Jedro

Tožena stranka je tožniku podala opomin pred odpovedjo in kasneje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je zaspal na delu. Tožnik je v preteklosti prebolel hudo bolezen, katere posledica je dolgotrajna depresivnost. Tožnik jemlje antipsihotike in antidepresive, ki povzročajo jutranjo zaspanost. V noči pred zadnjo kršitvijo ni spal, ker je bil njegov sin bolan. Po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga potrebno ugotoviti, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek), da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2013 nezakonita, da toženi stranki (pravilno: tožeči) delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 12. 2010 ne preneha z iztekom 15-dnevnega odpovednega roka, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo prizna neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco in mu za ves čas od izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo obračuna nadomestilo plače, od teh mesečnih zneskov v korist tožeče stranke, obračuna in plača vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplača na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, ki je 18. dne v mesecu do plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. Navaja, da je tožena stranka v odpovedi le pavšalno (spanje na delovnem mestu) navedla, da te kršitve onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. To ne zadošča standardu obrazložene odločbe. Skladno z 2. odstavkom 88. člena ZDR in Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le iz utemeljenega razloga, ta razlog mora biti tak, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi, saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi dopustna le kot skrajno sredstvo, ki ga delodajalec lahko uporabi le, če ni mogoče poseči po milejših ukrepih, pri katerih se ohrani zaposlitev. Sodišče prve stopnje je sledilo argumentaciji tožene stranke iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da gre za ponavljajoče se kršitve. Pritožba opozarja, da ni šlo za ponavljajoče se istovrstne kršitve, ampak dejansko le za dve kršitvi, pri čemer pa sodišča ni upoštevalo okoliščin, ki so povzročile predvsem zadnjo kršitev. Ker je sodba v tem delu neobrazložena, je to bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni sporno, da je tožnik svoje delovne obveznosti kršil, vendar je do tega prišlo brez njegove krivde. Tožnik namreč jemlje zdravila, zaradi katerih se pojavlja predvsem jutranja zaspanost, poleg tega pa ponoči ni spal, saj je njegov otrok bruhal. Tako je bila kombinacija neprespanosti in zdravil vzrok, da je tožnik postal zaspan in je impulzivno odšel spat. Da zdravila povzročajo zaspanost izhaja iz zdravniškega mnenja Psihiatrične ordinacije A. d.o.o.. Vse to je tožnik pojasnil že na zagovoru pri delodajalcu, ki bi se o tem lahko prepričal tudi pri dr. B.B., ki za toženo stranko opravlja oceno delazmožnosti in bi lahko te trditve tožnika takoj neposredno preverila. Vsekakor pa bi to moralo upoštevati sodišče prve stopnje. Evidentno je, da tožniku ni moč očitati, da je kriv za očitano mu kršitev, da je na delovnem mestu spal, ker je bilo spanje posledica njegovega zdravstvenega stanja to je jemanja zdravil in neprespanosti, zaradi česar ni podana njegova krivdna odgovornost. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče po izvedenem preizkusu ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa o zadevi, zaradi napačne uporabe materialnega prava, preuranjeno odločilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto urejevalec, dne 5. 9. 2012 ob 13.15 uri zaspal na delu. Za to je prejel pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja tudi z ugotovitvijo, da je tožnik dne 30. 5. 2013 okoli 7. ure zjutraj znova zaspal na delu. Vendar je preuranjena ugotovitev, da je tožnik s tem kršil delovne obveznosti in da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče, ker gre za ponavljajoče istovrstne kršitve, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Tožnik je v preteklosti prebolel hudo bolezen, posledica katere je dolgotrajna depresivnost. Zaslišan kot stranka je izpovedal, da jemlje antipsihotike in antidepresive in sicer Cymbalt in Kventiax. Ti povzročajo jutranjo zaspanost. V noči pred zadnjo kršitvijo ni spal, saj je bil njegov sin bolan. Predložil je tudi zdravniško mnenje (A4), iz katerega izhaja, da se ob vzdrževani terapiji s temi zdravili občasno pojavi predvsem jutranja zaspanost, kar je posebno izrazito, kadar je pacient preutrujen ali tudi sicer neprespan. Zaradi spleta okoliščin je prišlo pri tožniku dne 30. 5. 2013 prav do takega stanja. Glede očitane kršitve dne 5. 9. 2012 pa je povedal, da je bil zelo utrujen, ker se je teden zaključeval. Sodišče prve stopnje se do zdravniškega mnenja ni opredelilo, izpovedi tožnika pa ni verjelo. Zaključilo je, da je huda jutranja zaspanost popolnoma normalen in življenjski pojav po neprespani noči in da je oboje, tudi utrujenost ob koncu delovnega tedna, pričakovano stanje tudi za zdravega človeka oziroma nekoga, ki ne jemlje zdravil. Da tožnik 30. 5. 2012 ni zaspal nepričakovano, je zaključilo po tem, da naj bi si pripravil ležišče, se sezul in zaspal. Po 3. alineji 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga potrebno ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Dejstvo, da je tožnik istovrstno kršitev, za katero je že prejel opomin, ponovil, ne pomeni ponavljanje kršitev, ampak ponovitev kršitve. Vendar pa zgolj ponovitev istovrstne kršitve sama zase ne dokazuje, da gre za resen in utemeljen razlog, zaradi katerega delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati, ampak je potrebno ustrezno upoštevati tudi druge okoliščine v zvezi z delavčevim delom in kršitvijo (stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 215/2013 z dne 11. 3. 2014). Sodišče prve stopnje se z okoliščinami, ki so privedle tožnika do kršitve delovnih obveznosti, ni ukvarjalo, ampak je enostavno povzelo navedbe tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Ni upoštevalo dejstva, da je tožnik drugič storil isto kršitev, da torej ne gre za ponavljanje kršitev, ampak le za eno ponovitev kršitve in da je k temu pripomogel splet okoliščin, ki so navedene v točki 8 obrazložitve.

Pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 2. odstavku 89. člena ZDR-1 je potrebno presojati tudi težo in pomen kršitve. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku zaradi ponavljajočih istovrstnih kršitev delovnih obveznosti po 3. alineji 1. odstavka 89. člena (kršitev 33. člena ZDR-1 - nevestno opravljanje dela) utemeljeno, torej skladno z določbo 2. odstavka 89. člena ZDR-1, redno iz krivdnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je preuranjen in materialnopravno zmoten, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka. Sodišče prve stopnje se o okoliščinah, na katere se je skliceval tožnik, sploh ni opredelilo in tudi ni presojalo, ali je kršitvi res storil po svoji volji, da je torej svoje ravnanje lahko imel v oblasti. Prav tako pa tudi ni presojalo, ali je kršitev res takšna, da glede na te okoliščine ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama. V ponovljenem postopku naj se sodišče opredeli do teh okoliščin in možnosti oziroma nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Ponovi naj že izvedene dokaze in po potrebi na podlagi preiskovalnega načela iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) izvede še kakšen dokaz, ki je potreben, če na podlagi predlaganih dokazov dejanskega stanja ne bo moglo popolno ugotoviti ter o zadevi ponovno razsodi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.