Jedro

Sodišče je sporno razmerje predvsem na podlagi jasne in popolne listine pravilno opredelilo kot posojilno pogodbo ter toženki naložilo vračilo izposojenega zneska.

Ker obravnavani spor izvira iz pogodbenega razmerja in ker Bruseljska uredba I v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji določa izbirno pristojnost, je sodišče prve stopnje kljub temu, da je odločitev utemeljilo na napačnem predpisu, o svoji pristojnosti odločilo pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 676,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnika in toženki naložilo plačilo 21.000 EUR z zakonskimi obrestmi od 1. 4. 2010 ter povrnitev pravdnih stroškov v višini 1991,92 EUR.

2. Toženka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču primarno predlagala zavrženje zahtevka, podrejeno pa njegovo zavrnitev oz. razveljavitev sodbe in povračilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je ugovor pristojnosti slovensko sodišče napačno zavrnilo po 51. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Je sicer slovenska državljanka, ima pa stalno prebivališče na Cipru, zato bi moralo sodišče uporabiti določbe Uredbe sveta (ES) 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Bruseljska uredba I (BU-I). Ker je vseskozi zatrjevala, da med pravdnima strankama ni (bilo) pogodbenega razmerja (oz. da podpisana posojilna pogodba nima učinka), bi sodišče moralo uporabiti 2. člen Bruseljske uredbe I, ne njenega 5. člena, ki pristojnost določa po stalnem prebivališču toženca. Ker naslovno sodišče ni izključno pristojno, bi se moralo po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, pravi toženka. Nadalje pa graja dokazno oceno sodišča, ki je obravnavano listino opredelilo kot posojilno pogodbo. Listina, ki sta jo stranki naslovili kot »Posojilo!«, je namreč zgolj potrdilo tožniku o prejetem denarnem znesku za vložek v rizični investicijski posel z diamanti in predstavlja le navidezno posojilno pogodbo, ki prekriva ta, drugi posel, trdi toženka. Sodišče je celo sámo ugotovilo, da je bil tožnik s poslom z diamanti seznanjen, da je pri njem sodeloval in da se je kasneje trudil ta posel izpeljati, vendar pri tem ni bil uspešen. Očita, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi tožnikove priče, A. A., ki je bil prisoten ob izročitvi denarja, in ni ovrednotilo njegove (ne)pristranskosti: priča je namreč v teh poslih tudi sama izgubila vloženi denar in je zato nastrojena zoper toženko. Hkrati pa sodišče – čeprav je toženka svoje izpovedi potrdila s številnimi dokaz – ni sledilo njenim navedbam, da ji je tožnik izročil znesek v višini 16.000 EUR (in ne iztoževanih 21.000) z namenom, da bi naslednji dan ta znesek nakazala poslovnim partnerjem v tujino, kar je tudi storila. Utemeljenost graje dokazne ocene sodišča naj bi po navedbah toženke potrjevalo tudi dejstvo, da je tožilec, ki je toženko na podlagi istih dogodkov preganjal zaradi kaznivega dejanja goljufije, umaknil obtožni predlog tudi zato, ker »ni bilo potrjeno, da je dejansko šlo za posojilo in ne za kaj drugega«.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne ter toženki naloži plačilo njegovih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik 14. 3. 2010 toženki izročil denar, da sta pravdni stranki zato sestavili in podpisali listino, da sta jo naslovili »Posojilo!«, v njej navedli višino izročenega zneska (21.000 EUR) in rok vrnitve posojila (31. 3. 2010), da je listino lastnoročno napisala toženka in da denarja, ki ji ga je tega dne izročil tožnik, toženka ni vrnila.

7. Utemeljena je sicer pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sodno pristojnost presojati po določbah BU I, zmotno pa je stališče toženke, da bi se sodišče moralo izreči za nepristojno. Poleg splošne pristojnosti (2. čl. BU I), ki v obravnavanem primeru določa pristojnost sodišča po stalnem prebivališču toženke (Ciper), je treba namreč uporabiti tudi določbo 1. tč. 5. čl. BU I, po kateri je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji tožena pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Ker obravnavani spor izvira iz pogodbenega razmerja in ker BU I v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji določa izbirno pristojnost, je sodišče prve stopnje kljub temu, da je odločitev utemeljilo na napačnem predpisu, o svoji pristojnosti odločilo pravilno. Ne drži pa, da sploh ne gre za spor iz pogodbenega; tudi toženka je pri tem nedosledna, saj v bistvu trdi, da je šlo med njima za drugače poslovni (torej pogodbeni) odnos, ne za posojilo.

8. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje; je dovolj skrbna, logična in prepričljiva, da je pritožbene navedbe ne omajejo. Sodišče je dokaze ocenilo enega z drugim, skrbno, po svoji prosti presoji, kot to določa 8. čl. ZPP; izpovedi zaslišanih strank in prič je ocenilo na podlagi neposrednega vtisa o njihovi verodostojnosti in v zvezi s ključno predloženo listino (posojilno pogodbo). Kljub temu, da tožniku ni verjelo, da mu o poslih z diamanti ni nič znanega, in da pri njih ni nikoli sodeloval, je njegovemu zahtevku ugodilo, saj je bilo dokazno breme, da toženka izročenega denarja ni prejela kot posojilo – pač pa le kot posrednica pri poslu z diamanti in z namenom, da tožnikov vložek nakaže partnerjem v tujini – ter da ji tožnik navedenega dne ni izročil 21.000 EUR, temveč 16.000 EUR, na toženki (7. in 212. čl. ZPP), ki pa svojih trditev ni uspela dokazati. Toženka, je sicer dokazala, da sta bili pravdni stranki v nekakšnem poslovnem odnosu („v zvezi z diamanti“), vendar to ne dokazuje, da je izročeni znesek le tožnikov vložek v te posle, ne pa posojilo toženki (za ta ali katerikoli drug posel, namen pri tem ni pomemben). Potrdila o nakazilu v višini 16.000 EUR dokazujejo zgolj to, da je toženka naslednji dan to vsoto nakazala v tujino, ne pa tudi, da od tožnika ni prejela zneska, navedenega v listini (21.000,00 EUR). Tudi umik obtožnega predloga zoper toženko nikakor ne dokazuje, da ni šlo za posojilo; ta pritožbeni očitek je nesklepčen.

9. Ker toženka sodišču ni določneje pojasnila, za kakšen posel naj bi dejansko šlo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njeni tezi, da je šlo za navidezno pogodbo, saj niti ni moglo ugotoviti, kateri pravni posel naj bi prikrivala navidezna pogodba (2. odst. 50. čl. Obligacijskega zakonika – OZ). Tudi morebitnega drugačnega skupnega namena pogodbenih strank ni ne zatrjevanega ne dokazanega (2. odst. 82. čl. OZ). Pritožbeni očitek o zmotni uporabi prava torej tudi ni utemeljen: sodišče je sporno razmerje predvsem na podlagi jasne in popolne listine pravilno opredelilo kot posojilno pogodbo (569. čl. OZ) ter toženki naložilo vračilo izposojenega zneska (1. in 2. odst. 239. čl. OZ in 1. odst. 574. čl. OZ).

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP), in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvt. 534,50 EUR, 20 EUR pavšalnih materialnih stroškov po tar. št. 6002, povečano za 22% DDV, kar je skupaj 676,49 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).