Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti obveznost izpolnjevanja PCT pogoja določena s pogodbo o zaposlitvi ali splošnim aktom toženke (bila je določena z okrožnico); zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnika niti mu ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu (35. člen ZDR-1).

Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlasti odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja je stvar odločitve posameznika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 10. 2021 neutemeljen, razveljavitev opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 28. 9. 2021 oziroma ugotovitev, da opozorilo nima pravnih učinkov, in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 10. 2021 oziroma ugotovitev, da odpoved nima pravnih učinkov, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja, poziv na delo, prijavo v socialna zavarovanja in plačilo reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 31. 10. 2021 do vrnitve na delo, plačilo nepremoženjske škode zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z navedbami tožnika v dosedanjem postopku. Odlok in okrožnica toženke, na podlagi katerih je bil uveljavljen pogoj testiranja, sta neustavna in grobo kršita načelo enakosti pred zakonom. Pogoj testiranja ni niti nujen niti potreben ukrep. Predstavlja poseg v človeško telo, ki se lahko predpiše le z zakonom. Toženka je zasledovala cilj, da tožnika izloči iz delovnega okolja, kar je diskriminatorno. Kršila je ustavne pravice, na kar je tožnik ves čas opozarjal. V spornem obdobju epidemija ni bila razglašena. Ravnanje toženke je bilo usmerjeno zoper tožnika. Diskriminirala ga je. Ni enako obravnavala cepljenih in necepljenih delavcev. Avtonomija toženke kot delodajalca ne prevlada nad pravicami delavcev (odločbe VDSS Pdp 660/2008, Pdp 1067/2014, Pdp 927/2012). Odpoved je nezakonita, tožnik je upravičen do odškodnine. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo navedbam toženke. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, določbo 6. člena ZDR-1. Obveznost testiranja ni določena v splošnih aktih toženke niti v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s tožnikom. Diskriminacija na podlagi osebnega prepričanja je prepovedana. Odklonitev testiranja ni zakonit razlog za odpoved kot niso razlog za odpoved kršitve obveznosti, ki niso iz delovnega razmerja. Tožnik obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil. Druge kršitve so kvečjemu podlaga za suspenz pogodbe o zaposlitvi. Epidemiološki ukrepi so stvar razmerja med državo in posameznikom, ne delavcem in delodajalcem. ZNB ne določa obveznosti testiranja. Ukrepi nimajo podlage v zakonu, kakršnokoli sankcioniranje je nezakonito. Je v nasprotju z odločbo US RS U-I-83/20. Tožnik ni ravnal krivdno. S tem, ko se ni testiral in ni nosil maske, ni ogrožal zdravja. Toženka razloga za odpoved ni dokazala. Tožnik je bil zdrav. Toženka mu je onemogočala opravljanje dela. Z napotitvijo na testiranje ga je diskriminirala. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da ga ni nedopustno neenako obravnavala. Odstopilo je od sodne prakse. Ni nobenega razumnega razloga za drugačno obravnavo glede na cepljenje. Cepljenje ne preprečuje širjenja virusa. Razlikovanje nima nobene strokovne podlage. Enako je nima določitev obdobij testiranja. Namen uvedbe pogoja testiranja je v sankcioniranju. Pogoj je očitno arbitraren, nestrokoven in nesmiseln. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v kratkem odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik le ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritrjuje obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe, se nanje sklicuje in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, kot sledi.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ne pa, če sodišče prve stopnje ne sledi navedbam stranke oziroma ugotovi dejstva drugače, kot jih stranka zatrjuje.

7. Toženka je tožniku po pisnem opozorilu na izpolnjevanje obveznosti dne 8. 10. 2021 podala presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in sicer zaradi (ponovnega) neizpolnjevanja PCT pogoja in posledično neopravljanja dela. V času očitane kršitve je bila obveznost izpolnjevanja PCT pogoja pri toženki določena z Okrožnico št. ..., ki jo je toženka sprejela na podlagi Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 147/21 in nadalj.; v nadaljevanju Odlok).

8. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 presodilo, da 2. člen, prva alineja drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena, 20. in 23. člena Odloka niso v neskladju z ustavo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo razloge iz ustavne odločbe, s katerimi se je opredelilo do zatrjevane nezakonitosti in neprimernosti (nesorazmernosti) ukrepov. Prva alineja drugega odstavka 3. člena Odloka določa obveznost izpolnjevanja PCT pogoja za vse prisotne pri izvajanju dejavnosti v Republiki Sloveniji, pri čemer morajo na podlagi prvega odstavka 3. člena pogoj PCT izpolnjevati tudi vsi delavci za čas opravljanja dela. Toženka je bila določbe Odloka dolžna upoštevati, kar je tudi storila, z izdajo Okrožnice št. ..., s katero je ponovila obveznost izpolnjevanja PCT pogoja oziroma (samo)testiranja.

9. V navedeni odločbi U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 je Ustavno sodišče RS očitek izvzetja cepljenih iz obveznosti testiranja ovrglo z obrazložitvijo, da pogojevanje s testiranjem preprečuje oziroma zmanjšuje stike in prenašanje virusa med ljudmi, za katere sicer ni znano, ali so okuženi in kako ranljivi so v primeru okužbe. Stališče, da ne bi smelo biti izjeme za cepljene osebe, ker naj bi bilo znano, da so tudi ti lahko okuženi in prenašajo bolezen, ne jemlje primernosti ukrepu testiranja.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti obveznost izpolnjevanja PCT pogoja določena s pogodbo o zaposlitvi ali splošnim aktom toženke (bila je določena z okrožnico); zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnika niti mu ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu (35. člen ZDR-1).

11. V pritožbi izpostavljena sodna praksa (sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 660/2008 z dne 6. 11. 2008, Pdp 927/2012 z dne 15. 3. 2013, Pdp 1067/2014 z dne 15. 1. 2015) se ne nanaša na primerljiva dejanska in pravna vprašanja, kot so v tem sporu; nanaša se na sankcioniranje kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki so povezane z alkoholom oziroma psihoaktivnimi substancami (stališče, da ne gre za kršitev že, če delavec odkloni testiranje na prisotnost alkohola ali psihoaktivnih snovi, ampak šele, če delo opravlja pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih snovi, kar ni primerljivo z izpolnjevanjem PCT pogoja, kjer gre za kršitev, če delavec zaradi odklanjanja testiranja dela ne opravlja, kot pri tožniku). Prav tako neutemeljeno se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-83/20 z dne 27. 8. 2020, s katero je bilo razsojeno, da so posamezne določbe odlokov v neskladju z Ustavo RS, saj so se ti odloki vsebinsko nanašali na povsem drugo področje, t. j. na prepoved gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in izven občin.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil zdrav. Obveznosti iz delovnega razmerja je kršil s tem, ko ni izpolnjeval PCT pogoja (se ni testiral in zaradi tega dela ni opravljal), pri čemer gre, kot je opredelila toženka v odpovedi, za kršitev 33. in 34. člena ZDR-1, skladno s katerimi mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, in da mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma kot je pravilno dodalo sodišče prve stopnje, 35. člena ZDR-1, skladno s katerim mora spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Poleg tega se je delavec, skladno z določbo 37. člena ZDR-1, dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, česar vsega pa tožnik ni upošteval. 13. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan utemeljen krivdni razlog, kot je določen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožnik je obveznosti iz delovnega razmerja kršil namenoma, saj je bil, kot je pravilno ugotovilo sodšče prve stopnje (pritožba temu niti ne nasprotuje), seznanjen z obveznostjo izpolnjevanja PCT pogoja, pa se je odločil, da ga ne bo izpolnjeval; zavračal je podpis izjave oziroma (samo)testiranje.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi odškodninski zahtevek tožnika. Pravilno je presodilo, da toženka ni ravnala protipravno (diskriminatorno), saj z zahtevo po izpolnjevanju PCT pogoja ni posegla v njegove (ustavne) pravice. Ravnanje toženke je temeljilo na Odloku, pri čemer je, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (tudi temu pritožba ne nasprotuje) izpolnjevanje tega pogoja zahtevala od vseh delavcev.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 6. člena ZDR-1, ki prepoveduje neenako obravnavo glede na primeroma naštete osebne okoliščine. V primeru odklonilnega odnosa do (cepljenja oziroma) testiranja ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu navedene določbe ZDR-1. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlasti odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja je stvar odločitve posameznika. Odklonilen odnos do testiranja (ali cepljenja) ne predstavljajo niti prepričanja, saj zakonodajalec v okviru prepovedi diskriminacije ne varuje vsakega osebnega pogleda na katerokoli okoliščino.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.