Jedro

Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, je treba pri določanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati vse ugotovljene posledice dobljenih poškodb, pri čemer ne more biti edino merilo mnenje izvedenca o odstotku zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku znesek 212.251,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.2.1992 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da prisojeno odškodnino zviša za preostali zahtevani znesek 448.000,00 SIT. V obrazložitvi revizije navaja, da bi morala biti tožniku ob upoštevanju izvedeniškega mnenja prisojena za telesne bolečine še celotna zahtevana odškodnina v znesku 209.000,00 SIT. Isto velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zahtevka za prestani primarni in sekundarni strah ter za skaženost sta bila nepravilno zavrnjena, saj valorizirana doslej plačana zneska nastale škode ne krijeta. Sodišči sta nepravilno odločili tudi glede povračila pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta odločili glede vseh zahtevanih odškodninskih postavk za negmotno škodo v skladu z določbami 200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je tožnik (star 25 let) v prometni nezgodi dne 24.7.1987 utrpel obtolčenine obraza v predelu čeljusti, močno obtolčenino nosu in zlom kostnega dela pretina s pomikom v desno stran, obtolčenino sprednjega dela zobnega nastavka zgornje čeljustnice z delnim zrahljanjem srednjih zgornjih sekalcev, manjšo raztrganino na palcu leve roke in lažje obtolčenine goleni nad gležnji. Bolečine so trajale do štiri tedne, pričakovati pa jih je še do največ tri tedne po predvideni nosni korektivni operaciji. Glede na ugotovljene bolečine po poškodbah in nevšečnosti v času zdravljenja šteje revizijsko sodišče odmero odškodnine v znesku 150.000,00 SIT kot primerno. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, je treba pri določanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati vse ugotovljene posledice dobljenih poškodb, pri čemer ne more biti edino merilo mnenje izvedenca o odstotku zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti. Pri takem položaju pa je bila tudi odškodnina za to postavko odmerjena v primernem znesku 200.000,00 SIT. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je bila s plačilom valoriziranega zneska 25.832,00 SIT krita vsa nastala škoda zaradi strahu, kolikor je bil ta izkazan na podlagi izvedenih dokazov. Glede na revizijske navedbe o nepravilni zavrnitvi zahtevka za skaženost, se pripominja, da gre po ugotovitvah sodišča prve stopnje za lažjo deformacijo zob, ki ne daje podlage za plačilo odškodnine.

Ker tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Odločitve o stroških z revizijo ni mogoče izpodbijati, ker ne gre za sklep, proti kateremu bi bila po 400. čl. ZPP dovoljena revizija.