Jedro

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je prosilec že živel v obdobjih najmanj petih mesecev v več državah članicah, in sicer v Italiji, Švici, verjetno tudi v Avstriji, pa tudi v Sloveniji, kjer biva nazadnje, in to od 14. 12. 2015, ko je prosilec vložil prošnjo, torej že več kot sedem mesecev. Zato je odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, na podlagi prvega odstavka 7. člena ter 13. člena Dublinske uredbe III, Slovenija.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-514/2015/21 (1313-09) z dne 12. 7. 2016 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-514/2015/21 (1313-09) z dne 12. 7. 2016 odloži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, rojenega ... 2. 1988 v kraju Erbil, državljana Iraka, saj bo imenovani predan Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi navaja, da je dne 14. 12. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je ob vložitvi prošnje pridobila podatke, da je prosilec vstopil v Republiko Slovenijo nezakonito iz Republike Italije. Po podatkih centralne baze Eurodac je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito dne 10. 2. 2011, 20. 4. 2012, 13. 2. 2013 in 12. 3. 2013, v Švicarski konfederaciji 1. 3. 2011, 16. 8. 2011, 6. 9. 2011 in 12. 1. 2012 ter v Republiki Avstriji 8. 6. 2015. 2. Upoštevajoč določbe prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III), prvega odstavka 21. člena ter določb točke b) prvega odstavka 18. člena, je tožena stranka dne 28. 12. 2015 za prosilca pristojnemu organu Republike Italije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 15. 1. 2016 je tožena stranka prejela pozitivni odgovor Republike Italije, v katerem potrjuje ponovni sprejem prosilca ter pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito v skladu s točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III. S tožnikom je bil dne 21. 4. 2016 v prostorih azilnega doma skladno s 5. členom Dublinske uredbe III opravljen osebni razgovor, z namenom ugotovitve dejanskega stanja.

3. Na osebnem razgovoru je bil prosilec seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Italijo in dejstvom, da je Republika Italija odgovorila, da je odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je v osebnem razgovoru na vprašanje uradne osebe, kako je bilo odločeno glede njegove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Italiji, odgovoril, da v Republiki Italiji ni dobil nobenega dokumenta, saj ni imel bivališča, ker je bival na cesti kot brezdomec. Kasneje je bival pri duhovnikih v mestu Udine (Videm) in je svoje bivanje prijavil na PP v Palmanovi. Kljub temu prosilec s strani uradnih organov Republike Italije ni dobil nobene dokumentacije o tem, kako je bilo odločeno o njegovi prošnji. Uradni organi Republike Italije so mu povedali, da ne bo nikoli dobil dovoljenje za bivanje pri njih, ker je bil šest mesecev zaprt v italijanskih zaporih. Tožnik je izjavil, da govori italijanski jezik, zato v Republiki Italiji ni potreboval prevajalca. Uradnega prevajalca mu je Republika Italija določila le, ko je prvič zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je tudi povedal, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Švici, kjer pa ob podaji prošnje ni imel prevajalca. V Švici je bil zaradi ilegalnega bivanja dve leti v zaporu, potem pa so ga deportirali nazaj v Republiko Italijo in mu prepovedali vstop v Švico do leta 2018. Po mnenju tožene stranke je tožnik glede na pozitivni odgovor s strani Republike Italije v dublinskem postopku imel dostop do postopka za mednarodno zaščito.

4. Nadalje je na osebnem razgovoru povedal, da je bil leta 2013, ko je bival v azilnem domu, udeležen pri dogodku, zaradi katerega so ga vrgli iz azilnega centra. Dva varnostnika sta v azilnem centru pretepala neko osebo, ki ji je pomagal pri obrambi. Moral je zapustiti azilni center. Ni prejemal pomoči od nevladnih organizacij. Od tega dogodka dalje je v mestu Gradič spal v gozdu na prostem. Leto in pol je bival po parkih in ulicah v mestu Udine (Videm). V času, ko je bival na prostem ni dobil nobene zdravstvene oskrbe. Dobil jo je enkrat v zaporu, kjer je bil zaprt šest mesecev. V Republiki Italiji je začel prodajati marihuano, da bi zaslužil nekaj denarja za hrano. Tožnik je povedal, da se v Republiko Italijo ne želi vrniti, ker ga bodo tam zaprli, ker ima odprto kazensko kartoteko zaradi prodaje drog. V nobeni evropski državi ne more zaprositi za mednarodno zaščito, ker ga bodo države članice EU vrnile nazaj v Republiko Italijo. Tožnik je posebej poudaril, da bi rad ostal v Republiki Sloveniji, kjer bi si rad ustvaril življenje.

5. Tožena stranka navaja, da je Dublinska uredba zakonodajni akt EU, ki se uporablja neposredno in temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja). Vse te države se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti tudi kot varne tretje države. Evropski svet se je na posebnem sestanku v Tampereju 15. in 16. 6. 1999 dogovoril o delovanju za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema na osnovi celovite in vključujoče uporabe Ženevske konvencije z dne 28. 7. 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. 1. 1967 (Ženevska konvencija, ŽK) in s tem za zagotavljanje, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, torej spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti v tej uredbi se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav.

6. Na podlagi izjav, ki jih je prosilec podal pri pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru, je tožena stranka ugotovila, da v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje, skladno z drugim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III. Prosilec ni predložil nobenega dokumenta, s čimer bi lahko svoje izjave potrdil. Nadalje tožena stranka meni, da tožnikova izjava, da je bil v Švici zaprt dve leti, nato pa po Dublinski uredbi III vrnjen v Republiko Italijo, neverodostojna, saj Dublinska uredba III v drugem odstavku 29. člena predpisuje rok za predajo v primeru, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu največ eno leto. Prav tako za navedbe v zvezi z bivanjem in dogodki v Republiki Italiji ni predložil nobenih dokazil. Tudi obstoj kazenske kartoteke v Republiki Italiji ni razlog, zaradi katerega bi v skladu s 17. členom Dublinske uredbe III Slovenija prevzela odgovornost za obravnavo prosilčeve prošnje. Tožena stranka je preverila informacije o razmerah za prosilce v Republiki Italiji, ki jih je dobila od PIC dne 1. 7. 2016. Republika Italija se še vedno ukvarja z migracijsko krizo oz. s tem povezanimi problemi. Zdravniki brez meja (MSF) so dejali, da nekateri prosilci za mednarodno zaščito (prib. 10.000 prosilcev) in begunci v Republiki Italiji niso imeli dostopa do uradnih sprejemnih centrov in so živeli v nečloveških razmerah v drugih centrih in zasebnih naseljih, kjer niso imeli dostopa do elektrike ali tekoče vode. Tretjina beguncev ni bila zajeta v program „National health service“. Prosilci, ki so po Dublinski uredbi vrnjeni v Republiko Italijo, so nastanjeni v sprejemne centre, kjer imajo prosilci urejeno nastanitev z dostopom do elektrike in tekoče vode ter pravico do zdravstvenega varstva.

7. V zvezi s primerom države Belgije, ko je Svet za azilante na podlagi Zakona o pravdnem postopku prekinil dublinsko predajo v Republiko Italijo, tožena stranka pojasnjuje, da je bil dublinski postopek prekinjen zato, ker je svet za azilante ugotovil, da belgijski državni organ za azil in migracije ni izvedel temeljite preiskave, v kakšnih razmerah bi živeli prosilci v Republiki Italiji. Organi za azil različnih držav članic so dolžni temeljito raziskati predvidljive posledice vračanja prosilca v Italijo, upoštevati morajo razmere v države vračanja in poseben položaj vračanja prosilcev v državo vračanja, torej v Republiko Italijo. Po mnenju tožene stranke je šlo v belgijskem primeru za družino oz. zakonski par in ne za individualnega prosilca in gre za sodno odločitev v individualnem primeru.

8. Na delavnici v Bruslju dne 18. 12. 2014 je Evropska komisija, skupaj z EASO obravnavala takratne razmere v Republiki Italiji v povezavi s sodbo „Tarakhel proti Švici“. Na sestanku je bilo poudarjeno, da so razmere v Republiki Italiji takšne, da se transferji v Republiko Italijo izvajajo normalno, posebno pa je bil v zvezi z obravnavanim primerom „Tarakhel proti Švici“ določen postopek, v katerem morajo države članice, kadar gre za dublinski transfer v Republiko Italijo, le v primerih ko gre za družine z majhnimi otroki ter posebej ranljivih skupin prosilcev pred izvedbo transferja s strani Italije pridobiti individualne garancije, da bodo te ranljive skupine in družine nastanjene v skladu z duhom sodbe.

9. UNHCR v svojih poročilih ne poroča o pogojih za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in poudarja prizadevanje italijanskih oblasti za izboljševanje pogojev za sprejem prosilcev za azil. Italijanski azilni sistem ima enoten postopek za določanje statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobneje navaja potek italijanskega azilnega postopka.

10. Glede opisov nastanitvenih razmer v Republiki Italiji, ki jih je opisal prosilec, je tožena stranka pridobila podatke, da v Republiki Italiji intenzivno izvajajo programe za izboljšanje nastanitvenih pogojev prosilcev za mednarodno zaščito v okviru dveh projektov „CARA“ (Centres for the reception of asylum seekers) in „SPRAR“ (Sistem of protection for asylum seekers and refugees). Prosilci za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni v Republiko Italijo, so običajno nastanjeni v SPRAR mreži objektov za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito. Ko so vrnjeni v Republiko Italijo, so nastanjeni v tranzitne centre, ki so locirani v Milanu, Rimu, Benetkah in Bariju, v krajih, kjer so mednarodna letališča, na katerih se izvajajo dublinski transferji v Republiko Italijo. Iz tranzitnih centrov so preseljeni v normalne nastanitvene objekte.

11. Tožena stranka sklepno ugotavlja, da zaenkrat v Republiki Italiji ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi v obravnavanem primeru povečane nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako pa tudi EASO – evropski azilni podpori urad, niti Evropska komisija, nista sprožila v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Italiji nobenega predpisanega postopka, določenega v 33. členu Dublinske uredbe III v zvezi z mehanizmom za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na krize ter njihovo obvladovanje.

12. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla dejstev in dokazov, na podlagi katerih je zaključila, da je podana odgovornost Republike Italije. Ker se tožena stranka ni opredelila do tožnikove izjave na osebnem razgovoru, da odločitev o prošnji za mednarodno zaščito ni nikoli prejel, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka tožniku tudi ni dala možnosti, da se opredeli do dejstev in dokazov, ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (kršitev 9. člena ZUP).

13. Pristojnost Republike Italije ni podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka zamudila rok za izdajo sklepa o predaji prosilca odgovorni državi, prav tako je zamudila rok za predajo prosilca odgovorni državi, pri čemer se tožba sklicuje na 1. točko 26. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da mora država članica, ki daje zahtevo, osebo obvestiti o predaji odgovorni državi članici, ko prejme odgovor države članice, da se z naslovljeno zahtevo strinja. Tožena stranka je odgovor Republike Italije prejela že 15. 1. 2016, izpodbijani sklep pa je tožniku vročila po 6 mesecih od prejema obvestila. Gre za očitno ravnanje v nasprotju z namenom Dublinske uredbe III, ki je tudi v tem, da se odgovorno državo določi hitro, ter da se zagotovi učinkovit dostop do mednarodne zaščite (5. točka preambule Dublinske uredbe III).

14. Po prvem odstavku 29. člena Dublinske uredbe III je treba predajo prosilca izvesti najkasneje po šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo, sicer se odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo. Republika Italija je v obravnavanem primeru 15. 1. 2016 izdala odgovor, da potrjuje ponovni sprejem prosilca, tožena stranka pa je sklep o predaji izdala dne 12. 7. 2016, tožniku pa vročila dne 15. 7. 2016, to je na zadnji dan, ko bi v skladu z Uredbo morala opraviti predajo. Na dan 15. 7. 2016 je v skladu s prej navedeno določbo 29. člena Dublinske uredbe III odgovornost Republike Italije, tudi če je ta dejansko obstajala, prenehala in se prenesla na Republiko Slovenijo. Zato je odločitev tožene stranke, da se tožnika preda Republiki Italiji nepravilna in nezakonita.

15. Glede sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka ter izpostavljenosti resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja pa je po mnenju tožeče stranke na strani tožene stranke, da predajo prepreči zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti in nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu, poniževalnemu ravnanju. Po mnenju tožbe zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom niso izpolnjeni pogoji za predajo tožnika Republiki Italiji, saj so zatrjevane pomanjkljivosti takšne, da bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik je v Republiki Italiji bival kot brezdomec, brez dokumentov in brez kakršnekoli zdravstvene oskrbe. Ker v Italiji ni imel nobene možnosti za preživetje, je bil prisiljen v nezakonito ravnanje (prodajo marihuane), saj je bil to edini način, da si je lahko zaslužil nekaj denarja za hrano. Tožnik je kot dokaz svojim navedbam na osebnem razgovoru predložil tudi poročilo o stanju v Republiki Italiji (prim. vlogo PIC z dne 30. 6. 2016), in sicer: odločitve sodišč različnih evropskih držav (odločitev belgijskega Sveta za tujce z dne 3. 6. 2016, nemškega Upravnega sodišča z odločitvijo z dne 29. 3. 2016, ki je začasno prepovedal predajo nigerijskega prosilca za mednarodno zaščito Republiki Italiji zaradi sistemskih pomanjkljivosti, v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, francoskega Upravnega sodišča z dne 18. 2. 2016) ter posamezna poročila in članke (Is Italy the next Greece z dne 14. 3. 2016, At least 10,000 migrants live in subhuman conditions in Italy z dne 12. 4. 2016, Italy’s refugee centres are awful, Thousands asylum-seekers, refugees homeless in Italy, Failing immigration system leaves thousands homeless in Italy, The Bad Business of Asylum Seeker Reception in Italy z dne 10. 3. 2016).

16. Tožnik je tako s svojo izpovedbo in priloženimi dokazi izkazal obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom oz. pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Ko je enkrat obstoj domneve, da v posamezni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti izkazan, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko.

17. Zato je zaključek tožene stranke, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, s katerimi bi lahko potrdil svoje izjave protispisen, dokazni sklep tožene stranke, da bo tožnik v primeru vrnitve v Italijo imel dostop do postopka za mednarodno zaščito in da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III, pavšalen in neobrazložen ter posledično nepravilen. Tožena stranka pri opisovanju poteka postopka na podlagi prošnje za mednarodno zaščito ne pojasni, na podlagi katerih dokazov je svoje ugotovitve sploh sprejela. Podatke, ki jih navaja glede intenzivnosti izvajanja programov za izboljšanje nastanitvenih pogojev tožeči stranki niso bili posredovani v izjavo, prav tako niso navedeni časovni okviri, iz katerega obdobja izvirajo, zaradi česar tovrstnih ugotovitev ni mogoče preizkusiti in se do njih opredeliti. Tožena stranka se ni opredelila do številnih poročil, ki jih je tožnik predložil, zato je njena dokazna ocena, da so nastanitveni pogoji v Italiji zadovoljivi, pomanjkljiva in sprejeti v nasprotju z 8. členom ZUP. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podredno razveljavi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

18. Tožeča stranka je vložila tudi zahtevo za odločitev izvršitve na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Italiji. To pa bi imelo za posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Zato sodišču predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožeče stranke zoper izpodbijani sklep.

19. V odgovoru na tožbo, kateremu prilaga upravne spise, tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe tožena stranka poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Italijo in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K točki I. izreka:

20. Tožba je utemeljena.

21. Tožba uveljavlja dva tožbena ugovora, in sicer napačno uporabo materialnega prava – Dublinske uredbe III, in sicer 26. in 29. člena ter premalo razčiščeno stanje in s tem povezano pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III.

22. Sodišče je po pregledu upravnih spisov ugotovilo, da se je tožnik dne 13. 12. 2015 sam oglasil na Policijski postaji Ljubljana Vič, kjer je povedal, da je v Slovenijo vstopil preko mejnega prehoda med Italijo in Slovenijo v Novi Gorici dne 12. 12. 2015 okoli 18 ure. Dne 14. 12. 2015 je podal prošnjo za mednarodno zaščito. S tem dnem se je začel postopek preverjanja, ali je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito tudi v drugih državah članicah, in sicer v centralni bazi podatkov Eurodac. Dne 17. 12. 2015 je tožena stranka izdala sklep, s katerim je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, na podlagi takrat veljavnih določb Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Zoper sklep je tožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče RS obravnavalo pod opr. št. I U 1847/2015 in je dne 29. 12. 2015 izdalo sodbo in sklep, s katero je pod opr. št. I U 1847/2015-16 zvrnilo tožbo tožnika in zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Dne 5. 1. 2016 je tožena stranka prejela sporočilo od avstrijskega organa za azilne postopke, ki sporoča, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji. Dne 8. 1. 2016 je bila vložena pritožba tožnika zoper sklep tega sodišča z dne 29. 12. 2015 glede ukrepa omejitve gibanja. Nadalje je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da je Italija dne 15. 1. 2016 posredovala svoje soglasje za ponovni sprejem tožnika na podlagi točke d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III. Vrhovno sodišče RS je o pritožbi tožnika v zadevi omejitve gibanja odločalo dne 24. 2. 2016 in pritožbo zavrnilo. Upravno sodišče je toženi stranki vrnilo upravne spise skupaj s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča dne 15. 3. 2016. Dne 18. 4. 2016 je bilo tožniku izdano vabilo na osebni razgovor na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III. Osebni razgovor je bil opravljen dne 21. 4. 2016, izpodbijani sklep pa je bil izdan dne 12. 7. 2016 in je bil tožniku vročen dne 15. 7. 2016, to je natanko šest mesecev po tem, ko je Italija posredovala soglasje, da se strinja, da se tožnik preda Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

23. Sodišče ob tem pripominja, da ni jasno oziroma iz podatkov upravnih spisov ne izhaja, zakaj tožena stranka v času, ko so ji bili vrnjeni upravni spisi, to je od 15. 3. 2016 pa do 18. 4. 2016, ko je bilo izdano vabilo tožniku na osebni razgovor, ni storila ničesar, ravno tako iz podatkov v upravnih spisih ni vidno, zakaj od osebnega razgovora, ki je bil opravljen dne 21. 4. 2016, pa do izdaje izpodbijanega sklepa dne 12. 7. 2016 v postopku na strani tožene stranke ni bilo nobenih procesnih dejanj.

24. V 26. členu Dublinske uredbe III, je določeno, da se v primeru, ko se država članica strinja, da bo sprejela prosilca, uradno obvesti zadevno osebo o odločitvi o njeni predaji v odgovorno državo članico in kjer je ustrezno, o odločitvi, da njene prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala. V 29. členu Dublinske uredbe III pa so določeni načini in roki predaje.

25. Poglavje III. (7. do 15 člen) Dublinske uredbe III določa merila za določanje odgovorne države članice. Določba 7. člena določa hierarhijo meril, in sicer v prvem odstavku pravi, da se merila za določanje odgovorne države članice uporabljajo po vrstnem redu (kaskadno), v katerem so navedena v tem poglavju. Republika Italija je soglašala, da je odgovorna država članica in da ponovno sprejme tožnika, saj je tožnik v Italiji najprej zaprosil za mednarodno zaščito.

26. Vendar pa sodišče glede na podatke v upravnih spisih ugotavlja, da je treba v obravnavanem primeru za določitev odgovorne države članice uporabiti tudi 13. člen Dublinske uredbe III, to je merilo vstop in/ali bivanje, ki v drugem pododstavku drugega člena določa, da če je prosilec že živel v obdobjih najmanj pet mesecev v več državah članicah, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v kateri je bilo to nazadnje. Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je prosilec že živel v obdobjih najmanj petih mesecev v več državah članicah, in sicer v Italiji, Švici, verjetno tudi v Avstriji, pa tudi v Sloveniji, kjer biva nazadnje, in to od 14. 12. 2015, ko je prosilec vložil prošnjo, torej že več kot sedem mesecev.

27. Zato je odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, na podlagi prvega odstavka 7. člena ter 13. člena Dublinske uredbe III, Slovenija. Sodišče je zato izpodbijani akt odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj v postopku za izdajo izpodbijanega akta določbe materialnega zakona – Dublinske uredbe III niso bile pravilno uporabljene.

28. Glede na povedano sodišču ni bilo treba presojati, ali v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah. Prav tako sodišče ni zavzemalo stališča glede uporabe 26. in 29. člena Dublinske uredbe III, ker za odločitev v tem upravnem sporu nista več nujno potrebni.

K točki II. izreka:

29. Sodišče je zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

30. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

31. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv; tudi v pravnem pouku izpodbijanega sklepa je izrecno navedeno, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. Kljub temu pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja. Iz četrtega odstavka 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) izhaja, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Ker se tudi po uveljavitvi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) z dne 24. 4. 2016 za postopke sodnega varstva določba 74. člena ZMZ uporablja v primerih, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, kot je tudi obravnavani primer (125. člen ZMZ-1) to pomeni tudi, da je zoper to sodbo dopustna pritožba (peti odstavek 74. člena ZMZ) ter da s to sodbo tako o zadevi še ni pravnomočno odločeno. Glede na to je pravni interes tožnika za zahtevo za začasno odredbo tudi po izdaji te sodbe še izkazan.

32. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo o zadevi, bi namreč to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zahteva ne bi mogla več reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal, četudi bi tožnik s tožbo v upravnem sporu uspel. Če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen in zadeva vrnjena v ponovni postopek, si s tem svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena njegova pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito (23. člen Ustave RS). Poleg tega po oceni sodišča odločitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi; toženka je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe sama navedla, da namerava z nadaljnjimi postopki počakati do dokončne odločitve sodišča. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.