Jedro

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni bila pravno priznana v določbah OZ oziroma ZOR.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.500,00 EUR namesto 1.000,00 EUR odškodnine. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožniku odmerjene stroške pritožbenega postopka.

3. Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča vlaga revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da sodišči nista v zadostni meri upoštevali, da je pravdni postopek samo pred sodiščem prve stopnje trajal deset let. Pri odločanju o višini odškodnine bi morali upoštevati judikaturo ESČP. Trdi, da je prisojena odškodnina v primerjavi z odškodninami, ki jih je ESČP prisodilo v zadevah, ki jih navaja revizija, bistveno prenizka. Ker sodišči nista upoštevali sodne prakse v istovrstnih primerih, sta zmotno uporabili materialno pravo ter kršili določbe pravdnega postopka, ko za svoje postopanje nista podali ustrezne obrazložitve. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino v znesku 8.932,32 EUR s pripadajočimi obrestmi in vse zaznamovane pravdne stroške.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je zahteval plačilo 8.345,85 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ter 2.086,46 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Te pravice naj bi mu bile kršene v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani od 24. 10. 1995 do 16. 5. 2005. 7. Revizijsko sodišče ne odreka pomena, ki ga pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravici do sojenja v razumnem roku priznavajo predpisi najvišje pravne veljave. Kot sestavni del pravice do sodnega varstva je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljena v prvem odstavku 23. člena Ustave, v okviru pravice do poštenega sojenja pa je pravica do sojenja v razumnem roku zagotovljena v prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP). T a pravica je eden od bistvenih pogojev za učinkovito uresničevanje vseh drugih človekovih pravic (prim. obrazložitev o dločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005) .

O učinkovitosti sodnega varstva ni mogoče govoriti, če stranki ni zagotovljeno v razumnem roku. A ne le interes strank, ampak tudi interes skupnosti nalaga, da se ogrožanje sožitja, ki ga predstavlja pravni spor, čimprej odpravi in da se čimprej ponovno vzpostavi pravna varnost. Zahteva, da mora sodišče odločiti v razumnem roku, je izraz načela vladavine prava (prim. d r. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 339 in 370) .

8. Čeprav se je toženka zavezala zagotavljati pravico do sojenja v razumnem roku tudi na mednarodni ravni, utemeljenost tožnikovega zahtevka ne izhaja neposredno iz določb EKČP. Pravično zadoščenje iz 41. člena EKČP, na podlagi katerega prisoja denarno zadoščenje Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ima naravo mednarodnopravne odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve določb mednarodne pogodbe. Odškodninski zahtevek po tej določbi obstaja samo na mednarodni ravni, vezan je na postopek pred ESČP in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku (prim. mag. Martina Bukovec: Odškodnina oz. pravično zadoščenje zaradi kršitve človekovih pravic, Pravna praksa, št. 17/2007, str. 24 in nasl.). Pravne narave pravičnega zadoščenja iz 41. člena EKČP ni mogoče razlagati drugače zaradi 8. člena Ustave, ki določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Neposredno uporabnost mednarodnih pogodb iz te ustavne določbe je treba razumeti kot sprejem mednarodnih pogodb v naš pravni red v smislu vzpostavitve njihove notranjepravne veljavnosti, ne pa avtomatično tudi v pomenu njihove neposredne izvršljivosti. Pri presoji, ali je določba iz ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe neposredno uporabna v pomenu neposredne izvršljivosti (self-executing) - torej, ali je sposobna v našem pravnem redu vzpostaviti pravice in obveznosti za notranjepravne subjekte, tako da jo lahko uporabljajo domača sodišča, je treba upoštevati njeno vsebino in način njene formulacije (Miha Pogačnik: Neposredna uporaba mednarodnih pogodb, Podjetje in delo, št. 6/2000, str. 858 in nasl.). Po besedilu 41. člena EKČP je odločanje o pravičnem zadoščenju po tej določbi predpisano kot pravica in pristojnost ESČP. Neposredna uporaba te določbe pred slovenskim sodiščem zato ni možna (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 41/2006 z dne 18. 9. 2007).

9. Z vidika možnosti uveljavljanja odškodnine zaradi kršitev pravic iz EKČP je pomembna določba 13. EKČP, ki postavlja zahtevo, da mora biti tistim, katerim so kršene pravice iz EKČP, zagotovljena pravica do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi. Ta določba po stališču ESČP zahteva uveljavitev učinkovitih pravnih sredstev pred nacionalnimi oblastmi tudi zaradi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Da je učinkovito, mora biti notranjepravno sredstvo sposobno preprečiti kršitev ali njeno nadaljevanje, ali pa nuditi ustrezno odškodnino za kršitev, ki se je že zgodila. Pri tem je državam do določene mere prepuščeno, da same določijo, v kakšni obliki bodo izpolnile obveznosti, ki jih imajo na podlagi te določbe (prim. sodbi v zadevah Kudla proti Poljski in Lukenda proti Sloveniji). Glede na navedeno tudi določba 13. člena EKČP pred domačimi sodišči ni uporabna v pomenu neposredne izvršljivosti, pač pa narekuje nadaljnje notranjepravno zakonodajno urejanje. Pravna sredstva, ki jih zahteva 13. člen EKČP, je mogoče uporabiti pred domačimi oblastmi le, če so in kakor so uveljavljena v notranjepravnem redu posamezne države. Tudi ESČP dopustnosti individualnih pritožb ne pogojuje z zahtevo, da pritožniki kršitev konvencijskih pravic in odpravo njenih posledic predhodno uveljavljajo pred domačimi oblastmi neposredno na podlagi 13. člena EKČP. ESČP tudi ne zahteva, da države na podlagi 13. člena EKČP v svojih pravnih redih uvedejo možnost uveljavljanja pravičnega zadoščenja, kot ga samo prisoja po 41. členu EKČP, ampak jim pri tem pušča določeno diskrecijo. Pri izpolnjevanju obveznosti iz 13. člena EKČP lahko pride do razlik med posameznimi državami. Zato ni mogoče na splošno in do potankosti opredeliti vrste in obsega upravičenj, ki jih lahko nudijo notranjepravna sredstva iz 13. člena EKČP. 10. Upoštevaje navedeno lahko tožnik svoj zahtevek utemelji le, če to omogočajo določbe domačega odškodninskega prava. Pravico do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, zagotavlja 26. člen Ustave. Ker je v tej ustavni določbi odškodninska odgovornost opredeljena le okvirno, se tudi glede odškodninske odgovornosti javnih oblasti iz 26. člena Ustave uporabljajo splošna pravila civilnega odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, kot lex specialis ureja tudi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Vendar po tem zakonu ni mogoče zahtevati pravičnega zadoščenja zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, ki so bili ob začetku njegove uporabe 1. 1. 2007 zaključeni, če niso izpolnjeni pogoji iz 25. člena ZVPSBNO. Odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, za katere se ZVPSBNO ne uporablja, je mogoče uveljavljati le na podlagi 26. člena Ustave v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava iz OZ oziroma ZOR (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005). Tudi v konkretni zadevi določb ZVPSBNO ni mogoče uporabiti, saj je bil pravdni postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, zaključen 16. 5. 2005, tožnik pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v tem postopku ni vložil pritožbe na ESČP. Utemeljenost tožbenega zahtevka je zato treba presojati po 26. členu Ustave v povezavi z določbami OZ oziroma ZOR.

11. Kršitev temeljnih človekovih pravic sicer lahko predstavlja protipravno ravnanje državnih organov v smislu 26. člena Ustave. Vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke izpolnjene vse predpostavke, ki jih predpisuje 26. člen Ustave ter pravila civilnega odškodninskega prava. Po splošnih pravilih odškodninskega prava mora biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjena zlasti njena temeljna predpostavka - nastanek pravno priznane škode. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode je zakonodajalec opredelil v 132. členu OZ (podobno prej v 155. členu ZOR). Vendar je oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ (prej v 200., 201., 202. in 203. členih ZOR).

12. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, pa ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik, ki so navedene v 179. do 182. členih OZ (ali v 200. do 203. členih ZOR). Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, prav tako pa tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva, nista osebnostni pravici, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ (ali na 200. členu ZOR), ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Niso namreč vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice.

Nekatere temeljne pravice lahko krši tako država kakor drugi subjekti, nekatere – med njimi tudi pravica do sodnega varstva - pa so lahko usmerjene le proti državi.

Temeljne in osebnostne pravice se vsebinsko prekrivajo, kadar gre za zaščito istih temeljnih dobrin (prim.

Ada Polajnar-Pavčnik: Temeljne pravice kot osebnostne pravice, v Temeljne pravice, uredili Marijan Pavčnik, Ada Polajnar-Pavčnik, Dragica Wedam-Lukić, Ljubljana, Cankarjeva založba 1997, str. 150 in nasl.) .

Vendar pa pravice, katerih kršitev uveljavlja tožnik, niso namenjene varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice – to je varovanju človekove osebnosti in osebnih dobrin.

13. Zakonodajalec je načrtno uredil možnost uveljavljanja denarnega zadoščenja le za določene oblike nepremoženjske škode. Načrtno je vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Krog teh nepremoženjskih škod je zaprl, kar pomeni, da je glede ostalih bolj ali manj podobnih nepremoženjskih škod izključil možnost uveljavljanja denarne odškodnine. Za tiste nepremoženjske škode, ki jih ni pravno priznal, zato ni mogoče zahtevati denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Ker škoda, ki jo uveljavlja tožnik, pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni bila pravno priznana, ni mogoče ugoditi njegovi reviziji proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča. 14. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih revizija uveljavlja s trditvami, da sodišči nista ustrezno obrazložili odločitve o višini prisojene odškodnine, niso podane, ker se glede na navedeno očitane kršitve ne nanašajo na odločilna dejstva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku).

15. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.