Jedro

Iz izpodbijane odločitve tožene stranke je razvidno, da je bil tožniku (javnemu uslužbencu) po 38. členu ZDDO (ki je določal, da se delavcu med drugim letni dopust poveča za največ tri dni tudi zaradi delavčevih socialnih in zdravstvenih razmer, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 let starosti in druge razmere, v katerih delavec živi) letni dopust povečan v največji možni meri, ki jo je ta člen dopuščal (torej tri dni zaradi skrbi za otroke do 10 let starosti), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana odločitev tožene stranke zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 8. 3. 2013 in 19. 6. 2013 v delu, ki govori o določitvi števila dni letnega dopusta za skrb za otroke, prav tako pa je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi tožniku določilo dodaten dan letnega dopusta za skrb za otroke do 15 let za leto 2013 (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene pravdne stroške v znesku 26,52 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in mu določi en dodaten dan letnega dopusta za skrb za otroke do 15 let za leto 2013, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka, ki ga določi sodišče do plačila, pod izvršbo. Poleg tega predlaga pritožbenemu sodišču, da zaradi pomembnega pravnega vprašanja, ki se nanaša na nedopustno diskriminacijo otrok, dopusti možnost revizije oz. samo prekine postopek in sproži postopek za oceno ustavnosti ureditve določanja števila dni letnega dopusta za otroke za delavce v državnih organih pred Ustavnim sodiščem RS. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker bi mu moralo določiti 1 dodaten dan letnega dopusta za skrb za štiri otroke do 15 let za leto 2013 ali pa na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije prekiniti postopek in sprožiti postopek za oceno ustavnosti 38. člena Zakona o delavcih v državnih organih, glede na 159. člen Zakona o delovnih razmerjih. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb glede neustavnosti opredelitve letnega dopusta za skrb za otroke za delavce v državnih organih in s tem do diskriminatorne obravnave otrok delavcev v državnih organih, je bistveno kršilo določbe postopka. Po trditvi tožnika je 38. člen Zakona o delavcih v državnih organih glede ureditve letnega dopusta za skrb za otroke neustaven, saj je v nasprotju z več določbami Ustave RS in mednarodnimi akti in brez razumnih razlogov diskriminira otroke tistih posameznikov, ki so zaposleni v državnih organih, glede na določbe ZDR, ki je vsem delavcem v Republiki Sloveniji iz razloga lažjega usklajevanja družinskega in poklicnega življenja zagotovil dodatni dan letnega dopusta za skrb za otroka do 15 let starosti. S tem pa je postala ureditev v Zakonu o delavcih v državnih organih za delavce v državnih organih manj ugodna brez kakršnekoli obrazložitve takšnega razlikovanja. Z izpodbijano ureditvijo družbeni položaj posameznega otroka, ali so torej njegovi starši zaposleni v državnih organih ali ne, vpliva na razlikovanje pri zagotavljanju otrokove pravice do varstva njegove družine in njegove pravice do vzgajanja in izobraževanja s strani njegovih staršev. To pa je v nasprotju s 53., 56. in 54. členom Ustave RS. Prav tako pa je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Izpodbijana ureditev je tudi v nasprotju s Konvencijo o otrokovih pravicah, ki jo je Republika Slovenija sprejela v svoj pravni red leta 1992 in sicer v nasprotju z njenim 16. članom. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-137/2003. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako ni storilo smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Neutemeljena je v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker se ni opredelilo do tožnikovih navedb glede neustavnosti ureditve letnega dopusta v 38. členu Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO; Ur. l. RS, št. 15/90 in nadalj., ki z ozirom na 203. člen Zakona o javnih uslužbencih; ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. velja do nove ureditve s kolektivno pogodbo) in s tem do diskriminatorne obravnave otrok delavcev v državnih organih. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da sporna določba 38. člena ZDDO ni v nasprotju (oziroma ni v neskladju) z Ustavo Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS/1, št. 33/1991 in nadalj.) in da zato ni prekinilo postopka na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994 in nadalj.) ter začelo postopka za oceno ustavnosti tega zakona, zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta uveljavljal razveljavitev odločitve tožene stranke o določitvi števila dni letnega dopusta za skrb za otroke in določitev dodanega dneva letnega dopusta za skrb za otroke za leto 2013. Pri tej svoji odločitvi se je oprlo na določbo 3. alinee prvega odstavka 38. člena ZDDO, ki je določal, da se delavcu med drugim letni dopust poveča za največ tri dni tudi zaradi delavčevih socialnih in zdravstvenih razmer, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 let starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Ker je iz izpodbijane odločitve tožene stranke (A1, A3) razvidno, da je bil tožniku po 38. členu ZDDO letni dopust povečan v največji možni meri, ki jo je ta člen dopuščal (torej tri dni zaradi skrbi za otroke do 10 let starosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana odločitev tožene stranke v skladu z določbo 38. člena ZDDO. Pri svoji odločitvi se je utemeljeno sklicevalo tudi na sodbo VDSS opr. št. Pdp 766/2005 z dne 6. 7. 2006, kjer je bilo zavzeto jasno stališče, da se za odmero letnega dopusta javnemu uslužbencu na podlagi 203. člena ZJU uporabi 38. člen ZDDO in ne 159. člen ZDR.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da 38. člen ZDDO ni v neskladju z Ustavo RS, čeprav je kasneje sprejeti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki je bil v veljavi tudi v času, ko je bil tožniku določen letni dopust za leto 2013) v členu 159/3 določil, da ima delavec pravico do 1 dodatnega dneva letnega dopusta za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti. Prvi odstavek 2. člena ZDR je določal, da ureja ZDR tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in v zavodih, drugih organizacijah ter zasebnikih, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Poseben zakon, ki ureja položaj delavcev, zaposlenih v državnih organih, je ZJU. Zakonodajalec je v ZJU celovito uredil sistem javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, določil njihove pravice, obveznosti in odgovornosti, pri čemer je celovito (in različno od splošne ureditve v ZDR) uredil tudi področje letnega dopusta. Takšna, drugačna ureditev v ZJU (v zvezi z ZDDO) po oceni pritožbenega sodišča ni v nasprotju s členi Ustave RS, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik, niti v nasprotju s Konvencijo o otrokovih pravicah, ki jo prav tako v pritožbi navaja tožnik, saj po mnenju pritožbenega sodišča ne diskriminira otrok delavcev v državnih organih v primerjavi z otroci drugih delavcev. 38. člen ZDDO tako ne omejuje števila dni letnega dopusta v odvisnosti od števila otrok (do 10 let starosti), kot je to opredeljeno v 159/3 členu ZDR. Glede na to je lahko javni uslužbenec upravičen do treh dodatnih dni letnega dopusta tudi v primeru, če ima le enega otroka v starosti do 10 let, take možnosti pa 159/3 člen ZDR ne omogoča. Glede na navedeno ZDDO po oceni pritožbenega sodišča z drugačno ureditvijo letnega dopusta za javne uslužbence ni diskriminatoren. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-137/2003 z dne 26. 5. 2005, saj je bilo z njo ugotovljeno, da člen 43/1 Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/01), ki je limitiral osnovo za izračun starševskega nadomestila, ni v neskladju z Ustavo RS. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč 38. člen ZDDO ne posega v pravico do spoštovanja družinskega življenja.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenim predlogom tožnika, da dopusti možnost revizije, pripominja, da drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija). Tretji odstavek 367. člena ZPP pa predpisuje, da v primeru, če revizija po členu 367/2 ZPP ni dovoljena, je dovoljena le, če je v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija). Po drugem odstavku 367.a člena ZPP o dopustitvi revizije odloči Vrhovno sodišče RS na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije, pri čemer prvi odstavek 367.a člena ZPP določa primere, kdaj sodišče dopusti revizijo. Glede na navedeno dopustitev revizije, kar tožnik predlaga pritožbenemu sodišču v pritožbi, ni v pristojnosti pritožbenega sodišča. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ni priglasil.