Jedro

Ker je pogoj, da do vračunavanja plačil sploh lahko pride, okoliščina, da med strankama obstoji več istovrstnih zapadlih obveznosti, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, so posledično vse navedbe pritožbe, ki izpodbijajo pravilnost vračunavanja plačil toženke, nerelevantne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81675/2014 z dne 18. 6. 2014 razveljavilo v prvem odstavku izreka za znesek 12,89 EUR in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je v prvem odstavku razveljavilo za znesek 68,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 81,84 EUR od 14. 6. 2014 dalje do plačila ter v tem delu zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka ostane v celoti v veljavi (III. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka res razpolaga z odločbo Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) z dne 12. 5. 2014, po kateri je upravičena do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev tudi za čas od 1. 5. 2014 do 30. 6. 2014, vendar je tožnico z navedeno odločbo prvič seznanila šele v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2015. Zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica plačilo z dne 6. 6. 2014 napačno knjižila. V trenutku prejema tega plačila mirovanje police PZZ2 za obdobje maj in junij 2014 ni bilo vzpostavljeno, saj toženka ni izpolnila svoje notifikacijske dolžnosti po določbi 17. člena SPD-06. Na podlagi mirovanja po odločbi za obdobje od 1. 5. 2014 do 30. 6. 2014, ki ga je tožeča stranka vzpostavila po prejemu odločbe CSD, to je 19. 3. 2015 (čeprav toženka mirovanja nikoli ni zahtevala), je nastalo preplačilo v višini 45,22 EUR, s katerim je tožnica zapirala preostanek sodne takse v višini 1,63 EUR, zamudne obresti (obračunane do 19. 3. 2015) v višini 5,15 EUR in 38,44 EUR glavnice. Napačen je zaključek sodišča, da je bil zahtevek (za dne 6. 6. 2014 plačanih 50,00 EUR) neutemeljen že pred vložitvijo predloga za izvršbo, saj tožnica ob vložitvi predloga za izvršbo za odločbo CSD ni mogla vedeti. Ni namreč dolžnost tožnice preverjati, ali njeni zavarovanci razpolagajo z odločbami CSD, niti skrbeti za to, da se na zavarovalnih pogodbah, ki začasno ne potrebujejo kritja, vzpostavlja mirovanje. Slednje je v interesu zavarovanca, zato je on tisti, ki je o obstoju teh okoliščin dolžan obvestiti tožnico. Iz istega razloga je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti, saj krivda za zamudo pri knjiženju ni nastala na strani tožnice. Knjiženje plačila, prejetega 6. 6. 2014, na redne premije za meseca maj in junij 2014, je izključno posledica ravnanja tožene stranke, ki tožnice z odločbo CSD z dne 12. 5. 2014 ni seznanila pravočasno in ni zahtevala mirovanja police. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodbe, da je tožnica napačno obračunala tudi premijo za julij 2014, ki jo je tožnica pravilno zaprla s plačilom z dne 23. 6. 2014. Ob prejemu tega plačila tožnica ni bila seznanjena z odločbo CSD z dne 1. 8. 2014, na podlagi katere je bila toženka upravičena do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev iz javnih sredstev tudi za čas od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014. Glede na to je napačen zaključek, da je toženka vtoževano terjatev poravnala v celoti.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da ne drži, da se je tožnica z odločbo CSD z dne 12. 5. 2014 seznanila šele z njeno vlogo z dne 13. 3. 2015. Toženka je tožnico z navedeno odločbo seznanila z dopisom z dne 19. 5. 2014, s katerim je zaprosila za obročno plačilo zapadlih obveznosti. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

4. Tožnica je na toženkine navedbe v odgovoru na pritožbo odgovorila. Ker gre za navedbe po poteku roka za pritožbo in ker za odločitev zaradi omejenega pritožbenega preizkusa niso pomembne, vloga ni bila vročena toženki.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožnica z zahtevkom vtožuje plačilo premij iz naslova prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja PZZ2 za julij 2013 (30,25 EUR) in avgust 2013 (31,20 EUR) ter del premije za ... (12,76 EUR) in zakonske zamudne obresti na dan 13. 6. 2014 (5,12 EUR). V postopku ni bilo sporno in je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je toženka dne 6. 6. 2014 tožnici plačala 50,00 EUR, dne 23. 6. 2014 pa še znesek 43,00 EUR, sporno pa je bilo, ali je z navedenimi plačili plačala vtoževano obveznost. Tožnica je trdila, da je toženka s plačilom z dne 6. 6. 2014 plačala tekoče obveznosti za maj 2014 (15,11 EUR) in junij 2014 (30,11 EUR), zamudne obresti (0,06 EUR), zamudne obresti (3,77 EUR) ter premijo za julij 2013 (0,95 EUR), s plačilom z dne 23. 6. 2014 pa premijo za julij 2014 (30,11 EUR) ter stroške izvršilnega postopka (12,89 EUR). Toženka je zatrjevala, da je poravnala v tem postopku vtoževane obveznosti.

8. Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, in se upnik in dolžnik o tem nista sporazumela, se v skladu z 287. členom Obligacijskega zakonika (OZ) obveznosti vračunajo po vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Pogoj za vračunavanje plačil je torej obstoj več zapadlih obveznosti. Ker za čas opravljenih toženkinih plačil junija 2014 (6. 6. 2014 in 23. 6. 2014) ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica imela do toženke še kakšno drugo terjatev poleg tistih, na katere se je po toženkinih trditvah nanašalo plačilo, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je toženka z navedenim plačilom poplačala obveznosti, ki jih tožnica vtožuje v tem postopku. Glede na to, da pritožnica tudi v pritožbenem postopku ne oporeka veljavnosti mirovanja zavarovalne pogodbe v obdobju od 1. 5. 2014 do 31. 12. 2014, pritožbene navedbe o tem, kdaj je tožnica izvedela za pogoje mirovanja zavarovalne pogodbe, in o krivdni opustitvi toženkine notifikacijske dolžnosti toženke v zvezi z mirovanjem pogodbe niso pravno odločilne.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).