Jedro

Tožnik, ki je priglasil dela po določbi 46. člena Zakona o graditvi objektov, se v primeru molka organa ne more sklicevati na fikcijo pozitivne odločbe (tretji odstavek 46. člena), če ni pred tem priglasil del po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Dovoljenje na podlagi priglasitve po 46. členu Zakona o graditvi objektov je namreč pogojeno z odločbo o dovolitvi priglašenih del po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 399/96-8 z dne 29.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.1.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 6.7.1995, izdano na podlagi 46. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86), s katero so bila tožniku prepovedana priglašena dela - rekonstrukcija dotrajane strehe na objektu P., L.. V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da za rekonstrukcijo strehe ne zadošča priglasitev, ampak je potrebno lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Priglasitev bi glede na določbo 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93) zadoščala le, če bi šlo za tekoča vzdrževalna dela na strehi. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da tožniku odločba ni bila vročena v predpisanem 15 dnevnem roku. Tožena stranka je namreč ugotovila, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih, da je upravni organ prve stopnje prejel tožnikovo vlogo dne 26.6.1995, odločba je bila izdana 6.7.1995 in poslana tožniku dne 7.7.1995. Iz pripomb vročevalca na vročilnici z dne 7.7. in 8.7.1995 izhaja, da odločbe tožniku ni bilo mogoče vročiti, zato je vročevalec tožniku na naslovu stalnega prebivališča pustil dve sporočili o tem, da naj pošiljko dvigne na pošti, vendar tožnik pošiljke ni dvignil. Sodišče soglaša s toženo stranko, da sta navedeni sporočili nadomestili osebno vročitev. Na podlagi navedenega sodišče sklepa, da je bila odločba izdana v predpisanem roku, ki je v obravnavanem primeru začel teči dne 27.6.1995 in je potekel dne 11.7.1995. Tožnik za tožbene navedbe, da naj bi vlogo vložil dne 23.6.1995 in ne 26.6.1995, ni predložil nobenih dokazov.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da upravni organ brez izvedenega postopka ni mogel ugotoviti, da gre za rekonstrukcijo. Meni, da so priglašena rekonstrukcijska dela taka, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 46. člena ZGO. Napačna je ugotovitev sodišča, da je bila odločba izdana v predpisanem 15 dnevnem roku. Odločba pravno učinkuje šele z vročitvijo stranki. Odločbe ni prevzel, ker je bil v juliju odsoten, zato jo je prevzel sin, kar je prejel kot osebno vročitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor o bistveni kršitvi določb upravnega postopka, ker tožnik v postopku ni bil zaslišan, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. V obravnavanem primeru je šlo namreč za odločanje v skrajšanem postopku v smislu določbe 1. točke 1. odstavka 141. člena ZUP/86, ko upravnemu organu ni treba zaslišati stranke in izvajati drugih dokazov, če se da dejansko stanje ugotoviti na podlagi dejstev, ki jih je stranka navedla v vlogi. Ker je tožnik v vlogi priglasil rekonstrukcijo, je bila že to zadostna podlaga za odločitev.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava. Po določbi 46. člena ZGO zadostuje priglasitev za objekte, za katere ni predpisano lokacijsko dovoljenje ter za dela, ki se ne štejejo za rekonstrukcijo (1. odstavek). Če pristojni organ ugotovi, da vložena priglasitev po veljavnih predpisih ne zadostuje, prepove graditev z odločbo, ki jo mora vročiti investitorju v roku 15 dni po vloženi priglasitvi, in če investitor v tem roku ne dobi odločbe ali zahteve za dopolnitev priglasitve, lahko začne z deli (3. odstavek). Po navedeni določbi torej molk organa sicer res velja za fiktivno pozitivno odločbo, vendar le v primeru predhodne priglasitve del po določbi 62. člena ZUN. Dovoljenje na podlagi priglasitve po 46. členu ZGO je namreč pogojeno z odločbo o dovolitvi priglašenih del. Da bi šlo za tak primer pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja in tožnik tega niti ne zatrjuje. Že zato tožnik ne more uspeti z ugovorom, da v tem primeru molk organa velja za pozitivno odločbo. Pa tudi sicer za zatrjevanje tožnika, da odločba o prepovedi gradnje tožniku ni bila izdana v predpisanem 15 dnevnem roku, da je torej podan molk organa prve stopnje, v podatkih predloženih upravnih spisov ni podlage. Da je prvostopni organ vlogo prejel dne 26.6.1995 in da je bil tožnik od vročevalca dvakrat in sicer 7.7. in 8.7.1995 obveščen o pošiljki, vendar te ni dvignil izhaja iz podatkov spisa in niti ni sporno. Tako sporočilo, iz katerega izhaja kje je spis, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba šteti kot pravilno posredno vročitev. Namen posrednega vročanja iz 86. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je, da je stranka obveščena o poštni pošiljki in o tem, kje pošiljko lahko dvigne. Ta namen pa je bil izpolnjen. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je bila odločba tožniku vročena v predpisanem 15 dnevnem roku.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.