Jedro

O obveznosti tožeče stranke, da odstrani nelegalno zgrajeni objekt, je bilo odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo z dne 20. 1. 2009. S sklepom o dovolitvi izvršbe se ta obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja, niti se na drug način ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je odločba gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Ljubljana, Inšpekcijske pisarne Domžale, št. 06122-1060/2008/7-4207 z dne 20. 1. 2009, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora na lastne stroške v roku enega meseca po prejemu te odločbe odstraniti počitniški objekt tlorisnih dimenzij 7,6 m x 6,9 m, ki se nahaja 7 m zahodno od obstoječega enovrstnega kozolca in 12 m severno od roba obstoječe makadamske ceste na zemljiščih parc. št. 730/2 in 1023 (del) k.o. ..., ter vzpostaviti prejšnje stanje, postala izvršljiva dne 23. 2. 2009 ter se dovoljuje njena izvršba. Poleg tega je bil tožeči stranki postavljen naknadni rok za izpolnitev opisane obveznosti, in sicer do 10. 12. 2010. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep. Navedena odločitev temelji na ugotovitvah prvostopenjskega organa, da je odločba, s katero je bila tožeči stranki naložena uvodoma opisana obveznost, postala izvršljiva in da tožeča stranka te obveznosti ni izpolnila. Drugostopenjski upravni organ je v obrazložitvi svoje odločbe navedel še, da v pritožbi, ki se nanaša na upravno izvršbo, ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, na drugačno odločitev pa ne more vplivati niti dejstvo, da je tožeča stranka za nelegalen objekt plačevala davščine.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je inšpektor s sklepom št. 06122-1060/2008/21-4207 z dne 23. 11. 2010 ugodil njenemu predlogu za odlog izvršbe in rok za izvršitev naloženega ukrepa podaljšal do dne 15. 5. 2011. Tako je navedena drugostopenjska odločba v nasprotju s sklepom inšpektorja o odlogu izvršbe, v času tega odloga pa ni dolžna porušiti spornega objekta, niti tega ne sme storiti nihče drug. To se lahko zgodi šele po izteku dodatno postavljenega roka. Dalje navaja, da je že njen pravni prednik za obravnavani objekt dobil lokacijsko dovoljenje, nato pa je leta 1983 z Občine ... prišla lokacijska informacija, po kateri legalizacija objekta ni možna. Pred prejemom te lokacijske informacije in tudi po njem je od objekta plačevala davek, v vseh teh letih pa ni s strani inšpekcije dobila nobenega sklepa o rušitvi objekta ali drugega ukrepa. Zatrjuje, da ji bo na podlagi novega prostorskega plana uspelo objekt v kratkem legalizirati. Meni, da objekta, ki stoji še toliko let in ni nikomur v napoto, ni smiselno rušiti.

Tožba ni dovoljena.

Tožeča stranka tožbi sicer ni priložila izpodbijanega akta, kar je po določbi 1. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) dolžna storiti, vendar je že iz tožbenih navedb in tožbi priložene drugostopenjske odločbe mogoče povsem brez dvoma ugotoviti, da se tožba nanaša na sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi določb 290. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZUP).

Po 1. odstavku 36. člena ZUS-1 je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavka za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija s tožbo, lahko predmet upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, temveč le akt, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahtevajo navedene določbe ZUS-1. O obveznosti tožeče stranke, da odstrani nelegalno zgrajeni objekt, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo z dne 20. 1. 2009. S sklepom o dovolitvi izvršbe se ta obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja, niti se na drug način ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke. Prav tako v obravnavanem primeru ne gre za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Mednje namreč sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, je v podobnih zadevah večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenje (prim. npr. sklep opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 213/2009 z dne 1. 10. 2009). Po stališču Vrhovnega sodišča RS, nakazanem v obrazložitvah tovrstnih zadev, je mogoče sklepati, da je treba tudi v zadevah, ki se nanašajo na sklep o dovolitvi izvršbe, preveriti, ali je morda z njim poseženo v pravice, obveznosti ali pravne koristi tožeče stranke. Zato je sodišče v obravnavani zadevi opravilo tudi to presojo in ugotovilo, da tožeča v tožbi navaja zgolj okoliščine, ki se nanašajo na odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, s takimi navedbami pa ne brani svojega pravnega interesa in ne izkazuje posega v svoj pravni položaj.

Glede na izrecne tožbene navedbe sodišče pojasnjuje še, da je predmet drugostopenjske odločbe v upravnem postopku pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe (273. člen ZUP). V obravnavani zadevi je bil rok, ki je bil tožeči stranki postavljen s prvostopenjsko odločbo, naknadno podaljšan, kar pa ne vpliva ne na pravilnost ne na zakonitost te odločbe. Drugostopenjska odločba, s katero je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena, kar vsebinsko ne pomeni nič drugega, kot da je bila prvostopenjska odločba pravilna in zakonita, zato v ničemer ne vpliva na novo postavljeni rok.

Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bila tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, zato jo je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.