Jedro

Tožnik je bil res seznanjen in poučen o svojem delu ter je opravil izpit iz varstva pri delu. Vendar, tudi če za konkretno delo ni predpisana nobena posebna dodatna oprema oziroma sredstvo za delo, je očitno, da je za izvedbo delovne naloge tožnik takšen pripomoček (stol oziroma stolico) glede na opis izvedbe dela potreboval, iz česar sledi, da bi mu moral delodajalec takšen pripomoček oziroma sredstvo za delo zagotoviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 17.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 10.000,00 EUR od dneva vložitve tožbe in od zneska 7.000,00 EUR od 12.3.2009 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 88,88 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Navaja, da pri delu, ki ga je opravljal na edini mogoči način in z veliko pazljivostjo, poškodbe v nobenem primeru ni mogel preprečiti. Sodišče mu neutemeljeno očita, da bi moral biti kot delavec z izkušnjami bolj previden. Objektivna odgovornost zavarovanca je podana, ker je tožnik delal z vrtalnim strojem, ki je sam po sebi naprava s povečano nevarnostjo. Potrebno je upoštevati način, na katerega je bil tožnik prisiljen opravljati delo in sicer je dobesedno visel z eno roko na volanu, z drugo pa je v utesnjenem prostoru med volanom in voznikovim sedežem vrtal kovinsko ključavnico. Takšno delo z vrtalnim strojem v praktično visečem položaju je prav gotovo delo s povečano nevarnostjo. Sicer je podana krivdna odgovornost zavarovanca, ker tožniku ni zagotovil dela na terenu tako, da bi ga lahko opravljal varno in ker tožniku ni mogoče očitati, zakaj ni odklonil dela, saj se je vedno delalo na podoben način. Pritožnik je bil napoten s strani nadrejenega s kratkim navodilom „zrihtaj, se mudi“. Tožena stranka ga je torej poslala na delo na teren brez opisa, za kakšno okvaro gre in brez navodil glede načina dela. Ob takšni praksi je vsekakor podana krivdna odgovornost zavarovanca. Uporaba palete nima nobenega vpliva niti na objektivno, niti na krivdno odgovornost zavarovanca. Če bi tožnik delal brez uporabe palete, bi bila možnost za nesrečo še večja. Kot so potrdile priče, se je pri zavarovancu tožene stranke delalo na terenu tako, da se je improviziralo, saj so se mehaniki in avto električarji morali znajti sami. Za posredovanje na terenu zavarovanec ni imel ustreznih priprav. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo objektivne odgovornosti zavarovanca oziroma vsaj njegove krivdne odgovornosti ob dejstvu, da se je opravljalo delo na terenu brez navodil in se je moral vsak znajti po svoje, zaposlenim pa niso zagotavljali sredstev za delo tako, kot je bilo to možno v sami delavnici. Bistvena kršitev postopka je v tem, da tožnik dokaza z izvedencem iz varstva pri delu res ni podal že na prvi obravnavi, ampak na obravnavi dne 19.6.2009, vendar je sodišče šele na tej obravnavi izrazilo stališče, da ne vidi podlage niti za objektivno niti za krivdno odgovornost, kar daje stranki pravico predlagati dodatne dokaze.

Pritožba je utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih tožnik očita sodbi, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti glede na določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Ker je pritožnik predlagal izvedbo dokaza z izvedencem za varstvo pri delu šele na glavni obravnavi 19.6.2009, torej na tretji glavni obravnavi, pri tem pa ni izkazal, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogel prej predlagati (4. odstavek 286. člena ZPP), sodišče dokaznega predloga upravičeno ni upoštevalo (6. odstavek 286. člena ZPP).

Glede opisa škodnega dogodka je sodišče prve stopnje v pretežni meri sledilo izpovedi tožnika (razen glede uporabe lesene palete). Tožnik se je dne 19.3.2004 poškodoval pri delu v družbi A. C. d.d., ki je zavarovanec tožene stranke. Do poškodbe je prišlo, ko je tega dne z manjšim ročnim električnim vrtalnim strojem poskušal v kabini tovornega vozila odstraniti pokvarjeno ključavnico volana. Pri tem je prišlo do zdrsa oz. padca s tovornega vozila. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je uporabljal vrtalnik v relativno majhnem prostoru ter v nekoliko nerodni drži. Tožnik se ni poškodoval zaradi uporabe električnega vrtalnika, ampak je do poškodbe prišlo, ker mu je spodrsnilo.

Takšna dejanska podlaga tudi po oceni pritožbenega sodišča ne daje opore za objektivno odgovornost tožene stranke. Tožnik se ni poškodoval pri delu niti z uporabo nevarne stvari, niti z dejavnostjo, iz katere bi izhajala večja škodna nevarnost (2. odstavek 131. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da uporaba manjšega ročnega električnega vrtalnega stroja tudi v takšnih razmerah, v katerih je tožnik delal (na relativno majhnem prostoru in v nekoliko nerodni drži), ne predstavlja nevarne dejavnosti. Pritožbenim trditvam o objektivni odgovornosti zavarovanca tožene stranke zato ni mogoče slediti.

Vendar pa se pritožbeno sodišče ne more v celoti strinjati z zaključki sodbe, da toženi stranki ni mogoče očitati nobene opustitve dolžnosti, da poskrbi za varno delo svojih delavcev. Po 1. odstavku 131. člena OZ se tisti, ki je povzročil škodo, razbremeni odgovornosti za škodo le, če dokaže, da ni kriv. Tožnik se je med ostalim v postopku skliceval na krivdno ravnanje delodajalca tudi v smeri, da mu ni zagotovil varnih delovnih razmer, kar je njegova zakonska dolžnost glede na določbo 43. člena Zakona o delovnih razmerjih. V pritožbi trdi enako, namreč, da mu je predpostavljeni zgolj odredil delo, da pa delo na terenu ni bilo tako organizirano, da bi ga lahko varno opravljal, saj mu delodajalec ni dal na razpolago ustreznih delovnih priprav (stol ali stolico, na kateri bi lahko stal pri popravilu ključavnice v kabini tovornega vozila), ampak je bil prepuščen svoji iznajdljivosti. Četudi bi glede uporabe palete kot neprimernega sredstva za delo tožniku sodišče lahko očitalo premajhno pazljivost in neskrbnost, pa se tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za škodo zgolj s tem, ko je (na podlagi izpovedi inženirja M. K.) dokazovala, da za postopek menjave ključavnice ni predpisanega nobenega izrecnega in posebnega postopka, kot tudi ni predpisane nobene posebne dodatne opreme oziroma sredstva za delo. Tožnik je bil res seznanjen in poučen o svojem delu ter je opravil izpit iz varstva pri delu. Vendar, tudi če za konkretno delo ni predpisana nobena posebna dodatna oprema oziroma sredstvo za delo, je očitno, da je za izvedbo delovne naloge tožnik takšen pripomoček (stol oziroma stolico) glede na opis izvedbe dela potreboval, iz česar sledi, da bi mu moral delodajalec takšen pripomoček oziroma sredstvo za delo zagotoviti. Ker sodba teh ugotovitev nima, pač pa zgolj ugotavlja, da se je bil tožnik dolžan prilagoditi situaciji na terenu, ker ni bilo predvideno delovno sredstvo, je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera (ugotovitev vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, ugovor zastaranja) ne more samo dopolniti postopka zaradi odprave pomanjkljivosti, je moralo izjemoma razveljaviti sodbo in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, v kolikor bo ponovno presojalo odškodninsko odgovornost toženke, ugotoviti, ali so bila tožniku za konkretno delovno nalogo na razpolago vsa potrebna sredstva za delo (tudi tista, ki niso bila predpisana, pa so bila očitno potrebna).