Jedro

Med dedinjama je prišlo do sklenitve dednega dogovora, ki je bil povzet v sklepu o dedovanju in ima zato moč sodne poravnave.

Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Tožena stranka je najpozneje z vročitvijo tožbe izvedela, da je po sklepu o dedovanju tožeča stranka aktivno legitimirana zahtevati dolg sedaj pokojnega kreditodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (1. točka in obsodilni del sodbe) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom v 1. točki izreka dovolilo razširitev tožbenega zahtevka, v 2. točki izreka pa ugotovilo umik dela tožbenega zahtevka in v tem delu ustavilo postopek. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki plačilo 219.686,92 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do prenehanja obveznosti. V 4. točki je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. V 5. točki izreka pa je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz določbe 338. člena ZPP. Tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev te tožbe, saj je imel sedaj pokojni F. K. dve dedinji, to je tožnico in N. R.. Dedna pogodba je le pogodba o razdelitvi premoženja in učinkuje le med pogodbenima strankama in ne do tretjih. Aktivno legitimirana ni tožnica sama, temveč skupaj z N. R.. Sicer bi morala tožeča stranka vložiti novo tožbo, saj je predmetno tožbo vložila, preden je terjatev zapadla v plačilo. Razširjenega tožbenega zahtevka ni poskušala vročiti toženi stranki in se zato o njem ni mogla izjasniti. S tem toženi stranki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Sodišče nekritično povzema stališče sodnega izvedenca, da je podpis toženčev. Izvedeniško mnenje je dano po podpisih iz spisa, pri čemer ni mogoče z gotovostjo trditi, da primerjalni podpisi pripadajo tožencu. Pri tem je pomembno, da ni bilo mogoče stopiti v stik s tožencem. Sodbe ni mogoče presojati glede višine. Iz izvedeniškega mnenja ni mogoče zaključiti, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je toženčev dolg 219.686,92 EUR. Sodišče ne daje presečnega datuma, na katerega je preračunavanje opravljeno. Iz mnenja je razvidno, da so upoštevani tečaji na dan 16.7.2005, sodišče pa se je postavilo na stališče, da je dolg preračunan na dan vložitve tožbe. Zato ni mogoče preizkusiti višine dolga.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v postopku graja aktivno legitimacijo tožeče stranke in tudi v pritožbi trdi, da dedinja V. K. brez druge sodedinje, to je N. R., ne more vložiti tožbe. Meni, da je sklep o dedovanju, iz katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se sodedinji dogovorili, da zapustnikova terjatev do tožene stranke na podlagi posojilne pogodbe z dne 1.1.2003 pripada tožnici, ne učinkuje proti tožencu. Takšno stališče ni pravilno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med dedinjama prišlo do sklenitve dednega dogovora, ki je bil povzet v sklepu o dedovanju in ima zato moč sodne poravnave (primerjaj načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, z dne 21.12.1983, poročilo o sodni praksi VS SRS, št. 2/83, stran 31). V tej pogodbi sta se dedinji dogovorili, da dobi tožnica predmetno terjatev, tožeča stranka pa zato sodedinji izplača v pogodbi določeni znesek. Takšno določbo iz pogodbe je moč opredeliti kot odstop terjatve s pogodbo (417. člen in naslednji OZ). Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu (1. odstavek 419. člena OZ, enako prej 438. člen ZOR). V konkretnem primeru pa je mogoče šteti, da je tožena stranka z vročitvijo tožbe najpozneje izvedela, da je po sklepu o dedovanju tožeča stranka aktivno legitimirana zahtevati dolg sedaj pokojnega kreditodajalca. Ker ima tožena stranka začasno zastopnico, velja vročitev tožbe in modificiranega zahtevka začasni zastopnici za zadostno. Sodišče je namreč naredilo prav vse, da bi vročilo sodna pisanja toženi stranki, vendar se pošta vedno vrača z oznako "neznan". Zato je na predlog tožeče stranke sodišče ravnalo pravilno, ko je po 82. členu ZPP postavilo toženi stranki začasno zastopnico iz vrst odvetnikov. Dolžnosti začasnega zastopnika pa so določene v 83. členu ZPP oziroma so enake dolžnostim zakonitega zastopnika (79. člen ZPP). Vročitev tožbe oz. modifikacije tožbe začasnemu zastopniku zato velja za vročitev toženi stranki. Zato ni utemeljena pritožbena graja pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke in tudi ni utemeljena smiselno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka v pritožbi nadalje trdi, da sodišče ne bi smelo dovoliti razširitve tožbe za celotno glavnico, saj ob vložitvi tožbe terjatev ni zapadla v plačilo. Pri tem spregleda, da je tožeča stranka vložila tožbo najprej na izpolnitev neplačanih zapadlih obrokov do vložitve tožbe, nato pa je z vlogo z dne 1.3.2007 spremenila tožbeno podlago tako, da je zahtevala izpolnitev celotne pogodbe in ne le neplačanega dela. Gre za isto podlago, isto dejansko stanje, zato je bila sprememba tožbe dopustna in smotrna. Za vložitev tožbe na izpolnitev pogodbe oziroma zapadlih zneskov, pa ni treba, da zapade celotna terjatev. Sodišče prve stopnje je na podlagi posojilne pogodbe z zapadlostjo po mesečnih obrokih (priloga A6) sklepalo, da je bilo med strankama dogovorjeno obročno odplačilo. Od teh zneskov je tožena stranka nekaj plačala in te zneske je tožeča stranka upoštevala pri tožbi in tudi te zneske je pravilno ovrednotil izvedenec v izvedeniškem mnenju. Pri tem pritožba zmotno meni, da je izvedenec zmotno upošteval vložitev tožbe 16.7.2005. Iz presentata na list. št. 1 izhaja, da je bila tožba vložena oziroma poslana po pošti priporočeno 16.7.2005. Pritožba še graja sodbo in uveljavlja 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP in trdi, da sodba nima razlogov o tem, kako je izvedenec in nato sodišče, ki je sledilo izvedeniškemu mnenju, ugotovilo višino terjatve. Sodba ima razloge o tem in sledi izvedeniškemu mnenju (natančni izračun na list. št. 120 - 212). Pri tem je treba pritožbi odgovoriti, da je bilo dano posojilo v EUR in da izvedenec ni preračunaval v tem delu izvedeniškega mnenja EUR v SIT. Pač pa je preračunal že plačane zneske, ki so nekateri bili res plačani v SIT. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izvedeniškega mnenja, da je brez delnih plačil neplačani dokončni znesek v trenutku zapadlosti celotnega dolga znašal 168.242,00 EUR in 12% obresti 51.447,00 EUR. Res je pa, da sta pravdni stranki izvedencu naročili kar nekaj opcij, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je odločilni trenutek dan sklenitve posojila oziroma izročitev glavnice 172.253,00 EUR (list. št. 120 - 121), nato so datumi vračila upoštevani, sproti izračunane 12% obresti, ki so dovoljene - pogodbe. Glede ugovora iz pritožbe, da se ne vidi kateri presečni datum je upoštevan, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da gre z izvedeniškega mnenja izhaja za datum 16.7.2005, to je datum vložitve tožbe in to sta pravdni stranki tudi naročili izvedencu. Glede na to, da sama pritožba trdi, da je dolg zapadel 1.1.2007, pa pritožbeno sodišče le dodaja, da bi nadaljnje razpravljanje o tem bilo v škodo toženi stranki, saj za čas od vložitve tožbe do 1.1.2007 tožeča stranka ne zahteva zakonitih zamudnih obresti, ne pogodbenih obresti do trenutka zapadlosti celotnega dolga. Nadaljnja razpravljanja pa bi bila v škodo toženi stranki (354. člen ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).