikovemu predlogu, naj se spremeni potek trase, ker to spada v umeščanje daljnovoda v prostor, v zvezi s čemer se sklicuje na Uredbo o državnem prostorskem načrtu za izgradnjo daljnovoda DV 110 kV Murska Sobota – Lendava (v nadaljevanju Uredba). Opisuje obremenitev, ki je predvidena na posameznih zemljiščih tožnikov iz izreka izpodbijane odločbe, in sicer kot površina pod DV, koridor, steber in dostopna pot ter kakšna dela bodo tam opravljena.

3. Ugotavlja, da ima predlog služnostnega upravičenca podlago v 92., 93. in 110. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), 472. in 473. členu EZ-1 ter 52. členu Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP). Gradnja daljnovoda ustreza v drugem odstavku 110. členu ZUrep-1 in prvem odstavku 472. člena EZ-1 določenemu namenu, saj gre za gospodarsko javno infrastrukturo. Sklicuje se še na prvi in tretji odstavek 93. člena ZureP-1 ter navaja, da je s tem izkazana abstraktna javna korist. Konkretna javna korist glede obravnavanih nepremičnin je izkazana z državnim prostorskim načrtom iz Uredbe, v katerem je predvidena obremenitev tudi v izreku navedenih parcel. 4. Ugotavlja, da je obremenitev s služnostjo nujno potrebna, saj daljnovoda ni mogoče graditi drugače kot v skladu s prostorskim načrtom. Obremenitev je tudi sorazmerna, saj je predvidena le v površini, kot je opredeljena v načrtu. Skladno z EZ-1 pa se služnost v javno korist ustanovi v korist vsakokratnega operaterja infrastrukture, kar je izjema od splošnega pravila, po katerem se neprava stvarna služnost ustanovi v korist poimensko določene osebe. Ker trajanja infrastrukture ni mogoče točno določiti, se lahko ustanovi kot trajna. Ko oziroma če se bo izkazalo, da služnost ni več nujno potrebna za izvedbo namena, zaradi katerega je bila ustanovljena, lahko upravni organ na predlog lastnika ali upravičenca to služnost ukine.

5. Drugostopenjski organ je pritožbi tožnikov deloma ugodil in odpravil 4. točko izpodbijane odločbe ter jo nadomestil z novo 4. točko, v kateri je odločil, da se stranki v zvezi z odmero odškodnine za ustanovitev služnosti napotuje na vložitev predloga na pristojno sodišče, da o njej odloči v nepravdnem postopku. V preostalem delu je pritožbo tožnikov zavrnil in odločil, da ni bilo stroškov pritožbenega postopka.

6. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo. V njej uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, bistvene kršitve pravil postopka ter ničnost izpodbijanih odločb. Navajata, da iz izpodbijane odločb ni mogoče razbrati, v kolikšnem obsegu je upravni organ omejil njuno lastninsko pravico na nepremičninah, saj bi organ moral obseg ustanovljenih služnosti zajeti v izreku izpodbijane odločbe, pa tega ni storil. Trdita, da je organ na njuno škodo določil večji obseg služnosti, kot izhaja iz predpisov in pisnih vlog služnostnega upravičenca, drugostopenjski upravni organ pa te kršitve ni odpravil. 7. Organ naj bi zmotno presodil, da je v zadevi izpolnjen zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 473. člena EZ-1, saj sta na ponudbo služnostnega upravičenca za sklenitev pogodbe odgovorila, nikoli pa nista prejela odgovora na njune predloge. Menita, da si služnostni upravičenec ni prizadeval skleniti pogodbe.

8. Uveljavljata, da izpodbijana odločba ne vsebuje pojasnila o kriterijih, ki so bili uporabljeni za presojo, da je poseg v njuno lastninsko pravico nujen in sorazmeren, ocena upravnega organa, da je javna korist izkazana, pa je pavšalna. Trdita, da Uredba ne dopušča posegov, kot jih določa izpodbijana prvostopenjska odločba. Navajata tudi, da sta v upravnem postopku zatrjevala, da je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z bistveno blažjimi posegi v njuno lastninsko pravico, in sicer da se spremeni vsaj način gradnje daljnovoda, tako da bo napeljava vkopana pod terenom in ne po zraku, kar bi manj obremenilo njune nepremičnine. Upravni organ se do njunih trditev ni opredelil in ni opravil tristopenjskega testa sorazmernosti posega. Izrek izpodbijane odločbe naj bi bil neizvedljiv in zato neizvršljiv, zaradi česar je odločba nična. Upravni organ namreč ni raziskal, katera zemljišča so služnostnemu upravičencu potrebna za izgradnjo daljnovoda, pri čemer obstaja neskladje med predlogom služnostnega upravičenca in izpodbijano odločbo glede zemljišč, na katerih je dovoljena gradnja stebrov, zaradi česar menita, da služnostni upravičenec na podlagi posegov v njune lastninske pravice ne bo mogel zgraditi daljnovoda na način in na lokaciji, kot so določene z Uredbo, od katere pri gradnji ne sme odstopati.

9. Trdita, da je v tej zadevi tudi zmotno uporabljena določba drugega odstavka 95. člena ZUreP-1, saj je Uredba stopila v veljavo 12. 11. 2008, obravnavani postopek pa je bil sprožen šele v letu 2016. V nasprotju s predpisom je tudi dovolitev vpisa trajne služnosti, v zvezi s čimer opozarjata na določbo četrtega odstavka 473. člena EZ-1, po katerem bi organ moral služnost ustanoviti kvečjemu za čas obratovanja elektroenergetske infrastrukture, kot je v VIII. točki svojega predloga predlagal tudi služnostni upravičenec.

10. Uveljavljata tudi, da obseg dovoljenih služnosti ni v skladu z Uredbo, niti ni v izreku izpodbijane določno opredeljen. V zvezi s tem se sklicuje na 19. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in 214. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Izpodbijana odločba pa bi morala vsebovati tudi odločitev, da se služnost ustanovi. Navajata, da jima upravni organ v postopku na prvi stopnji ni omogočil, da se udeležita ustne obravnave, ki jo je opravil 4. 3. 2016, zmotna pa je tudi odločitev pritožbenega organa, da ni bilo stroškov postopka, saj sta v pritožbi stroške priglasila. Sodišču predlagata, naj izpodbijano prvostopenjsko odločbo izreče za nično, odpravi drugostopenjsko odločbo in zavrne predlog služnostnega upravičenca, podrejeno pa naj tožbi ugodi, odpravi odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ter zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

11. Sodišče je tožbo vročilo toženki in služnostnemu upravičencu kot prizadeti stranki. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

12. Prizadeta stranka v odgovoru tožbi nasprotuje. Med drugim navaja, da tožnika nimata podlage za spremembo trase, v zvezi s čimer se sklicuje na Uredbo, podlage za njen sprejem in postopek njenega sprejema. Nasprotuje trditvam, da v obravnavani zadevi ni izkazana javna korist za ustanovitev služnosti in da gre za nesorazmeren poseg. Navaja, da je bilo pri načrtovanju upoštevano, da se zemljišča obremenijo le v obsegu, ki je nujen za izgradnjo daljnovoda, ter da iz predloženega grafičnega dela državnega prostorskega načrta in Uredbe izhaja, da bo na zemljišču parc. št. 7046 k. o. ... stalo eno stojno mesto (št. 50), medtem ko bodo ostala zemljišča tožnikov obremenjena le s koridorjem nadzemnega voda daljnovoda.

13. Tožnika v svojih vlogah z dne 12. 5. 2020 in 10. 9. 2020 vztrajata pri tožbenih navedbah in med drugim opozarjata, da navedbe služnostnega upravičenca v odgovoru na tožbo potrjujejo tožbene trditve o prekoračitvi zahtevanega obsega razlastitve in o bistveno prekomernem posegu v njuno lastninsko pravico. V prvi pripravljalni vlogi navajata, da v tožbi nista uveljavljala argumentov, s katerimi bi prvostopenjsko odločbo izpodbijala zaradi kršitev pri sprejemanju Uredbe, v drugi pa sodišču predlagata, naj ugotovi, da so določbe tretjega in petega odstavka 11. člena, petega odstavka 87. člena, prvega odstavka 88. člena, šestega odstavka 95. člena, petega odstavka 98. člena in drugega odstavka 112. člena ZUreP-2, šestega odstavka 19. člena, prvega odstavka 25. člena in prvega odstavka 33. člena ZUPUDPP ter prvega in tretjega odstavka 10. člena ZUreP-1, v delu, v katerem državnim organom in lokalnim skupnostim ne nalagajo obveznosti, da lastnike nepremičnin, ki so vključene v državni prostorski akt, osebno in neposredno obvestijo o tem dejstvu, neskladne z Ustavo.

14. Prizadeta stranka v svojih vlogah z dne 18. 8 .20202 in 9. 10. 2020 vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo in med drugim dodaja, da izrek izpodbijane odločbe definira služnost ter je izvršljiv in sposoben za vpis v zemljiško knjigo. Opozarja, da stvarna služnost vselej bremeni služečo nepremičnino kot celoto, čeprav je lahko izvrševanje služnosti omejeno samo na del služeče nepremičnine. Meni, da je iz izpodbijane odločbe mogoče jasno razbrati obseg posega v lastninsko pravico tožnikov, podlaga zanj pa je Uredba. Meni, da zakonska ureditev sprejemanja prostorskega akta ni v neskladju z Ustavo.

15. Tožba je utemeljena.

16. Predmet tega upravnega spora je upravna odločba o ustanovitvi služnosti v javno korist zaradi gradnje električnega daljnovoda.

17. Tožnika neutemeljeno uveljavljata, da je bil predmetni postopek za omejitev lastninske pravice začet prepozno, ker je bil začet po roku iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Navedena določba, na katero se sklicujeta tožnika, je bila z določbo 103. člena ZPNačrt pred začetkom predmetnega postopka razveljavljena, kar ni sporno. Upravnosodna praksa je že večkrat zavzela stališče (sodbe III U 97/2010 z dne 22. 3. 2011, I U 933/2011 z dne 13. 3. 2012, I U 937/2011 z dne 8. 5. 2012, I U 1271/2018 z dne 23. 5. 2019), da če je zakonodajalec drugi odstavek 95. člena ZUrep-1 izrecno vključil v prvi odstavek 103. člena ZPNačrt, drugačna razlaga, kot razlaga, kakršno je uporabila toženka, da od uveljavitve 103. člena ZPNačrt rok za vložitev zahteve za razlastitev ni več predpisan, ni mogoča. 18. Prav tako ne drži, da v danem primeru ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 473. člena EZ-1. Iz te določbe izhaja, da sme služnostni upravičenec vložiti predlog za omejitev lastninske pravice šele, če v 30 dneh po vročitvi ponudbe za sklenitev pogodbe o omejitvi lastninske pravice te pogodbe ne uspe skleniti, pri čemer mora ponudba vsebovati cenitev sodno zapriseženega cenilca. V obravnavani zadevi ni sporno, da je služnostni upravičenec tožnikoma vročil ponudbo, niti da je tožnika nista sprejela oziroma da sta jo zavrnila, saj sama tako navajata v tožbi. Zgolj zato, ker služnostni upravičenec ni odgovoril na predloge tožnikov in nadaljeval pogajanj z njima, zaradi česar v 30 dnevnem roku ni prišlo do sklenitve pogodbe, pa ne pomeni, da v tem primeru ni bil izpolnjen pogoj, ki ga za vložitev predloga določa prvi odstavek 473. člena EZ-1. 19. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave, ker naj bi organ kljub nepravilnemu vabljenju na ustno obravnavno 4. 3. 2016 to obravnavno opravil brez njune navzočnosti. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je organ pred njeno izdajo obravnavo opravil še 12. 6. 2018. Na to obravnavo je vabil tudi oba tožnika, ki v tožbi ne trdita, da jima udeležba na tej obravnavi ne bi bila omogočena, niti da jima na njej ni bilo omogočeno uveljavljanje varstva njunih pravic.

20. Vsebinsko je med strankami sporno, ali je izkazana javna korist, ki se zahteva za poseg v lastninsko pravico, in ali je ta poseg sorazmeren glede na prizadetost zasebne lastnine.

21. Ker gre pri omejitvi lastninske pravice v javno korist za poseg v lastninsko pravico, je treba pri tem upoštevati načelo sorazmernosti. Javna korist mora zato biti podana v abstraktnem in konkretnem pogledu. To pomeni, da mora poleg abstraktnega razlastitvenega namena, ki je določen z zakonom, obstajati sorazmernost med posegom in ciljem, ki ga poseg zasleduje, tudi na konkretni ravni glede vsake posamezne nepremičnine, ki je predmet posega.

22. V obravnavani zadevi gre za gradnjo elektroenergetskega daljnovoda, torej za gradnjo in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, ki je po prvem dostavku 472. člena EZ-1 v javno korist in se zanjo v zvezi s 110. členom ZureP-1 uporabljata prvi in tretji odstavek 93. člena ZureP-1. Po tretjem odstavku navedene določbe ZureP-1 pa se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem lokacijskem načrtu. Tak načrt je Uredba, zato se je upravni organ pri presoji obstoja konkretne javne koristi lahko oprl nanjo.

23. Ker gre v obravnavanem primeru za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, je presoja obstoja konkretne javne koristi mogoča le ob predhodno natančno definiranem posegu v lastninsko pravico za vsako nepremičnino, na katero se nanaša predlog za omejitev lastninske pravice v javno koristi, in sicer z vidika konkretnega obsega in sorazmernosti posega v lastninsko pravico, kot je utemeljen v navedenem prostorskem aktu. Take presoje pa upravni organ v tem primeru ni opravil, saj iz izpodbijane odločbe ta preizkus ob sklicevanju na ustrezne določbe Uredbe in dele njenega grafičnega dela ni izkazan. Upravni organ sicer v obrazložitvi prvostopenjske odločbe navaja, kakšna naj bi bila obremenitev posamezne nepremičnine v smislu, na katerih nepremičninah naj bi bila stojna mesta, dostopne poti, koridorji in površine pod daljnovodom, vendar pa vseh naštetih oblik posegov, ki po intenzivnosti posega nedvomno niso enake, ne konkretizira z utemeljitvijo posega, kot je za vsako posamezno nepremičnino predviden v tekstualnem in grafičnem delu Uredbe, saj se na tej ravni na Uredbo ne sklicuje.

24. Da organ tega ni storil, izhaja tudi iz odgovora služnostnega upravičenca na tožbo, ki navaja, da iz izrisa grafičnega dela Uredbe izhaja, da bo na zemljišču s parc. št. 7046 k. o. ... stalo eno stojno mesto št. 50 (termin iz Uredbe je „območje stojnih mest stebrov“), medtem ko bodo ostala zemljišča tožnikov obremenjena le s koridorjem nadzemnega voda daljnovoda. Navedbe upravnega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa so drugačne, saj (kot rečeno, ne da bi se za posamezne nepremičnine skliceval na konkretne določbe tekstualnega dela in dele grafičnega dela Uredbe) navaja, da je predvidena obremenitev s stebri na nepremičninah s parc. št. 7040 in 7045/2 k. o. ..., na nekaterih ostalih nepremičninah pa naj bi bile poleg koridorja tudi dostopne poti.

25. Glede na navedeno preizkus tožbenega ugovora o nedoločnosti izreka izpodbijane odločbe, torej tistega dela odločbe, ki postane pravnomočen in se izvršuje, pokaže, da je ta v nasprotju z njeno obrazložitvijo, saj v 3. točki izreka določa enako vsebino služnosti za vseh devet v izreku navedenih nepremičnin tožnikov, čeprav iz doslej povedanega očitno izhaja, da z Uredbo predvideni posegi na vseh teh nepremičninah niso enaki. To je razlog, ki sam zase zadostuje za zaključek, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je zaradi opisane kršitve sploh ni mogoče preizkusiti. To pa narekuje ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v nov postopek.

26. K navedenemu sodišče zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka še dodaja, da je treba v odločbi o ustanovitvi služnosti njeno vsebino natančno opisati. Gre za poseg v lastninsko pravico, zato ga je treba omejiti na tisti obseg, ki je nujen za dosego cilja, zaradi katerega se služnost ustanavlja. To upravnemu organu nalagajo tudi določbe 14. in 19. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), iz katerih med drugim izhaja tudi, da je treba pri vpisu stvarne služnosti, katere izvrševanje je omejeno samo na del služečega zemljišča, prostorske meje natančno navesti. To pa v zadevi, kakršna je obravnavana, med drugim pomeni tudi, da je treba poleg obsega koridorja navesti, po katerem delu posamezne nepremičnine poteka.

27. Tožnika utemeljeno opozarjata tudi na to, da upravni organ z odločbo, ki jo izda na podlagi šestega odstavka 110. člena ZUreP-1 v zvezi z drugim odstavkom 472. člena EZ-1, odloči o ustanovitvi služnosti. Odločba državnega organa je namreč skladno s 214. členom SPZ eden izmed treh načinov, na katerega služnost lahko nastane. Upravni organ zato v odločbi odloči o omejitvi lastninske pravice s služnostjo, ki jo mora, kot že pojasnjeno, v njej natančno opredeliti. O dovolitvi in izbrisu vpisov v zemljiški knjigi pa ne odloča upravni organ, temveč v skladu z določbami ZZK-1 pristojno zemljiškoknjižno sodišče. Navedeno pomeni, da je izpodbijana prvostopenjska odločba v 1. in 2. točki izreka, v katerih odloča o zemljiškoknjižnih vpisih, tudi nična, vendar ne iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki ga v tožbi uveljavljata tožnika, temveč iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj je upravni organ v tem delu odločal o stvari iz sodne pristojnosti.

28. Ker je sodišče iz že pojasnjenih razlogov tožbi ugodilo, ni presojalo ostalih tožbenih ugovorov, med njim tudi ne tožbenega ugovora, s katerim tožnika neizkazanost obstoja javne koristi utemeljujeta tudi z neustavnostjo zakonske ureditve sprejemanja državnega prostorskega načrta. Dodaja pa, da tega tožbenega razloga ni presojalo tudi zato, ker ga tožnika, kot sama priznavata, nista postavila v tožbi, temveč šele v drugi pripravljalni vlogi, to pa je po preteku prekluzivnega roka za tožbo, določenega v prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožba v upravnem sporu je namreč sodno varstvo pravic in pravnih koristi pravnih subjektov zoper odločitve državnih organov, zato je za njeno vložitev v 28. členu ZUS-1 predpisan prekluziven rok, tožbe pa po presoji sodišča po poteku tega roka ni več mogoče širiti z razlogi, ki niso bili uveljavljani že v pravočasni tožbi.

29. Glede na navedeno je sodišče zaradi bistvene kršitve pravil postopka tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravilo v celoti, odločbo drugostopenjskega organa v točki 1. a), to je v delu, v katerem je ta organ odpravil 4. točko prvostopenjske odločbe ter sam odločil o stvari. V preostalem delu, to je v delu, v katerem je drugostopenjsko organ pritožbo tožnikov zavrnil, ne gre za odločitev o pravici in obveznosti stranke v smislu 2. člena ZUS-1, zato drugostopenjska odločba v tem delu ni predmet upravnega spora. Na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. Ker je z navedeno odločitvijo sodišče v celoti odpravilo izpodbijano odločitev prvostopenjskega organa in zadevo vrnilo v ponoven postopek, se je zadeva vrnila v stanje, kot da o njej še ni bilo odločeno (prim. prvi odstavek 281. člena ZUP). S tem je odpravljen tudi negativen učinek odločitve pritožbenega organa o stroškovnem zahtevku tožnikov v pritožbenem postopku.

30. Glede na to, da je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, je sodišče o zadevi odločilo na seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, čeprav je v upravnem sporu sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče namreč zaradi pojasnjenega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe ne more preizkusiti niti v dejanskem niti v pravnem pogledu, te pomanjkljivosti pa glede na njeno naravo na glavni obravnavi ne more odpraviti. Z opustitvijo glavne obravnave zato niso bile kršene pravice stranke z interesom, saj zaradi navedene kršitve sodišče, tudi če bi izvedlo obravnavo, tožbe ne bi moglo zavrniti. Sodišče bi tako zadevo v vsakem primeru vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral preizkusiti obstoj konkretne javne koristi za vsako posamezne nepremičnino in na tej podlagi oblikovati svojo odločitev v izreku upravne odločbe. S tem je strankam tudi omogočeno, da zoper odločitev, sprejeto v ponovljenem postopku, uveljavljajo pravna sredstva.

31. Ker je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

32. Stroškovni zahteve stranke z interesom A., d. d., je sodišče zavrnilo na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.