Jedro

Tožnica ni upravičena do povračila stroškov upravnega postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu, saj se je začel na njen predlog oziroma predlog njene osebne zdravnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (4. in 5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2008 in št. ... z dne 16. 3. 2009 (1. točka izreka). V 2. točki izreka je tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo, lažje delo z omejitvami v polnem delovnem času od 25. 2. 2009 dalje ter v 3. točki izreka toženi stranki naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 447,00 EUR v 15 dneh. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, kjer je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka povrne stroške zastopanja v predsodnem upravnem postopku v višini 214,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2009 dalje.

Zoper sodbo v zavrnilnem delu (glede povrnitve stroškov predsodnega upravnega postopka) ter zoper sklep o stroških sodnega postopka se je pritožila tožnica. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži povračilo vseh priglašenih stroškov v sodnem postopku ter stroškov predsodnega postopka, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu ter sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da bi sodišče pri odmeri nagrade moralo upoštevati sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010, ki jo prilaga. Tožnici je potrebno priznati tudi stroške dvakratnega prihoda na narok. Določila tar. št. 3102 so jasna in govorijo o naroku in ne o glavni obravnavi. V 3. delu tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) je določeno, da stranki pripada nagrada za vsak narok, sicer bi zakonodajalec navedel, da nagrada velja za celotno zastopanje, ne glede na število opravljenih narokov. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo zahtevek tožnice za povrnitev stroškov predsodnega upravnega postopka. Tožnica je upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali zaradi nepravilne odločitve tožene stranke. Zavrnitve tega zahtevka sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo in se odločitve v tem delu ne da preizkusiti. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo zahtevka za povračilo stroškov upravnega postopka in z odmero stroškov ter nagrade pooblaščencu v sodnem postopku pravilno uporabilo materialno pravo in po zakonito izvedenem postopku pravilno odločilo.

Višje delovno in socialno sodišče je že zavzelo stališče, da sta pravna podlaga za presojo upravičenosti do povračila stroškov v postopkih uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ–1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), za katerega ZPIZ-1 v 12. in 249. čl. določa, da se uporablja za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, če z ZPIZ-1 ni drugače določeno. Odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ki je bilo vsebina spornega razmerja v obravnavani zadevi, je odločanje v postopku po določbah devetega dela ZPIZ-1, po katerih o pravicah odloči pristojna enota tožene stranke, kot določata 1. in 3. odst. 253. čl. ZPIZ-1, postopek pa se po 1. in 2. odst. 259. čl. ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca ali na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika.

Po 125. čl. ZUP se upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Po uradni dolžnosti se postopek po 1. odst. 126. čl. ZUP začne, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če pristojni organ ugotovi, ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Po uradni dolžnosti se v postopku odločanja o pravicah iz invalidskega zavarovanja opravi le revizija odločbe prve stopnje, s katero je osebi priznana pravica po ZPIZ-1, kar ni obravnavani primer. Glede povračila stroškov v predsodnem upravnem postopku je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti 1. odst. 113. čl. ZUP, ki določa, da stroški organa ali stranke med postopkom ali zaradi postopka, kar vključuje tudi stroške pravnega zastopanja, bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Le v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ob izpolnjenih pogojih za takšen začetek, ter se postopek konča za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. Pravilo o obveznosti povrnitve stroškov, upoštevajoč uspeh, velja le v primerih iz 114. čl. ZUP, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. V takšnem primeru krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V obravnavanem primeru v postopku ni bilo udeleženih več strank, saj organi tožene stranke po ZPIZ-1 odločajo o zahtevah zavarovancev za uveljavitev pravic. Temeljno načelo upravnega postopka je, da stranka sama nosi svoje stroške za zastopanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov upravnega postopka in odločitev ustrezno obrazložilo z določbami ZUP.

Tožnica se neutemeljeno pritožuje, da ji nagrada za narok pripada za vsak narok posebej. To iz ZOdvT ne izhaja, določitev enkratne nagrade za narok pa je utemeljena z namenom ureditve v zakonu, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če zakon posebej ne določa drugače (1. odst. 14. čl. ZOdvT). Odvetnik lahko prejme nagrade v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrade na vsaki stopnji (2. odst. 14. čl. ZOdvT). Socialni spor zaradi priznanja pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja predstavlja eno zadevo v smislu 15. čl. ZOdvT, zato se tudi odmeri enkratna nagrada za narok, ne glede na število opravljenih narokov, s čimer se zagotavlja ekonomičnost in hitrost postopka. Dodaten argument, ki potrjuje navedeno stališče je, da tarifa v 4. in 5. delu, kjer so določene nagrade v kazenskem postopku in postopku o prekrških v začetnih opombah posebej določa, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku za glavno obravnavo. Takšne določbe 2. opomba v 3. delu, v katerem so urejene nagrade ter količniki v socialnem sporu ne določa, po nasprotnem razlogovanju se zato prizna ena nagrada ne glede na število narokov. Iz namena povečanja ekonomičnosti postopka tudi ni mogoče sklepati, da bi se od uveljavitve ZOdvT nagrada za vsak narok odmerjala z enakim količnikom, čeprav je bila že v prej veljavni odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) glede zastopanja na drugem in naslednjih narokih določena nagrada v polovičnem znesku osnovne nagrade iz 3. alineje točke 1b tarifne št. 15. Takšno stališče je Višje delovno in socialno sodišče glede stroškov postopka že zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. Psp 425/2010 z dne 7. 10. 2010 ter sklepu opr. št. Psp 83/2011 z dne 2. 3. 2011 in zaradi morebitnih drugačnih odločitev ostalih prirejenih sodišč svoje odločitve ne spreminja.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 365. čl. ZPP zavrnilo. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik na podlagi 154. čl. ZPP pritožbene stroške nosi sam.