Jedro

Zmotno je stališče, da je pritožbo potrebno zavreči, češ da toženka zanjo nima več pravnega interesa, ker je poravnala dosojeno glavnico. Tudi če bi tožnica poravnala celotno glavnico in prisojene obresti, bi še vedno imela pravni interes za vložitev pritožbe. S tem da je poravnala del dosojene terjatve, se je toženka sicer izognila temu, da bi njen dolg zaradi obresti še naprej tako naraščal, vendar pa zaradi tega ni izgubila pravnega interesa, da se ugotovi, da tožeči stranki ne dolguje ničesar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (prvi odstavek izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožeči stranki iz naslova stroškov štipendiranja povrne znesek 641.022,47 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1999 dalje do plačila ter stroške postopka v višini 68.767,60 SIT (prvi odstavek izreka), zavrnilo pa je, kar je tožeča stranka zahtevala več, to je razliko v višini 472.238,93 SIT (drugi odstavek izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je ustavilo postopek v zvezi s pobotom (1. točka izreka) in postopek za plačilo 325.768,40 SIT s pripadki (2. točka izreka sklepa).

Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe se toženka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo izključno iz razlogov, ki so na strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe P. S., ki je potrdil toženkine navedbe in izpovedal, da je več zaposlenih, ki so delali v izvozu, dalo odpoved iz razlogov, ki so na strani tožeče stranke. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna vrniti prejete štipendije in stroške prevoza. V pogodbi o štipendiranju je jasno določeno, da gre v primeru neopravljanja obveznosti, samo za dolžnost vrniti zneske štipendije. V času sklepanja pogodbe o štipendiranju veljavni pravilnik tožene stranke o štipendiranju je v 60. členu ločil med štipendijo in dodatki k štipendiji, kamor sodi plačilo prevoza. Ta pravilnik bi sodišče prve stopnje moralo obravnavati kot specialni predpis v odnosu do samoupravnega sporazuma v občini. Iz pogodbe o štipendiranju je jasno razvidno, da tožeča stranka ni nameravala terjati vrnitve dodatkov k štipendiji. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da toženka nima več pravnega interesa za pritožbo, saj je 21.5.2002 prostovoljno plačala celotno glavnico, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. S tem dejanjem je pripoznala svoj dolg, odločitev o pripadkih pa je odvisna od glavne terjatve, zato je potrebno šteti, da je toženka s plačilom glavnice pripoznala tudi dosojene obresti in stroške. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da je pritožbo potrebno zavreči, češ da toženka zanjo nima več pravnega interesa, ker je poravnala dosojeno glavnico. Tudi če bi tožnica poravnala celotno glavnico in dosojene obresti, bi še vedno imela pravni interes za vložitev pritožbe. S tem, da je poravnala del dosojene terjatve (v skladu s pravili o vračunavanju obresti in stroškov, je potrebno šteti, da je tožnica s plačilom zneska dosojene glavnice v resnici poravnala obresti in stroške ter del glavnice), se je toženka sicer izognila temu, da bi njen dolg zaradi obresti še naprej tako naraščal, vendar pa zaradi tega ni izgubila pravnega interesa, da se ugotovi, da tožeči stranki ne dolguje ničesar. Seveda pa bi toženka v primeru zanjo ugodnega izida pritožbenega postopka od tožeče stranke lahko zahtevala le vrnitev na podlagi prvostopenjske sodbe izplačanega zneska, zakonite zamudne obresti pa bi ji šle šele od dneva, ko bi na podlagi drugostopenjske sodbe od tožeče stranke zahtevala vrnitev prejetih zneskov.

Toženka z navedbo, da ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo po krivdi delodajalca, zaradi česar mu toženka ni dolžna povrniti štipendije, smiselno uveljavlja, da so bili podani razlogi za razdrtje pogodbe na podlagi 124. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89). Vendar pa iz pogodbe o štipendiranju ne izhaja, da bi bila tožeča stranka toženko dolžna razporediti v 16. tarifni razred oziroma ji izplačati stimulacijo, kakršno je tožnica uveljavljala s pobotnim ugovorom, ki pa ga je med postopkom umaknila. Sicer pa ima celo v primeru razdrtja pogodbe stranka, ki je delno izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 132. člena ZOR). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede ugovora toženke, da ji je delovno razmerje prenehalo po krivdi tožeče stranke. Pri tem sploh ni pomembno, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče P. S., saj ne gre za odločilna dejstva. Sicer pa so navedbe te priče smiselno enake navedbam toženke, te navedbe pa je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženko zavezalo, da tožeči stranki povrne tudi tisti del prejetih zneskov, ki se nanašajo na dodatek za stroške prevoza v času študija. Stranki sta pogodbo o štipendiranju sklenili za redni študij in edini pogodbeni odnos med njima v tistem času je bil odnos med štipenditorjem in štipendistom. Navedeno pomeni, da je bila pogodba o štipendiranju osnova za vsa izplačila, ki jih je tožeča stranka toženki nakazala v času študija. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz pogodbenega razmerja (12. člen ZOR) bi bilo, če bi tožeči stranki odrekali pravico do povrnitve tistega dela štipendije, ki je predstavljal dodatek za stroške prevoza štipendistke, zgolj zaradi tega, ker ta dodatek v pogodbi o štipendiranju ni bil eksplicitno urejen.

Da je dodatek za stroške prevoza sestavni del štipendije, je razvidno tudi iz sklepa o višini štipendij z dne 10.10.1991 (priloga A 19), ki določa, da se učencem in študentom, ki se v času šolanja vozijo v drug kraj, prizna dodatek za stroške prevoza v šolo, za primestni in krajevni promet po ceniku, vendar največ 45 % zajamčenega OD po zakonu, zmanjšanega za prispevke in davke od zajamčene plače. Da so bili dodatki za prevozne stroške pri tožeči stranki sestavni del štipendij, izhaja tudi iz prepričljive izpovedbe priče I. K. V., ki je pri tožeči stranki zadolžena za kadrovsko službo. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja utemeljeno oprlo tudi na analogno uporabo definicije štipendije iz združenih sredstev, kakor je opredeljena v 17. členu samoupravnega sporazuma o štipendiranju v Občini Škofja Loka, na katerega se sicer sklicuje tudi pogodba o štipendiranju med tožečo stranko in toženko. Toženka tudi zmotno tolmači pomen določbe 60. člena Pravilnika o izobraževanju. Ravno na podlagi določbe, da se dodatki in določila k višini štipendij, ki jih določa DO Jelovica, urejujejo po potrebi (dodatek na suficitarnost in druge bonitete, kot so plačilo učnih pripomočkov, plačilo malic, plačilo prevozov itd), je tožena stranka izdala citirani sklep o višini štipendij, v katerem je tudi določila višino dodatka k osnovni štipendiji za povečane stroške bivanja in dodatka za stroške prevoza v šolo.

Pritožbena domneva toženke, da iz pogodbe o štipendiranju izhaja, da tožeča stranka ni imela namena terjati vrnitve dodatkov k štipendiji, nima nobene osnove v sami pogodbi. Po tej logiki bi iz pogodbe izhajalo tudi to, da tožeča stranka tožnici ni imela namena izplačevati dodatka k osnovni štipendiji iz naslova stroškov prevoza.

Toženka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz 4. člena pogodbe o štipendiranju in po končanem študiju pri tožeči stranki ni ostala v delovnem razmerju enako dobo, kot je bila štipendirana, zato je tožeča stranka na podlagi 7. člena pogodbe o štipendiranju in 5. člena dogovora o izpolnjevanju obveznosti iz te pogodbe (priloga A2) upravičena do povrnitve izplačanih zneskov štipendije (ki vključuje tudi dodatek za stroške prevoza v šolo), z obrestmi, po katerih v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane brez določenega namena na več kot leto dni in sicer od dne posameznega plačila štipendije do dne nastopa obveznosti vračila, od tega dne dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je toženko k plačilu prejetih zneskov štipendije zavezalo v skladu s citirano določbo pogodbe o štipendiranju oziroma dogovora o izpolnjevanju obveznosti iz te pogodbe, pri čemer je upoštevalo, da je toženka dolžna povrniti le sorazmerni del prejetih zneskov, pač glede na čas, ko bi na podlagi pogodbe o štipendiranju še morala ostati na delu pri tožeči stranki.

Toženka samemu izračunu zneskov, ki jih je dolžna vrniti, niti ne ugovarja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izračun razviden iz listin v spisu in da je v skladu z določili pogodbe o štipendiranju o obrestovanju prejetih štipendij, ki jih štipendist mora vrniti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožeča stranka, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben za pravilno odločitev v pritožbenem postopku, zato stroškov v zvezi z njim ni mogoče opredeliti kot za spor potrebnih stroškov v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.