Jedro

Da bi se glede roka izpolnitve obveznosti tožeči stranki lahko sklicevali na naravo pogodbenega razmerja, bi morali ponuditi ustrezno trditveno podlago in s tem v zvezi tudi ponuditi dokaze. Da bi izkazali fiksnost pogodbe, pa bi morali dokazati tudi, da je bil čas izpolnitve bistveni element pogodbe. O fiksnosti pogodbe je mogoče govoriti samo takrat, kadar obe pogodbeni stranki določno opredelita čas izpolnitve pogodbene obveznosti, istočasno pa mora dogovor vsebovati tudi soglasje obeh pogodbenih strank, da je čas izpolnitve bistveni element pogodbe. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, iz dogovora pravdnih strank, kot izhaja iz izjave tožene stranke z dne 3.4.1996 (A4)

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 15,854.650,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

5.4.1996 do plačila in tožečima strankama naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 662.546,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2003 do plačila.

Zoper sodbo sta pravočasno vložili pritožbo tožeči stranki zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Glavni pritožbeni očitek se nanaša na ugotovitev prvostopnega sodišča, da izpolnitveni rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, saj pogodbeni stranki roka za izpolnitev pogodbe sploh nista določili, v posledici česar zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke ni prišlo do razdrtja pogodbe po samem zakonu (125. čl. ZOR). Takšne ugotovitve pritožnici izpodbijata s sklicevanjem na značaj sklenjenega dogovora kot bančnega posla, za katere naj bi se domnevalo, da jih je potrebno izpolniti takoj. Takšne trditve pa predstavljajo novo dejansko podlago, za katero pritožnici nista izkazali, da je brez svoje krivde nista mogli navesti do prvega naroka za glavno obravnavo, zato jih pritožbeno sodišče kot pritožbeni razlog ne sme upoštevati (1.odst.337.čl. ZPP). Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, tožeči stranki glede izpolnitvenega roka pogodbene obveznosti na strani tožene stranke nista ponudili nobenih trditev. Da bi se glede roka izpolnitve obveznosti tožeči stranki lahko sklicevali na naravo pogodbenega razmerja, bi morali ponuditi ustrezno trditveno podlago in s tem v zvezi tudi ponuditi dokaze. Da bi izkazali fiksnost pogodbe, pa bi morali dokazati tudi, da je bil čas izpolnitve bistveni element pogodbe. O fiksnosti pogodbe je mogoče govoriti samo takrat, kadar obe pogodbeni stranki določno opredelita čas izpolnitve pogodbene obveznosti, istočasno pa mora dogovor vsebovati tudi soglasje obeh pogodbenih strank, da je čas izpolnitve bistveni element pogodbe. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, iz dogovora pravdnih strank, kot izhaja iz izjave tožene stranke z dne 3.4.1996 (A4) tovrsten dogovor ne izhaja. Za uspešno sklicevanje na posledice razdrtja pogodbe po samem zakonu bi tožeči stranki morali konkretizirano zatrjevati in dokazati iztek časovno opredeljenega fiksnega roka izpolnitve tožene stranke. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, tožeči stranki take trditvene podlage nista ponudili.

Glede nadaljnjih pritožbenih trditev, da kasnejša izpolnitev obveznosti s strani tožene stranke (se pravi ne "takoj") za tožeči stranki ni imela nikakršnega pomena, pa pritožbeno sodišče opozarja na njune trditve v postopku pred prvostopnim sodiščem, da sta toženo stranko na večih medsebojnih sestankih pozivali na izpolnitev pogodbene obveznosti (stran 5 pripravljalne vloge z dne 14.10.2002).

Tožeči stranki sta torej izrecno vztrajali na izpolnitvi pogodbene obveznosti. Ob takšnih trditvah tožnikov pa bi tudi v primeru fiksno dogovorjenega roka izpolnitve pogodbe, pri čemer bi pogodbi zvesta stranka vztrajala pri njeni izpolnitvi (2. odst. 125. čl. ZOR), učinki razdrtja pogodbe nastopili šele ob izrecnem uveljavljanju odstopnega upravičenja upnika po 3. odst. 125. čl. ZOR.

Pritožbeno sklicevanje na motive in nagibe tožečih strank pri sklepanju posojilne pogodbe z družbo A d.o.o. za odločitev pritožbenega sodišča ni relevantno, zato se pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi trditvami ni ukvarjalo. Prav tako je nerelevantno pavšalno pritožbeno sklicevanje na ravnanje tožene stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, tožeči stranki nista ponudili in dokazali relevantne trditvene podlage za uveljavljanje tožbenega zahtevka iz neupravičene obogatitve, saj nista uspeli dokazati učinkov razdrtja pogodbe med pravdnima strankama. Zgolj sklicevanje na protipogodbeno ravnanje tožene stranke in neizpolnitev njenih obveznosti za to ne zadošča.

Iz navedenih razlogov je razvidno, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani ter ob ugotovitvi, da je prvostopno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).

Ker tožeči stranki nista uspeli v pritožbenem postopku, sami nosita stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).