Jedro

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mora skladno z določbo 1. odstavka 144. člena ZDR-1 delodajalec delavcu pisno odrediti opravljanje nadurnega dela, vendar pa je skladno z ustaljeno sodno prakso delavcu dolžan plačati tudi opravljene nadure, ki jih ni pisno odredil, če jih je delavec dejansko opravil, in je delodajalec za to vedel. Ker je delodajalec dolžan voditi evidenco delovnega časa, je tako tožena stranka morala vedeti, da njeni delavci in med njimi tudi tožnik opravljajo nadurno delo, za opravljeno delo pa pripada delavcu tudi plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati iz naslova nadur znesek 1.310,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2015 do plačila in mu izdati pisni obračun nadur (točka I izreka). Zavrglo je pobotna ugovora tožene stranke v zneskih 895,00 EUR in 23.977,75 EUR (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 380,64 EUR tako, da jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 15 dni od prejema odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in plača sodno takso v znesku 100,00 EUR na račun sodnih taks Delovnega sodišča v Mariboru v roku 15 dni po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na odvod in plačilo davkov in prispevkov, zavrglo (točka V izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki I, drugi alineji točke II, ter točkah III in IV se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik opravil nadure in zanje ni prejel plačila, napačna. Sodišče neutemeljeno ni sledilo prepričljivi izpovedi direktorice tožene stranke, da je tožnik kot poslovodja v poslovalnici na A. opravljal delo in samostojno odločal, kako bo delal ob tem, da je imel na razpolago tudi tri delavce, ki jih je lahko avtonomno razporejal. Pot v Avstrijo ni trajala 10 ur, ampak 8. Tožena stranka evidentiranja delavcev ni nadzirala. Da so tožnikove navedbe in njegova izpoved neverodostojne izhaja tudi iz pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik kurilno olje last tožene stranke prodal in denar vtaknil v žep. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpovedi prič B.B. in C.C., kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz njunih izpovedi izhaja, da so v D. delali le vsako drugo soboto, kar je relevantno dejstvo, glede na to, da so (tudi po izpovedi E.E.) ves teden delali le v dopoldanski izmeni. Tožena stranka tožniku ni pisno odredila nadurnega dela in tudi ne takšnega obsega dela, da ga ne bi bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času. Razlogi, zakaj je tožnik kdaj ostal v službi tudi po zaključku delovnega časa, pa toženi stranki niso znani. Bistveno je, da je tožnik začel s pozivi za plačilo nadur šele v letu 2015, ko je bilo znano, da bo potrebno poslovalnico na A. zapreti, saj je toženka izvedela za številne nepravilnosti. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče svojo odločitev oprlo na neverodostojne fotografije o stanju nadur, ki jih je v spis vložil tožnik, kjer iz njih ni mogoče ugotoviti, kdaj so nastale, saj na ekranu registracijske ure ni naveden datum, direktorica toženke pa je tudi pojasnila, da ura ne prikazuje dejanskega stanja, ker so delavci registracijo zlorabljali. Priče, ki jih je predlagal tožnik, pri toženi stranki niso več zaposlene. Njihove pisne izjave in izpovedi so po izrazih in enaki pisavi medsebojno dogovorjene. Sodišče prve stopnje je napačno zavrglo pobotni ugovor za znesek 23.977,75 EUR iz razloga, ker o zahtevku za isti znesek teče postopek pod opr. št. Pd 524/2017. Po pritožbenem stališču bi moralo sodišče vzporedni postopek prekiniti po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP, saj ima tožena stranka interes, da se izvede procesni pobot, saj ta predstavlja način prenehanja obveznosti, smisel pobota pa je ravno v tem, da medsebojne terjatve in obveznosti prenehajo. Razveljaviti pa je potrebno tudi sklep o popravi pisne pomote, saj tožnik ni upravičen do plačila nadur in zato tudi ne do plačila zakonskih zamudnih obresti od 18. 9. 2015 dalje do plačila.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje, toženki pa naloži v plačilo tožnikove pritožbene stroške, ki pa jih ta ni priglasil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi s pritožbo zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo izpovedi prič C.C., E.E. in B.B., zato tudi ni zagrešilo s pritožbo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 16. 5. 2019 na l. št. 52 do 59, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpovedi zaslišanih prič tako glede dela v trgovini na A., kot tudi glede dela v trgovini v D.. Iz njihovih izpovedi izhaja, da delovnega časa ni razporejal tožnik, ampak direktorica tožene stranke ali njen sin F.F., da je na A. razporejeni delavec tam delal sam in ni imel zamenjave, da se je delovni čas na A. včasih začel pred obratovalnim časom trgovine, da so stranke lahko hitreje dobile naročeno blago in da se je končal tudi po poteku odpiralnega časa. Delavci so tako v D. kot tudi na A. delali tudi ob sobotah. Tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi zaslišanja prič in med samimi zapisniki.

7. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo o navedbah tožene stranke, da je tožnik šele v letu 2015 začel s pozivi za plačilo nadur, ni storilo s pritožbo očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču se namreč ni potrebno opredeliti do vseh navedb strank, ampak le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Delavec lahko kadarkoli od delodajalca zahteva plačilo za delo, delodajalec pa lahko odkloni le plačilo zastarane terjatve. Tako za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem sporu niso pomembni razlogi, zakaj je tožnik plačilo nadur zahteval v letu 2015, ampak je pomembno le, ali je toženka tožniku opravljeno delo plačala ali ne.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki opravljal nadurno delo, saj zaradi organizacije delovnega časa v obeh trgovinah tožene stranke na A. in v D. dela ni mogel opraviti v obratovalnem času teh trgovin. Pri tem je pravilno ocenilo vse izvedene dokaze in tudi pojasnilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev.

9. Tožnik delavcev na delo v poslovalnico na A. ni razporejal, saj je to delala direktorica toženke oziroma njen sin. Glede na skladne izpovedi ostalih zaposlenih delavcev, dela na A. ni bilo mogoče opraviti vedno v odpiralnem času trgovine od 7. do 16. ure, saj je bil tja vedno razporejen le en delavec. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik moral opravljati tudi prevoze v Avstrijo in da te poti ni bilo mogoče opraviti v manj kot 10 urah.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo tožnikov dokaz - fotografijo terminala, na katerem se je opravila registracija delovnega časa (A2). Tožena stranka namreč ni predložila evidence delovnega časa, ki jo je kot delodajalec dolžna voditi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik opravil 288 nadur, kot jih je vtoževal. Prav tako tožena stranka ni določno ugovarjala višini urne postavke in tožnikovemu izračunu, ampak je zahtevek le pavšalno prerekala tako po temelju kot tudi po višini, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo s tožbo postavljeno višino urne postavke.

11. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mora skladno z določbo 1. odstavka 144. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji) delodajalec delavcu pisno odrediti opravljanje nadurnega dela, vendar pa je skladno z ustaljeno sodno prakso delavcu dolžan plačati tudi opravljene nadure, ki jih ni pisno odredil, če jih je delavec dejansko opravil, in je delodajalec za to vedel. Ker je delodajalec dolžan voditi evidenco delovnega časa, je tako tožena stranka morala vedeti, da njeni delavci in med njimi tudi tožnik opravljajo nadurno delo, za opravljeno delo pa pripada delavcu tudi plačilo.

12. Toženka pa se ne strinja tudi z zavrženjem pobotnega ugovora v znesku 23.977,75 EUR. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP prekiniti, saj o tem znesku teče pred sodiščem spor pod opr. št. Pd 524/2017. Toženka je s pripravljalno vlogo z dne 24. 1. 2019 (l. št. 38-42) postavila pobotni ugovor za znesek 23.997,75 EUR iz naslova izgube, ki je bila ugotovljena ob opravljeni inventuri poslovalnice na A., za katero naj bi bil odgovoren tožnik in hkrati sodišče obvestila, da o tem teče pred Delovnim sodiščem v Mariboru spor pod opr. št. Pd 524/2017. Glede na to, da je pobotni ugovor v obravnavani zadevi postavila po vložitvi tožbe v zadevi opr. št. Pd 524/2017, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 189. člena ZPP in ta pobotni ugovor zaradi litispendence zavrglo.

13. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. alineja 365. člena ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil.