Jedro

Po jasni določbi prvega odstavka 502. člena ZGD-1 z izstopom družbenika preneha poslovni delež tega družbenika in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti. Enako pa izhaja tudi iz družbene pogodbe, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da je tožeča stranka z dnem pričetka učinkovanja izstopne izjave, torej z dnem 16. 10. 2012, izgubila vse pravice, ki izhajajo iz statusa družbenika, torej tudi pravico do udeležbe na skupščini družbe in posledično tudi pravico do izpodbijanja na tej skupščini sprejetih sklepov, saj te lahko izpodbijajo le družbeniki.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se, kolikor izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II./2. in 3. glede zahtevanih obresti od zneska 21.268,00 EUR za čas od 16. 10. 2012 do 15. 10. 2014 ugodi in se glede teh sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II./2. in 3. spremeni tako, da se - v točki II./2. izrek dopolni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki od glavnice 21.268,00 EUR tudi obresti po obrestni meri po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled za čas od 16. 10. 2012 do 15. 10. 2014, od 16. 10. 2014 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti, - točka II./3. se spremeni tako, da se črta besedilo “in v presežnem obrestnem delu (za zamudne obresti po katerih se obrestujejo bančni depoziti na vpogled od zneska 21.268,00 EUR za čas od 16. 10. 2012 dalje do 15. 10. 2014)”, - v preostalem delu točke II./2. 3. ter kolikor tožeča stranka izpodbija točko II./4. izreka izpodbijane sodbe (sklepa), se pritožba zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se delno, kolikor izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II./1. in v točki II./4. izreka ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (in sklep) v teh izpodbijanih točkah spremeni tako, da - točka II./1. sedaj glasi: Zavrže se tožba v delu podrednega zahtevka tožeče stranke, ki glasi: “Sklep skupščine številka 5 po notarskem zapisu opr. št. 1479/2012-SV z dne 12. 12. 2012 V. d.o.o., da znaša vrednost 11,3333 % poslovnega deleža tožnika 14.132,00 EUR z rokom izplačila najpozneje do 15. 10. 2014, se razveljavi.” - v točki II./4. se spremeni znesek pravdnih stroškov tako, da sedaj glasi 1.038,98 EUR.

- v preostalem delu, kolikor izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II./2. izreka, se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: “I. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: “1/Sklep skupščine št. 5 po notarskem zapisu opr. št. 1479/2012-SV z dne 12. 12. 2012 V. d.o.o., da znaša vrednost 11,3333% poslovnega deleža tožnika 14.132,00 EUR z rokom izplačila najpozneje do 15. 10. 2014, je ničen. 2/ Tožena stranka V. d.o.o. je dolžna tožeči stranki P. T. plačati še znesek 27.640,00 EUR z zamudnimi obrestmi po kateri se obrestujejo bančni depoziti na vpogled od 16. 10. 2012 do 15. 10. 2014, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. 3/ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške skupaj z 22 % DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.” II. 1. Sklep skupščine št. 5 po notarskem zapisu opr. št. 1479/2012-SV z dne 12. 12. 2012 V. d.o.o., da znaša vrednost 11,3333 % poslovnega deleža tožnika 14.132,00 EUR z rokom izplačila najpozneje do 15. 10. 2014, se razveljavi. 2. Tožena stranka V. d.o.o. je dolžna tožeči stranki P. T. izplačati njegov poslovni delež 11,3333 % glede na celoto v znesku 35.400,00 EUR, z upoštevanjem že plačanega zneska 14.132,00 EUR dne 15. 10. 2014, tožena stranka dolguje tožeči stranki še glavnico v višini 21.268,00 EUR z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. 3. V presežnem delu za plačilo zneska 6.500,00 EUR s pp in v presežnem obrestnem delu (za z zamudne obresti po katerih se obrestujejo bančni depoziti na vpogled od zneska 21.268,00 EUR za čas od 16. 10. 2012 dalje do 15. 10. 2014), se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. 4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti sorazmeren del njegovih potrebnih pravdnih stroškov v znesku 1.974,57 EUR in zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.”

2. Pravdni stranki s pravočasnima pritožbama vloženima po svojih pooblaščencih izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje v točki II. izreka in sicer tožeča stranka v točkah II./2., 3. in 4., tožena stranka pa v točki II./1., 2. in 4. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani zavrnilni del v točki II./2. in 3. in odločitev v stroških v točki II./4. izpodbijane sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi skrčenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi plačila zneska 27.640,00 EUR z zamudnimi obrestmi po kateri se obrestujejo bančni depoziti na vpogled od 16. 10. 2012 dalje do 15. 10. 2014, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila ter glede pravdnih stroškov v znesku 3.883,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni oziroma razveljavi.

4. Obe pravdni stranki uveljavljata povrnitev pritožbenih stroškov po specificiranem stroškovniku.

5. Tožeča stranka je po pooblaščenki odgovorila na pritožbene navedbe tožene stranke ter te v celoti prerekala kot neutemeljene oziroma delno nedovoljene pritožbene novote ter predlagala zavrnitev pritožbe tožene stranke ter povrnitev stroškov odgovora.

6. Tožena stranka na pritožbene navedbe tožeče stranke ni odgovorila.

7. Pritožba tožeče stranke je delno, kolikor izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II./2. in 3. glede zahtevanih obresti od zneska 21.268,00 EUR za čas od 16. 10. 2012 do 15. 10. 2014 po obrestni meri po kateri se obrestujejo hranilne vloge na vpogled utemeljena, v presežku pa pritožba ni utemeljena.

8. Pritožba tožene stranke je delno, kolikor izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II./1. in v točki II./4. delno utemeljena, v presežku kolikor izpodbija točko II./2. pa pritožba ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke

9. Tožena stranka utemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II./1. izreka, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklep skupščine tožene stranke št. 5 z dne 12. 12. 2012, da znaša vrednost 11,3333 % poslovnega deleža tožnika (očitno pravilno: poslovni delež tožnika) 14.132,00 EUR z rokom izplačila najpozneje do 15. 10. 2014. 10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med pravdnima strankama niso bile sporne in pritožbeno niso izpodbijane, te pa so: da je tožnik kot družbenik tožene stranke 16. 10. 2012 poslal toženi izstopno izjavo, v kateri je izrecno navedel, da izstop družbenika iz družbe učinkuje z dnem vročitve te pisne izjave direktorici družbe, da je v družbeni pogodbi določeno, da mora družbenik najaviti zahtevo za izstop s priporočenim pismom skupščini ali direktorju družbe; da družbenik, ki izstopi iz družbe nima do družbe nobenih obveznosti več in tudi ne more uveljavljati nobenih pravic na podlagi ustanoviteljstva oziroma družbeništva; da je iz točke 4 zapisnika skupščine tožene stranke z dne 12. 12. 2012 razvidno, da je skupščina sprejela ugotovitveni sklep o izstopu tožnika iz družbe z učinkom od 16. 10. 2012 (kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da tožnik na sejo skupščine ni bil vabljen in na njej ni prisostvoval, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da je bila skupščina sklicala v redu in da tožena stranka tožnika na skupščino ni bila dolžna vabiti, je odločitev sodišča prve stopnje s katero je sodišče prve stopnje ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke z dne 12. 12. 2012, da znaša vrednost 11,3333 % poslovnega deleža tožnika 14.132,00 EUR z rokom izplačila najpozneje do 15. 10. 2014 (točka II/1 izreka), napačna.

11. Po jasni določbi prvega odstavka 502. člena ZGD-1 z izstopom družbenika preneha poslovni delež tega družbenika in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti. Enako pa izhaja tudi iz družbene pogodbe, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da je tožeča stranka z dnem pričetka učinkovanja izstopne izjave, torej z dnem 16. 10. 2012, izgubila vse pravice, ki izhajajo iz statusa družbenika, torej tudi pravico do udeležbe na skupščini družbe in posledično tudi pravico do izpodbijanja na tej skupščini sprejetih sklepov, saj te lahko izpodbijajo le družbeniki, kar je v postopku na prvi stopnji tožena stranka vseskozi tudi uveljavljala in to uveljavlja tudi v pritožbi. Tožeča stranka tako s tožbo ne more izpodbijati sklepov skupščine, ki so bili sprejeti po tem, ko je izstopila iz družbe kot družbenica. Za to tožeča stranka nima pravdnega upravičenja. Posledično odločitev sodišča prve stopnje v točki II./1. izreka izpodbijane sodbe že iz tega razloga ni pravilna. Tožba je v tem delu nedopustna in jo je potrebno zavreči, ne da bi se pritožbeno sodišče ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami tožene stranke glede te odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke je bilo tako v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v točki II./1. spremeniti tako, da se tožba v tem delu zavrže (ZPP člen 358/I-5. alineja).

12. Kolikor tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II./2. je njena pritožba neutemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je v točki II./2. izreka odločilo, da znaša celotna ocenjena vrednost poslovnega deleža tožeče stranke 35.400,00 EUR, zmanjšana za 15. 10. 2014 že plačani znesek 14.132,00 EUR, pa 21.268,00 EUR in je plačilo tega zneska naložilo toženi stranki.

14. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka na skupščini dne 12. 12. 2012 sprejela sklep št. 5, da znaša vrednost poslovnega deleža tožeče stranke 14.132,00 EUR in da je rok izplačila najpozneje do 15. 10. 2014. Tudi ni bilo sporno, da je tekom postopka, 15. 10. 2014, tožena stranka navedeni znesek plačala tožeči stranki. Oboje tudi ni pritožbeno izpodbijano.

15. Drži, kot uveljavlja tožena stranka v pritožbi, da je tožeča stranka pravico do izplačila navedenega zneska pridobila šele 15. 10. 2014, da torej ob vložitvi tožbe te pravice še ni imela, kar pa ne pomeni, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa s tožbo zahtevati vrednosti poslovnega deleža v višjem znesku, kot ji ga je bila pripravljena plačati tožena stranka. Res pa do izplačila tako v pravdnem postopku ugotovljene (ocenjene) vrednosti njenega poslovnega deleža pred rokom določenim v družbeni pogodbi oziroma v sklepu skupščine, tožeča stranka ne bi bila upravičena, tega pa tudi ni zahtevala.

Pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka za ta del tožbenega zahtevka ob vložitvi tožbe ni mogla imeti niti pravnega interesa niti aktivne legitimacije in da bi bilo potrebno tožbo v tem delu zavreči, so tako neutemeljene.

16. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija tožeči stranki dosojeni znesek, ki predstavlja razliko med tožeči stranki izplačanim zneskom in po sodišču ocenjeno vrednostjo poslovnega deleža. 17. Tožena stranka v pritožbi pritrjuje med pravdnima strankama nespornim dejstvom, da je tožnik izstopil kot družbenik iz tožene stranke in da njegov izstop učinkuje od 16. 10. 2012. Prav tako za toženo stranko ni sporno, da je ob upoštevanju družbene pogodbe dolžna tožeči stranki izplačati vrednost poslovnega deleža v roku dveh let od dneva izstopa, to je do 15. 10. 2014, ne soglaša pa z višino ocenjene vrednosti, kot jo je ugotovilo in tožeči stranki prisodilo sodišče prve stopnje, pri čemer je sodišče v celoti sledilo tekom postopka pridobljenemu in pisno ter ustno dopolnjenemu mnenju sodno zapriseženega izvedenca za ekonomijo in ocenjevanje vrednosti podjetij M. P., katerega je sodišče prve stopnje ocenilo kot temeljitega, strokovnega in prepričljivega. Pri tem je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pojasnilo zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju in dopolnitvi le-tega in v točkah 37 do vključno 50 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi že odgovorilo na v pritožbi ponovljene pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje, na katere je odgovoril izvedenec v postopku na prvi stopnji, sodišče prve stopnje pa je tem odgovorom v celoti sledilo.

18. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje strokovno, jasno in popolno in v njem po toženi stranki očitanih pomanjkljivosti, nejasnosti ali nasprotij ni zaslediti. Sodišče prve stopnje zato ni imelo razloga za postavitev drugega izvedenca(1), zato je ta dokazni predlog tožene stranke utemeljeno zavrnilo. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9. 10. 2015 na kateri je izvedenec ustno dopolnil svoje izvedensko mnenje in odgovarjal na vprašanja in pripombe pravdnih strank, pa tožena stranka kakšnih konkretnih pripomb na podane odgovore izvedenca, razen tega, da je vztrajala, da v mnenju upoštevani odbitki občutno odstopajo od odbitkov upoštevanih v zadevi I Pg 116/2012, v katero vpogled je predlagala, med in po zaslišanju izvedenca niti ni imela. Tudi glede odbitkov ni podala konkretne pripombe. Pritožbeno sodišče sicer glede na njene predhodne pripombe sklepa, da je imela v mislih odbitek za neobvladovanje v višini 6 % in za odbitek za netržljivost v višini 12 % za katera je bila tožena stranka mnenja, da bi moral biti uporabljen v bistveno večjem odstotku (potrditvi tožene stranke naj bi se v primerljivi zadevi I Pg 116/2012 upošteval odbitek za netržljivost v bistveno višjem procentu in sicer 40,2 %).

19. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v spis I Pg 116/2012 tega sodišča, katerega predmet je bilo sicer ocenjevanje vrednosti poslovnega deleža, vendar v povsem drugi zadevi, ki z obravnavano zadevo nima nobene zveze. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil predlagani dokaz za to zadevo povsem brez dokazne vrednosti in kot tak neprimeren, saj je pri ocenjevanju vrednosti poslovnega deleža potrebno upoštevati specifične lastnosti konkretne družbe in to primerjati s primerljivimi podjetji iz iste panoge, ne pa z povsem drugo družbo, ki pri tem opravlja še drugo, povsem neprimerljivo, dejavnost. 20. Upoštevane odbitke, ki jih je pri oceni vrednosti poslovnega deleža uporabil izvedenec in s katerimi se korigira ocenjena tržna vrednost je izvedenec v izvedenskem mnenju podrobno pojasnil v točki Metodologija in način ocenjevanja vrednosti, na strani 43-48, kjer je glede uporabljenega odbitka za obvladovanje izvedenec pojasnil, da je v primeru ocenjevanja tržne vrednosti kapitala družbe tožene stranke glede na značilnosti podjetja, namen ocenjevanja vrednosti, uporabljeno vrsto vrednosti in predmet ocenjevanja vrednosti, uporabil metodo diskontiranega denarnega toka za večinskega lastnika, kot tudi ustrezno metodo primerljivih na borzo uvrščenih podjetij. Na podlagi elementov iz tabele 11 v prilogi je zato pri ocenjevanju vrednosti manjšinskega deleža lastniškega kapitala podjetja uporabil odbitek za neobvladovanje (gre za oceno 11,3333 % deleža), v višini 6 %.

21. Glede uporabljenega odbitka za pomanjkanje tržljivosti pa je izvedenec pojasnil, da je v primeru ocenjevanja tržne vrednosti manjšinskega deleža kapitala podjetja tožene stranke upošteval odbitek za pomanjkanje tržljivosti, saj je iz analize podjetja in panoge, predvsem pa upoštevaje namen ocenjevanja ugotovil, da je potrebno upoštevati diskont za netržljivost, ker podjetje ni delniška družba, katere delnice bi prosto kotirale na borzi in bi bile likvidne v vsakem trenutku. Zato je bil uporabljen diskont za netržljivost v višini 12 % (opisano v prilogi tabela 10).

22. Tabeli na kateri se sklicuje se nanašata na študije odbitkov za pomanjkanje tržnosti in pribitkov za kontrolo. V mnenju upoštevane odbitke je izvedenec dodatno pojasnil, ko je odgovarjal na vprašanja pravdnih strank v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 27. 8. 2015 in na ustnem zaslišanju. Pri tem ni odveč pripomniti, da je tožeča stranka izvedenskemu mnenju glede teh odbitkov oporekala, ker je želela, da bi bili ti upoštevani v nižjem procentu, nasprotno od tožene stranke, ki je želela dokazati, da so upoštevani odbitki prenizki. Odgovore izvedenca na pripombe tožene stranke je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo in povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 29, 31, 41, 47 in 48 in tako ne drži pritožbeni očitek, da se izvedenec do pripomb tožene stranke glede odbitkov, niti glede ostalih pripomb, ni opredelil in jih ustrezno pojasnil. Pritožbo tožene stranke je bilo zato, kolikor izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede ocenjene vrednosti poslovnega deleža, zavrniti.

23. Delno utemeljeno pa tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka (točka II./4. izreka). Tožena stranka ima prav, ko navaja, da je uspeh tožeče stranke v tej pravdi nižji kot 51 % kolikor ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Upoštevaje zahtevek tožeče stranke postavljen v tožbi (53.125,00 EUR) in dosojeni znesek 21.268,00 EUR, s katerim je tožeča stranka uspela, pri čemer je šteti, da je plačani znesek 14.132,00 EUR tožeča stranka neutemeljeno uveljavljala, saj ji je tega tožena stranka vseskozi priznavala in tudi plačala, znaša uspeh tožeče stranke 40 %, kot to utemeljeno pritožbeno uveljavlja tožena stranka in ne 51 %. Uspeh tožene stranke znaša 60 %. Upoštevaje navedeno je bilo pritožbi v tem delu ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških spremeniti tako, da znašajo pravdni stroški tožeče stranke 2.456,90 EUR (40 % od 6.142,23 EUR) in stroški tožene stranke 1.417,92 EUR (60 % od skupnega zneska 2.363,20 EUR). Po pobotanju medsebojnih pravdnih stroškov se tako izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.038,98 EUR in je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških v točki II./4. izreka izpodbijane sodbe v tem delu spremeniti.

24. Tožena stranka pa neutemeljeno pritožbeno izpodbija priznani ji strošek nagrade za postopek s pravnim sredstvom v višini 50,00 EUR po tar. št. 3222, s katerim je sodišče prve stopnje toženi priznalo nagrado za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o stroških izvedenca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno priznalo nagrado v višini 50,00 EUR kot znaša nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom zoper druge odločbe, saj ni šlo za pritožbo zoper glavno stvar. Je pa sodišče očitno pomotoma navedlo napačno tar. št. 3222, namesto pravilno 3220. K pritožbi tožeče stranke

25. Kot je bilo omenjeno zgoraj, tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II./2. in 3. ter 4. Sodišču prve stopnje očita, da pri oceni vrednosti poslovnega deleža ne bi smelo upoštevati že navedenih odbitkov in sicer odbitka 12 % za netržljivost in 6 % za neobvladovanje oziroma pomanjkanje kontrole. Sodišču prve stopnje očita, da se do navedb tožeče stranke, da teh odbitkov izvedenec ne bi smel upoštevati, ni opredelilo in da tudi izvedenec ni ustrezno pojasnil, zakaj je delež tožeče stranke težko tržljiv. Navaja, da se ta delež ni nikoli prodajal na trgu, ker pa je bil ta delež med najvišjimi se ne more tretirati kot diskont pomanjkanja kontrole pri tako velikem številu družbenikov, ki jih ima tožena stranka.

26. Navedeni pritožbeni očitki tožeče stranke niso utemeljeni.

27. Kot je bilo navedeno že zgoraj je izvedenec že v osnovnem izvedenskem mnenju pojasnil uporabo pribitkov in odbitkov, s katerimi se korigira vrednost dobljena na osnovi uporabe v mnenju navedenih metod in načinov ocenjevanja vrednosti. Upoštevane odbitke je pojasnil in tabelarično prikazal. Pojasnil je katere dejavnike je pri določanju posameznega odbitka potrebno upoštevati (glej stran 46, 47 in 48 izvida o ocenjeni tržni vrednosti manjšinskega lastniškega deleža 11,3333 % v družbi V. d.o.o. na dan 16. 10. 2012 z mnenjem). V dopolnitvi izvedenskega mnenja 27. 8. 2015 je odgovoril na postavljena vprašanja in pripombe tožeče stranke, ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v pritožbi. Izvedenec je pojasnil, da je zato, ker je pri ocenjevanju DCF metodi, ki jo je privzel kot najustreznejšo, izhajal iz projekcij za večinskega družbenika, moral ocenjevano vrednost v primeru ocene 11,3333 % deleža obvezno korigirati v skladu z MSOV 2013 z diskontom za pomanjkanje kontrole. Glede na disperzijo lastništva je po mnenju izvedenca uporabljen diskont za pomanjkanje kontrole v višini 6 %, kar ustrezen (saj bi ob nekoliko drugačni disperziji - če bi npr. bilo po številu manj družbenikov in od teh prvi trije blizu 20 % deležu - bil verjetno ustrezen diskont za pomanjkanje kontrole okoli 20 %). Sicer pa z 11,3333 % družbenik lahko le čaka na izplačilo dobička ali delež proda, večinski ga ne more iztisniti, ker ima več kot 10 %, v tem primeru tudi večinskega z več kot 90 % ni. Če ima več kot 5 % lahko imetnik sicer zahteva podatke o poslovanju, vendar kaj lahko s tem doseže. Nadalje je izvedenec pojasnil, da ni uporabil enormnih diskontov, kot mu je to očitala tožeča stranka, da sta oba izbrana diskonta ustrezna in primerna, da se mora prvi diskont uporabiti, kajti projekcije donosov v DCF metodi so na temelju projekcij za večinski lastniški delež, drugi diskont pa se mora uporabiti, ker deleži v družbi niso prosto prenosljivi na trgu (ne kotirajo kot nekatere delnice na borzi). Pojasnil je, da sta oba diskonta skrbno izbrana in utemeljena. Kot nesporno je priznal, da je delež tožnika v družbi bil med najvišjimi, toda ni bil odločujoč in da je delež v tem obsegu zagotovo nekontrolne narave. Manjšinskost tega deleža (11,3333 %) je v poročilu večkrat navajal in tudi utemeljil. To kar se je dogajalo na skupščini pa po mnenju izvedenca ni nikakršen dokaz, da gre za kontrolni delež. Te svoje odgovore je izvedenec nato povzel in dopolnil ter dodatno pojasnil še na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo 9. 10. 2015 in tožeča stranka na te odgovore ni imela pripomb. Vse odgovore izvedenca je sodišče povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izvedensko mnenje strokovno, temeljito in obsežno in da ni dvomov v njegovo pravilnost je tega v celoti sprejelo. Tako ne drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da se izvedenec o v pritožbi ponovljenih vprašanjih ni izjavil in da se sodišče prve stopnje do pripomb tožeče stranke ni opredelilo. Tožeča stranka na odgovore izvedenca na zaslišanju izvedenca in po njem ni imela nobenih pripomb, zato tudi sodišče prve stopnje v pravilnost izvedenskega mnenja utemeljeno ni dvomilo in mu je v celoti sledilo ter na osnovi tega mnenja tudi pravilno določilo ocenjeno vrednost poslovnega deleža tožeče stranke v toženi stranki. Da je izvedenec in sodišče uporabilo pravilne odbitke oziroma diskonte za tržljivost pa kažejo že same navedbe tožeče stranke, ko navaja, da se delež ni tržil, da pa je bil za družbenike tržno več kot zanimiv in so bili zanj zelo zainteresirani in so ga takoj posrkali.

28. Pritožba pa utemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki dosodilo le znesek glavnice 21.268,00 EUR, kolikor znaša razlika med ocenjeno vrednostjo deleža tožeče stranke v toženi stranki in po toženi stranki na skupščini določeno in izplačano vrednostjo poslovnega deleža 14.132,00 EUR. Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke po plačilu obresti od dosojenega zneska poslovnega deleža po obrestni meri po kateri se obrestujejo bančni depoziti na vpogled za čas od 16. 10. 2012 do 15. 10. 2014, torej od izstopa tožnika iz družbe tožene stranke do datuma, ko je bila tožena stranka dolžna tožniku plačati njegov delež, skladno z določili družbene pogodbe. Sodišče prve stopnje je razložilo, da za obrestni del zahtevka ni nobene pravne podlage.

29. Takšno odločitev sodišča prve stopnje tožeča stranka utemeljeno izpodbija. Tožeča stranka je plačilo obresti zahtevala že s tožbo. Kot podlago je navajala 10. člen družbene pogodbe (glej l. št. 43 spisa). Tožena stranka tega ni obrazloženo prerekala. Torej je v zvezi z obrestnim zahtevkom navedena dejstva v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteti za priznana. Priznana dejstva pa je treba upoštevati in vključiti v podlago sodbe.

30. Tudi sicer je ugotovitev sodišča prve stopnje, da za plačilo obresti od izstopa tožeče stranke iz tožene stranke do zapadlosti ni nobene pravne podlage, napačna, saj za plačilo obresti obstaja podlaga že v zakonu. ZGD-1 v petem odstavku 502. člena določa poleg tega, da ima družbenik, ki je izstopil iz družbe, pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu tudi, da mora družba to vrednost izplačati najpozneje v treh letih od dneva izstopa z obrestmi po obrestni meri po kateri se obrestujejo bančni depoziti na vpogled. Enako določilo glede plačila obresti pa vsebuje tudi družbena pogodba tožene stranke v 10. členu (priloga A 12 spisa).

31. Ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da je tožeča stranka izstopila iz tožene stranke z učinkom od 16. 10. 2012 in da je bil rok za izplačilo poslovnega deleža do 15. 10. 2014, je utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo zahtevanih obresti od utemeljeno prisojenega zneska (neplačane razlike) ocenjene vrednosti poslovnega deleža 21.268,00 EUR za čas od 16. 10. 2012 do 15. 10. 2014. Pritožbi tožeče stranke je bilo v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II./2. izreka in v točki II./3. izreka ustrezno spremeniti, kot to izhaja iz izreka te sodbe (ZPP člen 358/I 5. alineja).

32. Tožeča stranka nadalje izpodbija odločitev o stroških postopka (točka II/4 izreka). V tem delu pritožba ni utemeljena. Obrazložitev sodišča prve stopnje ni pomanjkljivo obrazložena, kot to neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka, je pa, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, napačna. Prav tako tožeča stranka ni uspela v postopku na prvi stopnji v 66,6 % oziroma celo 83,3 %, kot to navaja v pritožbi, temveč je upoštevaje vtoževani znesek 53.152,00 EUR in prisojeni znesek 21.268,00 EUR njen uspeh (upoštevaje dejstvo, da se je pritožila tudi tožena stranka) samo 40 %, o čemer je bilo odločeno in kar je obrazloženo že zgoraj, v poglavju o pritožbi tožene stranke. K stroškom tožene stranke je sodišče prve stopnje utemeljeno prištelo tudi nagrado za pritožbo po tar. št. 3220 ZOdvT (in ne 3222 kot je to očitno pomotoma zapisalo sodišče prve stopnje) in sodno takso. Zgrešeno je stališče tožeče stranke, da je do pritožbe prišlo zaradi napake sodišča in da zato teh stroškov sodišče ne more naprtiti tožeči stranki. Po določbi prvega odstavka 151. člena ZPP so pravdni stroški vsi izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, odmerijo pa se v skladu z uspehom pravdnih strank.

Pritožbo tožeče stranke je bilo tako glede odločitve o stroških postopka zavrniti kot neutemeljeno (člen 365. točka 2 ZPP).

33. Pravdni stranki morata nositi vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj z delom zahtevka, s katerim sta pravdni stranki uspeli, niso nastali posebni pritožbeni stroški (člen 165/I v zvezi s členom 154/I in 155/I ZPP), strošek tožeče stranke nastal z odgovorom na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben, saj njen odgovor ni pripomogel k odločitvi (člen 155/I ZPP).

Op. št. (1): Tretji odstavek 254. člena ZPP določa, da se lahko zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom v pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.