Jedro

Tožniku je bilo na osebnem razgovoru omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja eventualnih nasprotij ali nekonsistentnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik sam oziroma prek svojega pooblaščenca je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev.

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Resne škode ne predstavljajo katerekoli posledice vrnitve v izvorno državo, ampak zgolj obstoj utemeljenega razloga, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi katero od taksativno naštetih škod. Tožnik teh primerov ne zatrjuje, ampak kot razlog za mednarodno zaščito navaja le ekonomske razloge.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog tožeče stranke za določitev dodatnega roka za dopolnitev tožbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je musliman in pripadnik arabske etnične skupine. Alžirijo je zapustil, ker jo je sovražil, celo življenje je namreč živel v revščini. Zaposlitev ni, službo se težko dobi. Občasno je za 70 do 75 EUR na mesec delal na črno, kar ni dovolj za preživetje. Sam je preživljal družino, saj njegovi starši ne delajo. Včasih je opravljal še druga dela in zaslužil okoli 100 EUR mesečno. Zaradi iskanja dela ni zaključil šolanja.

3. Iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je med drugim razvidno, da je bila njegova ciljna država Slovenija. Na Hrvaškem ni ostal zato, ker so tam rasisti, ki tepejo prosilce, v Grčiji pa je polno beguncev, razmere so slabe, ni hrane in možnosti bivanja. V zvezi z razlogi za zapustitev je pojasnil, da iz Alžirije ne bi odšel, če bi tam živel dobro. V Slovenijo je prišel, da bi si našel službo in spremenil življenje. Njegova največja težava je revščina. Nikoli ni bil redno zaposlen. Delati je začel z dvanajstimi leti, ko je prodajal hrano na plaži. Zato je sovražil svoje življenje, saj je ugotovil, da nima prihodnosti. V Alžiriji je bil ogrožen tako, da bi umrl zaradi revščine. Tam ni socialne pomoči. V zaporu ni bil nikoli, prejel je dve vabili za služenje vojaškega, na tretje ni čakal. Vojaškega roka ni hotel služiti, saj bi prejel le 15 EUR mesečno, kar ni dovolj za preživljanje družine.

4. Tožena stranka tožnikove istovetnost ni nesporno ugotovila, saj ni predložil osebnega dokumenta s sliko. Kljub temu je ocenila, da je njegova izvorna država Alžirija.

5. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih težav. Te pa ne morejo biti razlog za priznanje mednarodne zaščite, še posebej če so odraz splošne situacije v državi in niso namerno povzročene, česar tožnik ni zatrjeval. Po presoji tožene stranke so pavšalne in tudi sicer le z ekonomskimi razlogi povezane tožnikove izjave glede prejema vabil za služenje vojaškega roka, saj iz njih ni razvidno, da tožnik pred vojsko beži zaradi možnosti preganjanja ali resne škode.

6. Tožena stranka je še ugotovila, da je Alžirija skladno z Odlokom Vlade Republike Slovenije varna izvorna država. Menila je, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

7. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, saj njegovemu pooblaščencu naj ne bi bilo dovoljeno postavljanje vprašanj. Zato naj bi bila kršena tožnikova pravica do izjave. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8. Tožnik uvodoma povzema vsebino svojih izjav in se ne strinja s presojo tožene stranke, da iz njih niso razvidne okoliščine za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s kršitvijo 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) se sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Larioshina proti Rusiji, Budina proti Rusiji, M. S. S. proti Belgiji in Grčiji ter Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji. Meni, da bi morala tožena stranka njegove navedbe preverjati s splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi, ali tamkajšnje razmere zagotavljajo s 3. členom EKČP varovani minimum.

9. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da mu zaradi izrednih razmer zaradi epidemije korona virusa COVID-19 ni omogočen osebni stik in razgovor s pooblaščenko. Zato predlaga določitev dodatnega roka za naknadno dopolnitev tožbenih navedb, ko se bo lahko s pooblaščenko osebno srečal, pogovoril in po potrebi dopolnil tožbene navedbe. Le tako naj bi mu bila omogočena pravica do izjave.

10. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

13. Prvi izmed vsebinskih tožbenih očitkov toženi stranki je utemeljen na opustitvi možnosti, da bi tožnikova pooblaščenka ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito tožniku zastavila vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito. Zato naj bi bila kršena tožnikova pravica do izjave.

14. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razidno, da tožnikovi pooblaščenki ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito res ni bila dana možnost zastavljanja vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito s pojasnilom, da bo to omogočeno na osebnem razgovoru (32. točka prošnje za mednarodno zaščito).

15. Vendar pa med strankama ni sporno, da je tožena stranka v postopku mednarodne zaščite pred odločitvijo o prošnji s tožnikom dne 30. 1. 2020 opravila osebni razgovor (46. v zvezi s 37. členom ZMZ-1). Ob tej priložnosti pa je bila tožniku izrecno dana možnost, da poleg postavljenih vprašanj poda kakršnokoli navedbo o dejstvih, pomembnih za postopek. Pooblaščenec tožnika mu je zastavil vprašanje, ki je bilo v zapisniku skupaj z odgovorom ustrezno zabeleženo. Ne tožnik ne njegov pooblaščenec na postopek in zapisnik nista imela pripomb.

16. To pomeni, da je bilo tožniku na osebnem razgovoru omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja eventualnih nasprotij ali nekonsistentnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik sam oziroma prek svojega pooblaščenca je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev. Zato navedena kršitev pravil postopka, kljub temu da ob izpolnjevanju formularja ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v okviru 32. točke („izjava prosilca o razlogih, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji“) ni bilo zadoščeno zahtevam osebnega razgovora tako, da bi mu tožnikova postavljala vprašanja1, ni podana.

17. Izpodbijana odločba sicer temelji na prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

18. Tožena stranka stranka je v zvezi s presojo razlogov iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 pravilno ocenila tožnikove navedbe, ki jih ponavlja v tožbi, torej da gre za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Tudi po presoji sodišča je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje2 utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). S tem v zvezi je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da je z vidika odločanja o mednarodni zaščiti nebistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.3

19. Na navedeno presojo ne morejo vplivati tožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, ker tožena stranka naj ne bi upoštevala, da resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 zajema tudi primer, "ko posameznik nima bivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb". Resne škode namreč ne predstavljajo katerekoli posledice vrnitve v izvorno državo, ampak zgolj obstoj utemeljenega razloga, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi katero od taksativno naštetih4 škod. Tožnik teh primerov ne zatrjuje, ampak kot razlog za mednarodno zaščito navaja le ekonomske razloge.

20. Podlage za drugačno odločitev ne daje niti tožnikovo sklicevanje na sodno prakso ESČP. V zadevah Larioshina in Budina gre namreč za drugačen primer, v katerem sta pritožnici zatrjevali, da od države prejemata pokojnino oziroma socialne transferje, ki ne zadoščajo za preživetje. ESČP je poudarilo, da se 3. člen EKČP primarno razlaga kot dolžnost držav vzdržati se aktivnih ravnanj, s katerimi lahko prizadenejo škodo osebam znotraj njihove jurisdikcije. Pojasnilo je, da se za ponižujoče ravnanje šteje povzročitev dejanske telesne poškodbe ali intenzivnega psihičnega ali mentalnega trpljenja, kot tako pa se lahko šteje tudi ravnanje, ki posameznika poniža ali razvrednoti zaradi pomanjkanja spoštovanja, ali ki zmanjšuje njegovo dostojanstvo ali sproža čustva strahu ali trpljenja in manjvrednosti v taki meri, da ga lahko moralno ali fizično stre; tudi nezadostna pokojnina oziroma pomoč, ki sta jo pritožnici prejemali od države, kot taka sicer ne izključuje obravnave po 3. členu EKČP, vendar je ESČP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

21. Nasprotno stališče ne izhaja niti iz sodb ESČP v zadevah M. S. S. proti Belgiji in Grčiji ter Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji. V navedenih zadevah je namreč šlo za drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema (zadeva M. S. S.) oziroma množičen izgon iz Italije v Libijo zaradi neupoštevanja razlik med ekonomskimi migranti in prosilci za mednarodno zaščito (zadeva Hirsi Jamaa).

22. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je sicer treba opozoriti, da je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.5 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.6 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.7 Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Zato tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Alžirija skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).8 9

23. Sodišče še pojasnjuje, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.10 To pomeni, da besedilo točke b 15. člena Kvalifikacijske direktive II11 ne sledi povsem razlagi 3. člena EKČP, kar je razvidno tudi iz presoje SEU v zadevi C-542/13, M'Bodj, "da mora biti resna škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države" (35. točka). Upoštevati je še treba, da področje uporabe Kvalifikacijske direktive II ne zajema oseb, ki v državah članicah iščejo zaščito iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti.12 Navedeno stališče je skladno s sodno prakso ESČP, iz katere je razvidno, da trpljenje zaradi iz telesne ali duševne bolezni lahko zadošča za kršitev 3. člena EKČP, če je posledica pogojev pridržanja, odstranitve ali drugih ukrepov, za katere odgovarjajo pristojni organi.13 ESČP opozarja, da se v skladu z njegovo sodno prakso državljani tretjih držav, proti katerim je uveden ukrep odstranitve, načeloma ne morejo sklicevati na pravico ostati na ozemlju države pogodbenice, da bi še naprej uživali pomoč ter zdravstvene, socialne in druge storitve, ki jih zagotavlja država izgona.14 Dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP.15, 16

24. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zato ni odločilo v sporu polne jurisdikcije.

25. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno in bi bilo samo sebi namen, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi obeh prošenj za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. K II. točki izreka:

26. Skladno s tretjim odstavkom 110. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se lahko na predlog prizadete osebe podaljša rok, ki ga določi sodišče, če so za to opravičeni razlogi. To pomeni, da so podaljšljivi le sodni in ne tudi zakonski roki.

27. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v pospešenem postopku. Zoper tako odločbo pa je tožbo mogoče vložiti v osmih delovnih dneh od vročitve (prvi odstavek 70. člena ZMZ-1). Ker gre za zakonsko določen rok, ga sodišče ne more podaljšati, čeprav s tem prepreči vsebinsko obravnavo zadeve. Skladno z načelom enake obravnave velja to za vse stranke in tožnik ne more biti nobena izjema.

28. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožnikov predlog za določitev dodatnega roka za dopolnitev tožbe.

1 Na to napeljuje sedmi odstavek 45. člena ZMZ-1, iz katerega je razvidno, da se pri sprejemu prošnje smiselno upoštevajo določbe 37. člena tega zakona o pravilih osebnega razgovora. 2 Sodišče zgolj pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 4 Iz 28. člena ZMZ-1 je razvidno, da resna škoda zajema tri različne vrste okoliščin: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. 5 Zagorc, Stare, navedeno delo, stran 797 v zvezi z opombo 26. 6 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 7 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 8 Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve). 9 Vrhovno sodišče je že presodilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja (sodba Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, 19. točka obrazložitve). 10 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (13. točka obrazložitve). 11 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 12 SEU je v zadevi M'Bodj sprejelo stališče, da iz 5, 6, 9 in 24 uvodne izjave Direktive 2004/83, iz katerih je razvidno, da čeprav poskuša ta direktiva prek subsidiarne zaščite dopolniti zaščito beguncev, določeno v Konvenciji o statusu beguncev, in sicer z opredelitvijo oseb, ki resnično potrebujejo mednarodno zaščito, njeno področje uporabe ne zajema oseb, ki jim je prebivanje na ozemlju držav članic dovoljeno iz drugih razlogov, to je razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti. Navedene uvodne izjave ustrezajo 6, 12, 15 in 33 uvodni izjavi Kvalifikacijske direktive II. 13 Sodba ESČP z dne 27. 2. 2014 v zadevi Josef proti Belgiji, št. 70055/10, 118. točka. 14 Ibidem, 119. točka. 15 Ibidem, 120. točka. 16 Tudi v zadevi N. v. the United Kingdom [GC] z dne 27. 5. 2008, št. 26565/05, je ESČP presodilo, da se tujec v postopku vrnitve ne more sklicevati na načelo nevračanja zaradi zdravstvenega, socialnega ali kakršnegakoli drugega varstva (42. točka).