Jedro

Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca.

Edini kriterij za odločitev, komu se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, ter za odločitev o določitvi stikov, je otrokova korist.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v odločitvi o preživnini in stroških postopka (2. in 5. točka izreka sodbe) ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaupalo mladoletna otroka pravdnih strank v vzgojo, varstvo in oskrbo materi – tožnici, tožencu pa naložilo, da je dolžan od 23.4.2009 za njuno preživljanje plačevati mesečno preživnino in sicer za mld. E. Ž. 150,00 EUR mesečno, za mld. V. Ž. pa 120,00 EUR mesečno. Višji preživninski zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je tudi o stikih toženca z mladoletnima otrokoma in sicer tako, da stiki z mladoletno E. potekajo pod nadzorom v prostorih Centra za socialno delo T., v prisotnosti strokovne delavke vsakih 14 dni po 1 do 2 uri, stiki z mladoletno V. pa pod nadzorom v prostorih Centra za socialno delo ob prisotnosti strokovne delavke in tožnice vsakih 14 dni po nekaj minut. Tožencu je še naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 2.074,25 EUR.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno laično pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in brez pritožbenega predloga. V razlogih pritožbe opisuje skupno življenjsko pot pravdnih strank, njegovo videnje težav in razlogov za razpad življenjske skupnosti s tožnico in med drugim navaja, da je preživnina, ki jo je določilo sodišče, previsoka in je ne bi zmogel plačevati niti nekdo, ki je v službi na dobrem položaju, da so napačne navedbe sodišča glede višine otroškega dodatka in je točen znesek 239,00 EUR mesečno, da ne verjame, da bo sploh kdaj videl otroka kljub odločitvi sodišča o stikih, da se preživlja zgolj z 216,00 EUR, ki jih mesečno prejema na CSD, ostalih dohodkov pa nima, da ima tožnica plačo okoli 1.000,00 EUR ter, da ima preživninsko obveznost do štirih otrok. Hkrati navaja, da ob tem kar dobi in ob otroškem dodatku punčkam ne bi manjkalo ničesar, da si bo poiskal tudi službo ali se samozaposlil. Sprašuje se, kdo mu bo nadomestil izgubljeno leto, ko ni smel obiskati niti videti otrok. V dodatku k pritožbi, ki je bil vložen v pritožbenem roku, prereka posamezne ugotovljene stroške za preživljanje otrok, ki jih je navedla tožnica. Meni, da stroški prevozov otrok v vrtec znašajo le 15,00 EUR, tudi stroški za letovanje otrok predstavljajo preveliko vsoto. Oporeka tudi stroškom za oblačila, vrtec, ogrevanje. Meni, da znesek otroškega dodatka zadostuje za kritje potreb otrok.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec konkretizirano oporeka zgolj odločitvi o višini mesečne preživnine, ki jo je dolžan plačevati za preživljanje skupnih otrok pravdnih strank. Materialnopravna podlaga določitve preživninske obveznosti starša za preživljanje svojih otrok je določena v določilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Tako je v 1. odst. 123. člena ZZZDR določeno, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Po določilu 129. člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Po določilu 1. odstavka 129.a člena mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. V 2. odstavku navedene določbe pa je določeno, da mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega in višine stroškov, ki so potrebni za kritje potreb vsake od mladoletnih hčera pravdnih strank, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo v znesku 300,00 EUR mesečno za mld. E. (seštevek posameznih zneskov stroškov je celo višji od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje) in 270,00 EUR mesečno za V.. Od tako ugotovljenih stroškov je sodišče prve stopnje pravilno odštelo znesek otroškega dodatka, ki ga država namenja za kritje življenjskih potreb obeh mladoletnih otrok. Sporna pa je porazdelitev preostalega preživninskega bremena med oba starša. Sodišče je odločilo, da je toženec dolžan za preživljanje mld. E. prispevati po 150,00 EUR mesečno, za preživljanje mld. V. pa po 120,00 EUR mesečno, tožnica pa za vsako po 35,00 EUR mesečno. Pri tem je treba upoštevati, kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče, da je celotno breme vzgoja in varstvo na tožnici, česar ni mogoče denarno ovrednotiti, vendar pa je to potrebno upoštevati pri določitvi višine denarnega prispevka k preživljanju. Izpodbijana odločitev je pomanjkljiva, saj onemogoča preizkus, ali je tako določena preživnina v sorazmerju med potrebami obeh upravičenk in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi zavezancev oziroma obeh staršev. Izpodbijana sodba vsebuje ugotovitve o zmožnostih toženca, glede katerega ugotavlja, da je sicer nezaposlen, vendar pa z delom na črno ustvarja dohodke. Nikakršnih ugotovitev pa nima glede materialnih in pridobitnih zmožnosti tožnice oziroma matere. Tudi v vlogah pravdnih strank ni nikakršne trditve o njenih mesečnih prejemkih. V prilogah so njeni plačilni listi za čas od decembra 2008 do marca 2009, ki izkazujejo njen povprečni mesečni dohodek v višini 783,50 EUR. Teh podatkov, ki so glede na čas izdaje sodbe sicer zastareli, sodišče prve stopnje ni upoštevalo in presojalo, čeprav predstavljajo relevantno dejansko podlago za določitev preživnine. Iz navedenega razloga je bilo treba odločitev o preživnini razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi ustrezno dopolnitev postopka in da o obsegu preživninske obveznosti toženca ponovno odloči (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da se obe mladoletni hčerki zaupata v varstvo in vzgojo tožnici kot tudi odločitev o določitvi stikov. Edini kriterij, ki legitimira odločitev o obeh vprašanjih je otrokova korist. Glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva je odločitev sodišča prve stopnje, da se oba otroka zaupata v varstvo in vzgojo materi materialnopravno pravilna. Temelji tako na zaslišanju pravdnih strank, njunem postopanju v zvezi z otrokoma, mnenju centra za socialno delo in izvedenskem mnenju klinične psihologinje.

Enako velja tudi glede odločitve o stikih mladoletnih otrok s tožencem. Otrokov interes je odraščati ob obeh starših, čeravno z enim od njih le prek izvrševanja stikov. Pravica do stikov je tako pravica staršev kot pravica otroka, vendar pa je otrok osrednja osebnost te pravice. Zakon zato določa, da sodišče lahko pravico staršev do stika omeji, če ti pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (5. odstavek 106. člena ZZZDR). Izvedenka klinična psihologinja je bila mnenja, da je v korist otrok, da stiki sprva potekajo pod nadzorom Centra za socilano delo v T.. Svoje mnenje temelji predvsem na nerazrešenem konfliktnem odnosu in nezaupanju med staršema. Trenutno imata obe deklici nezaupanje v očeta. Pri tem je starejša hči E. do očeta ambivalentna, druga pa zadržana, plašna in nezaupljiva v takšni meri, da naj bodo srečanja z očetom le kratka. Izvedenka je izrecno navedla, da naj se v primeru ugodnega poteka stikov ti postopoma razširijo na krajše obiske na očetovem domu. Od ravnanja in postopanja toženca je torej odvisno, ali se bo v prihodnosti odločitev sodišča prve stopnje izkazala zgolj za začasno. V tem delu je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, zato je bilo treba pritožbo, kolikor se nanaša na odločitev o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo materi ter določitev stikov, zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).