Jedro

Napačno je stališče tožnice, da ZGO-1 v 156.a členu možnosti odložitve izvršbe ne omejuje na situacije, ko bi že prišlo do izdaje formalnega sklepa o dovolitvi izvršbe, saj kaj takega iz citirane določbe ne izhaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot prezgoden zavrgla tožničin predlog za odlog izvršbe z dne 1. 10. 2014. V obrazložitvi navaja, da tožnica v predlogu predlaga odlog izvršbe odločbe št. 06122-3962/2011/9 z dne 26. 9. 2013. Ugotavlja, da iz inšpekcijskega spisa izhaja, da gradbeni inšpektor še ni uvedel izvršilnega postopka v obravnavani inšpekcijski zadevi, saj sklep o dovolitvi izvršbe še ni bil izdan, zato je predlog vložen prezgodaj.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) predstavljajo odmik od siceršnje ureditve odloga izvršbe. Meni, da se odlogi izvršitve na navedeni pravni podlagi nanašajo na vse vrste inšpekcijskih ukrepov. V obravnavanem primeru je v času vložitve predloga do njih že prišlo, saj je bila inšpekcijska odločba že izdana in so bili že „izdani“ ukrepi, ki zanjo predstavljajo breme. Meni, da 156.a člen ZGO-1 možnosti odložitve izvršbe ne omejuje na situacije, ko bi že prišlo do izdaje formalnega sklepa o dovolitvi izvršbe, kar pomeni, da posameznikom daje možnost, da na podlagi navedenega člena predlagajo zaščito pred slehernimi inšpekcijskimi ukrepi. To pomeni, da do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe sploh ne bi smelo priti. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Upravna izvršba se začne s sklepom o dovolitvi izvršbe (glej Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV 2006, str. 615), izjemoma pa se lahko odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca iz razlogov, ki jih določa tretji odstavek 293. člena ZUP, posebne primere odloga izvršbe pa določa tudi ZGO-1 v 156.a členu.

7. Sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega organa, na katerem izpodbijani sklep temelji, da dokler se upravna izvršba ne začne, je ni mogoče odložiti. To jasno izhaja iz prvega stavka drugega in tretjega odstavka 293. člena ZUP, ki govori o odlogu upravne izvršbe, kar pomeni, da je bila ta že začeta, ter iz drugega stavka drugega odstavka 293. člena ZUP, ki določa, da odložitev izvršbe dovoli organ, ki je izdal sklep, s katerim jo je dovolil, kar po,eni, da je možnost odloga smiselno pogojena s predhodno izdanim sklepom o dovolitvi izvršbe. Napačno je stališče tožnice, da ZGO-1 v 156.a členu možnosti odložitve izvršbe ne omejuje na situacije, ko bi že prišlo do izdaje formalnega sklepa o dovolitvi izvršbe, saj kaj takega iz citirane določbe ne izhaja. Določba 156.a člena ZGO-1 zgolj širi razloge za odlog izvršbe, določene z ZUP, kar izhaja tudi iz Predloga Zakona o dopolnitvi Zakona o graditvi objektov (EVA: 2012-2430-0057).

8. Ker ni sporno, da je tožnica predlog za odlog izvršbe na podlagi 156.a člena ZGO-1 vložila pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, je bilo zavrženje tega predloga na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je pravilno in zakonito.

9. Tudi sicer pa je iz upravnega spisa razvidno, da je tožnica po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 9. 2. 2015 dne 18. 2. 2016 ponovno predlagala odlog izvršbe na isti pravni podlagi (156.a členu ZGO-1) in ji je bila s sklepom št. 06122-3962/2011/45 z dne 17. 3. 2016 izvršba odložena za obdobje petih let od vročitve tega sklepa.

10. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.