Jedro

V zadevi C-287/22 pa je SEU razsodilo, da je treba člen 6 (/1) in člen 7 (1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe z dne 11. 4. 2024, ki se glasi:

"1. Do pravnomočne odločitve o zahtevku se tožečima strankama odloži, toženi stranki pa prepove od nje zahtevati plačevanje obveznosti po kreditni pogodbi št. 001 z dne 28. 2. 2007 in kreditni pogodbi št. 002 z dne 28. 2. 2007, sklenjenima med tožečima in toženo stranko. 2. Toženi stranki se prepove, da bi v času trajanja te začasne odredbe zaradi neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe št. 001 in kreditne pogodbe št. 002, zapadlih v plačilo v času veljavnosti te začasne odredbe, odstopila od teh kreditnih pogodb ali v centralni kreditni register SISBON vnesla podatek o neplačani obveznosti ali zapadlem dolgu, zapadlih v plačilo v času veljavnosti te začasne odredbe. 3. Začasna odredba velja do pravnomočnosti odločitve sodišča o ničnosti kreditnih pogodb iz točke 1 tega predloga. 4. Za vsak primer kršitev prepovedi iz 1. in 2. točke te začasne odredbe je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati denarno kazen v višini 5.000,00 EUR."

se zavrne.

2.Zoper navedeni sklep sta upnika vložila pritožbo po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku. Predlagata, da pritožbi višje sodišče ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi njunemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Obrazlagata, da sodišče podcenjuje položaj, v katerem sta se znašla tožnika (opomba sodišča: pravilno predlagatelja). Predlagatelja s plačevanjem močno povišanega obroka kredita sicer res nista življenjsko ogrožena v najožjem pomenu. Sta pa zaradi plačevanja povišanih kreditnih obveznosti v nezavidljivem položaju, saj sta zaradi tega v konstantnem stresu, negotovosti in dejansko se odpovedujeta normalnemu, dostojnemu življenju, kar se jima že močno pozna na njunem telesnem in duševnem zdravju. Dokazati to seveda je težko oziroma nemogoče. Drži ugotovitev sodišča, da je namen regulacijske začasne odredbe v tem, da se začasno uredi sporno pravno razmerje in točno to si upnika želita. Ne želita zavarovati izvršitve dolžnice v prihodnosti, temveč želita, da se razmerje z dolžnico že uredi na način, ki ustreza dejstvu, da je pravni posel, ki je podlaga njunih obveznosti, ničen. Ker je znesek visok, presej višji od pričakovanega v času sklepanja kreditne pogodbe, se močno zajeda v njuno finančno in socialno stanje in zaradi tega se odrekata osnovnim življenjskim potrebam. Sodišče pojem standarda nenadomestljive škode tolmači skrajno eksistencialistično, vendar pa je treba na zadevo gledati širše - življenjsko, človeško in nenazadnje tudi upoštevati položaj upnikov napram dolžnici. Nenadomestljiva škoda je že to, da si upnika ne moreta privoščiti določenih dobrin, ki so postulat dostojnega življenja (dopust, materialne dobrine, obiskovanje kulturnih prireditev itd.). To so standardi, ki bi morali biti jasni sami po sebi in kar dolžnika ne moreta dokazovati. V zvezi s tem ni mogoče bolj konkretizirati navedb in predložiti dokazov. Sodišče je z izdanim sklepom ponovno razčlovečilo upnika, ju zreduciralo na goli faktor vezan na življenjski minimum in jima onemogočilo, da si z začasno odredbo povrneta nazaj svojo človeško dostojanstvo. Upnika bosta brez začasne odredbe v petih letih, kolikor bo približno trajal postopek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, deležna toliko nepopravljive škode na svojem premoženju, zlasti pa na svojem zdravju, da tega nobeno kasnejše poplačilo s strani banke ne bo v celoti odtehtalo. To je v nasprotju s sodno prakso SEU, ki zahteva, da se tudi v okviru sodnih postopkov izboljša položaj potrošnikov. Izdaja začasne odredbe upnika ne bo postavila v bolj ugoden položaj kot ga ima banka. Ta bo na koncu, če bi se zahtevek izkazal za neutemeljenega, z lahkoto dosegla celotno poplačilo za nazaj, saj ima terjatev v celoti zavarovano s hipoteko. V podkrepitev svojih navedb se sklicujeta na odločitev višjega sodišča v identičnem primeru I Cp 187/2024. Priglašata pritožbene stroške.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pravna podlaga za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je v konkretnem primeru podana v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in zaradi načela primarnosti prava EU v smislu razlage sodne prakse Sodišča Evropske Unije, v konkretnem primeru tudi sodbe C-287/22 Sodišča Evropske Unije (SEU). Tako 272. člen ZIZ določa, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu terjatev zoper dolžnika nastala, vendar mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk v konkretnem primeru, ali kot določa druga alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči uporabo sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali tretja alineja istega odstavka, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V zadevi C-287/22 pa je SEU razsodilo, da je treba člen 6 (/1) in člen 7 (1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva) v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz navedene sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (točka 56 sodbe). Po oceni višjega sodišča ZIZ sam po sebi ni v nasprotju ne z Direktivo in ne s sodbo SU C-287/22, če se razlaga v skladu z zgoraj navedeno odločbo SEU in Direktivo (podobno tudi sodna praksa VSL I Cp 187/2024).

5.V konkretnem primeru se višje sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da sta upnika verjetnost terjatve v zvezi z ničnostjo pogodbe izkazala, prav tako se višje sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da upnika zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage nista izkazala obstoja pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Drugačne pritožbene trditve na odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati, saj so tudi te še vedno na nivoju nekonkretiziranosti in nedokazanosti.

6.Ob odločanju o pritožbi pa višje sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje, ko je presojalo trditveno in dokazno podlago v zvezi z upoštevanjem pogojev po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri ocenjevanju neugodnih posledic, ki jih zatrjujeta upnika kot hujše od tistih, ki jih bi utrpela dolžnica, ni opredelilo do vseh zatrjevanih dejstev s strani obeh upnikov, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnika sta namreč zatrjevala kot hujše neugodne posledice v svojem predlogu v začasni odredbi ne le neugodnosti v zvezi z pravdnim postopkom z izterjavo preveč plačanih obrokov in posledično odrekanja ter psihične in druge obremenitve povezane s sodnimi postopki, ampak sta tudi zatrjevala, da sta skupaj plačala že 123.437,54 EUR kredita, kar je bistveno več od tega, kar sta prejela od banke ob črpanju kredita, to je 105.545,02 EUR, ta razlika pa se s plačili še zvišuje, pri tem se je začetni skupni obrok kredita v višini 547,17 nominalno povečal za več kot 50 %, skupaj zdaj znaša 806,18 EUR, kar vpliva na slabo finančno stanje in posledice na zdravju in odrekanju osnovnim življenjskim potrebam zase in za svojo družino.

7.Iz tega razloga je višje sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku se bo moralo tako sodišče prve stopnje opredeliti tudi do zgoraj navedenih trditev torej, da sta dolžnika skupaj plačala že 123.437,54 EUR kredita in do njunega zatrjevanja, da je to sedaj bistveno več od tega kar sta prejela od banke ob črpanju kredita (v predlogu zatrjujeta, da sta črpala kredit v skupni višini 105.545,02 EUR) ter navedene trditve presoditi v skladu z navodili tudi točke 59. citirane sodbe SEU in posledično ponovno pretehtati položaj dolžnice v primerjavi s položajem obeh upnikov.

8.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).