Jedro

Tožena stranka je tožnika dne 8. 10. 2013 kazensko ovadila zaradi tatvine bencina. Tožena stranka je bila najkasneje ob podaji kazenske ovadbe seznanjena s kršitvijo tožnikove delovne obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, in z njim kot storilcem. Ker lahko skladno z 2. odstavkom 109. člena ZDR-1 delodajalec v primeru krivdnega razloga na strani delavca, odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožniku tožena stranka podala dne 18. 12. 2013, prepozna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako da se glasi: „1. Razveljavita se sklep o izredni odpovedi z dne 18. 12. 2013 in sklep št. ... z dne 22. 1. 2014. 2. Ugotovi se, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi in se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, datirana z dne 18. 12. 2013, razveljavi.

3. Ugotovi se, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za skrajšani 4-urni delovni čas.

4. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto voznik IV, mu obračunati bruto nadomestilo plače ter po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov izplačati vsa zapadla neto nadomestila plače od prenehanja delovnega razmerja, tj. od 1. 2. 2014 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.143,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za odpravo sklepov in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 639,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval odpravo sklepa o izredni odpovedi z dne 18. 12. 2013 in sklepa št. ... z dne 22. 1. 2014, ki ju je tožniku izdala tožena stranka (točka I/1 izreka), ugotovitev, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi in odpravo izredne odpovedi z dne 18. 12. 2013 (točka I/2 izreka), ugotovitev, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za skrajšani 4-urni delovni čas (točka I/3 izreka), da ga tožena stranka pozove nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto voznik IV, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (točka I/4 izreka) in da mu je tožena stranka dolžna obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle mesečne neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 1. 2. 2014 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (točka I/5 izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi pritožbenih razlogov po 1. odstavku 339. člena ZPP in 14. ter 15. točki 2. odstavka istega člena, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki. Navaja, da je pravno zmotno stališče sodišče prve stopnje, da je bil tožniku za očitano kršitev sicer res izrečen ukrep, vendar pa si je tožena stranka pridržala pravico voditi nov postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bo policijsko poročilo pokazalo, da naj bi bil z očitanim dejanjem izpolnjen znak kaznivega dejanja. Prav tako je napačna ugotovitev, da izredna odpoved ni bila podana po izteku 30-dnevnega zakonsko določenega roka, saj naj bi bila tožena stranka z okoliščino, da naj bi tožnik storil kaznivo dejanje, seznanjena šele 28. 11. 2013. Z vsemi okoliščinami kršitev delovnih obveznosti je bila stranka seznanjena isti dan, tj. 25. 9. 2013, oziroma najkasneje naslednji dan, ko je opravila razgovor s tožnikom. Vsekakor pa je ob podaji prijave oziroma kazenske ovadbe na PP A. tožniku očitala storitev kaznivega dejanja tatvine bencina. Tako je bila tožena stranka ob podaji ovadbe prepričana, da ima ravnanje tožnika vse elemente kaznivega dejanja. Pri tem pritožba poudarja tudi, da podaja ovadbe Policijske postaje A. na Okrožno državno tožilstvo ni nova okoliščina, ki bi opravičevala in utemeljevala ponovno vodenje postopka tožene stranke zoper tožnika. Tožena stranka je tako tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga izven zakonsko določenega roka, ker je za kršitev izvedela 25. 9. 2013 izredno odpoved pa mu je bila podana konec decembra 2013. Ob tem pa je kršitev, ki se očita tožniku, mogoče šteti le kot lažjo kršitev delovnih obveznosti, za katero je mogoče delavcu izreči pisno opozorilo, kar je tožena stranka pravilno storila, s tem pa je tudi izkazala, da je nadaljevanje dela s tožnikom možno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje v pretežnem delu materialnopravno zmotna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožena stranka je tožniku očitala, da je dne 25. 9. 2013 zlorabil službeno plačilno kartico za plačilo goriva. Župan B.B. je tega dne na bencinskem servisu opazil, da je tožnik točil gorivo v avtomobil, ki ni v lasti občine. Ker je posumil, da je gorivo plačal s službeno plačilno kartico občine, se je na blagajni bencinskega servisa o tem prepričal in ugotovil, da je bilo gorivo res plačano s plačilno kartico tožene stranke, ki pripada službenemu vozilu C.. Tožnik je to dejanje priznal. Tožena stranka mu je dne 22. 11. 2013 izdala pisno opozorilo pred odpovedjo, s pridržkom, da bo zoper njega, če bo policijsko poročilo pokazalo, da je bil z očitanim ravnanjem izpolnjen znak kaznivega dejanja, izvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dne 8. 10. 2013 na Policijsko postajo A. podala zoper tožnika kazensko ovadbo zaradi tatvine bencina (B8) in dne 28. 11. 2013 prejela odgovor, da bo PP A. zoper storilca podala na Okrožno državno tožilstvo kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja „poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja“ po členu 209/III Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) (B12). Nato je dne 13. 12. 2013 s tožnikom opravila zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (B3) in mu dne 18. 12. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (B1).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pravočasna, saj je podana v zakonsko določenem 30-dnevnem roku od dneva, ko je tožena stranka na podlagi policijskega poročila izvedela, da ima tožnikovo ravnanje zakonske znake kaznivega dejanja „poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja“ po 3. odstavku 209. člena KZ-1. Prav tako je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka, ne samo zaradi te kršitve in povečane porabe goriva službenih vozil, ampak tudi zato, ker je bil tožnik v letu 2008 že disciplinsko kaznovan, ker je v garaži tožene stranke v nasprotju s predpisi hranil bencin, tožena stranka pa je že takrat sumila, da tega bencina tožnik ni plačal z lastnimi sredstvi. Zaradi tega je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala po preteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka. Iz listin v spisu (tožbe in odgovor na tožbo) izhaja, da je tožnik na razgovoru pri toženi stranki dejanje priznal in škodo 30. 9. 2013 tudi povrnil. Tožena stranka pa je tožnika dne 8. 10. 2013 kazensko ovadila zaradi tatvine bencina (B8). Tako je bila tožena stranka najkasneje ob podaji kazenske ovadbe seznanjena s kršitvijo tožnikove delovne obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, in z njim kot storilcem. Ker lahko skladno z 2. odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) delodajalec v primeru krivdnega razloga na strani delavca, odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožniku tožena stranka podala dne 18. 12. 2013, prepozna. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka šele s prejemom policijskega poročila (B12) izvedela, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja, je materialno pravno zmotno. Tožena stranka je po dejanju dne 25. 9. 2013 s tožnikom opravila razgovor in tožnik je škodo že v mesecu septembru povrnil. Tožena stranka je že takrat vedela, da je tožnik storil kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima tožnikova kršitev znake kaznivega dejanja, zagotovo pa je to vedela ob podaji kazenske ovadbe. Subjektivni 30-dnevni zakonski rok za podajo izredne odpovedi tako iz razlogov po 1. alinei kot tudi po 2. alinei 1. odstavka 100. člena ZDR-1 je zato začel teči najkasneje s podajo kazenske ovadbe zoper tožnika. Glede na to, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v nasprotju z določbo 2. odstavka 109. člena ZDR-1, to je po preteku prekluzivnega roka, je odpoved nezakonita. Izredna odpoved pa je nezakonita tudi za to, ker je ni mogoče podati za isto kršitev, ki je predmet predhodnega opozorila pred odpovedjo. Zaradi navedenega jo je potrebno razveljaviti, prav tako pa tudi oba sklepa o izredni odpovedi. Posledično je utemeljen tudi tožnikov zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter za povrnitev stroškov postopka. Ker je v tem delu pritožba tožeče stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (1. odstavke 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP).

Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, kjer zahteva odpravo sklepov o izredni odpovedi in odpravo izredne odpovedi. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) ne določa, da se posamični akti v individualnih delovnih sporih odpravijo (kot to določa za socialne spore). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Ker je tožeča stranka v sporu uspela, ji je tožena stranka dolžna skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP, 155. členom istega zakona ter v skladu s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1 po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) povrniti potrebne stroške postopka, in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 409,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 378,00 EUR kilometrino v znesku 130,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške storitve, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.143,75 EUR.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške skladno s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP ter 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1 po odvetniški tarifi, in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 583,80 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar je skupaj 639,28 EUR.