Jedro

Glede na to, da tožnik pravnorelevantnih dejstev, ki vodijo v sklep, da je bila družba A. podjetje v težavah (tj. koliko je na dan 31. 12. 2019 znašal vpoklicani in koliko celotni kapital), ni konkretizirano prerekal, so navedena dejstva med strankama nesporna in se po splošnem procesnem pravilu iz prvega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne dokazujejo. Pogoji za upravičenost do pomoči izhajajo iz Uredbe 651/2014, družba A. pa je dala izjavo (C1), iz katere izrecno izhaja, da na dan 31. 12. 2019 v smislu določil Uredbe 651/2014 ni bila podjetje v težavah. Družba A. je torej poznala oziroma bi morala in mogla poznati pogoje za upravičenost do pomoči, pa je kljub temu dala izjavo da te pogoje izpolnjuje, čeprav jih dejansko ni.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je družba A., d.o.o. dolžna v postavljenem roku vrniti izredno pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 4.039,46 EUR.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je družba A. prejela pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov. Prvostopenjski organ je ugotovil, da družba A. sodi med podjetja v težavah v smislu Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 651/2014). V 109. členu Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) so določeni upravičenci do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v (a.) alineji 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 pa je določeno, katera podjetja so podjetja v težavah. Prvostopenjski organ je ugotovil, da se družba A. po (a.) alineji 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 na dan 31. 12. 2019 šteje za "podjetje v težavah". Tega dne je njen celotni kapital (AOP56) znašal - 3.984,19 EUR, vpoklicani kapital (AOP57) pa 7.500,01 EUR. Ker je bila družba A. ustanovljena pred 31. 12. 2016, je prvostopenjski organ zaključil, da do navedene pomoči ni bila upravičen (tretja alineja prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE).

3.Drugostopenjski organ je pritožbo družbe A. zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Dne 31. 12. 2019 je bil koeficient med celotnim kapitalom (AOP56) in vpoklicanim kapitalom (AOP57) -0,53 in je torej nižji od 0,5, kar pomeni, da je družbi A. na dan 31. 12. 2019 zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. To pa je utemeljen razlog, da se družbo A. po (a.) alineji 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 šteje za "podjetje v težavah".

4.Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Uvodoma pojasnjuje, da je družba A. prenehala po skrajšanem postopku brez likvidacije, zato je tožnik kot fizična oseba prevzemnik njenega premoženja in kot takšen upravičen vložiti predmetno tožbo. Navaja, da je pojasnilo toženke glede pravne domneve, kdaj "podjetje ni v finančnih težavah", nepravilno. Tožnik se sklicuje na 274. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navaja, da bi prvostopenjski organ moral odločbo, s katero je bila družbi A. pomoč dodeljena, pred pozivom za vračilo pomoči bodisi odpraviti bodisi razveljaviti po nadzorstveni pravici, česar pa prvostopenjski organ ne sme storiti, ker za to niso izpolnjeni pogoji, posledično pa ni nobene pravne podlage za vračilo pomoči. Ravnanje prvostopenjskega organa, ko je s pozivom podredno zahteval delno povračilo nekritih fiksnih stroškov, ki jih je družba A. prejela od prvostopenjskega organa z dokončno odločbo, je neupravičeno in nezakonito. Tožnik se ne strinja, da prvostopenjski organ v zvezi z izplačilom družbi A. ni izdal nobenega pravnega akta. Tožnik je zatrjeval, da ne obstaja pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko prvostopenjski organ od družbe A. zahteval vračilo prejetih fiksnih stroškov. Odločitev prvostopenjskega organa je preuranjena. Tožnik navaja, da je tudi odločitev drugostopenjskega upravnega organa nezakonita in nepravilna.

5.Dokazna ocena prvostopenjskega organa ne ustreza standardom skrbnosti in ni preverljivo obrazložena in ne prepriča strank, sodišča ali drugostopenjskega organa. Prvostopenjski organ ni upošteval temeljnih davčnopravnih izhodišč, in sicer načela zakonitosti, verjetno izkazanih dejstev, varstva pravic strank, varstva javne koristi, ocene davčne osnove, kontradiktornega postopka, preiskovalnega načela, načela materialne resnice, načela in dubio pro reo. Izpodbijana odločba je sama s seboj v nasprotju, saj je njena obrazložitev v nasprotju z 214. členom ZUP. Tožnik davčnemu organu očita, da se ni opredelil do nekaterih navedb družbe A., do nekaterih pa se je opredelil popolnoma nerazumno.

6.Tožnik navaja, da družba A. ni bila podjetje v težavah. Zahtevo za delno povračilo nekritih fiksnih stroškov je družba A. vložila iz razloga, ker je imela v času epidemije lokal osem mesecev zaprt, vseeno pa je morala plačevati tekoče stroške. V letu 2019 je družba A. poslovala z dobičkom, ta je bil ugotovljen z obračunom davka od dohodka pravnih oseb v letih 2018 in 2019, tožnik se sklicuje na 36. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) in na bilance iz AJPES. Navaja, da je pokrivanje izgube mogoče le v višini 50 % in ne 100 %, zaradi česar je družba A. pokrila izgubo preteklih let, in sicer skupaj le za 4.828,54 EUR. Glede na promet in ustvarjen dobiček v letih 2018 in 2019 pa bi lahko pokrila celotno izgubo, kar skupaj znaša 100 % oziroma 9.657,08 EUR. V tem primeru podjetje ne da bi imelo "boljši koeficient", ampak "bilančne" izgube sploh ne bi bilo. Sredstva podjetja so in je družba likvidna in deluje pozitivno, celo z dobičkom, kar ovrže domnevo, da gre za podjetje v težavah iz Uredbe 651/2014. Davčni obračuni družbe A. so jasno izkazovali, da ni bila podjetje v težavah. V obdobju od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 je izgubila 87,42 % prometa glede na leto 2019 in v obdobju 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021 kar 100 %. Zahteva prvostopenjskega organa, da je dolžna vrniti izredno pomoč, je neupravičena, saj je pomoč prejela iz razloga, da je poplačala vse fiksne stroške, ki so ji nastali tekom zaprtja.

7.Tožnik problematizira ravnanje prvostopenjskega organa, ki ni izvajal ugotovitvenih postopkov, da bi preveril, ali so podjetja, ki so podala zahtevo za povračilo nekritih fiksnih stroškov, podjetja v težavah po Uredbi 651/2014. Šlo je za poskus izigravanja upravičencev in za naklep, da bi se masovna izplačila finančnih pomoči vrnila v proračun. Prvostopenjski organ je ravnal nekorektno in je šlo za goljufijo. Namen nikoli ni bil, da bi se finančno pomagalo podjetjem, ki so se znašla v finančni krizi zaradi epidemije Covid-19, ampak so se masovna izplačila vršila pod pretvezo, da se bodo nato zagotovo vrnila v državni proračun. Nameni prvostopenjskega organa so bili zavajajoči. Prvostopenjski organ je preslepil upravičence, ker je nekonkretizirano prikazal, kaj naj bi bilo "podjetje v težavah". Namen prvostopenjskega organa je bil, da najprej odobri masovna izplačila, kasneje pa jih bo treba vrniti, saj je vedel, da upravičenci ne bodo izpolnjevali pogojev ter bodo sledila vračila. Šlo je za goljufiv, obogatitveni namen prvostopenjskega organa in toženke, saj je zaradi lažnivih prikazovanj pogojev za pridobitev finančne pomoči na podlagi interventne zakonodaje proračun pridobil protipravno premoženjsko korist, ki je bila namenjena za podjetja s strani EU, ne pa za proračun države članice EU. Ta finančna sredstva je sedaj pridobila toženka. Prvostopenjski organ je vse tožnikove argumente presojal po zmotnem stališču (tudi na podlagi napačnega dokaznega standarda), zaradi česar izpodbijana odločba temelji na zmotno uporabljenem materialnem pravu. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da je bila družba A. podjetje v težavah, je materialnopravno nepravilna, sama s seboj v nasprotju in brez pravne podlage ter je enostranska.

8.Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je edini relevantni kriterij za dokazovanje, da družba A. ni bila podjetje v težavah, razmerje med višino osnovnega kapitala in višino nakopičenih izgub na dan 31. 12. 2019, pri čemer se za ugotavljanje koeficienta uporabijo podatki, ki jih je navedla družba A. v svoji bilanci stanja. Naloga prvostopenjskega organa je, da opravlja nadzor nad zakonitostjo, pravilnostjo in pravočasnostjo izvajanja predpisov z davčnega in carinskega področja ter tudi na drugih področjih, na katerih je pristojen kot nadzorni organ. V zvezi z vračilom pomoči v obliki povračila dela nekritih fiksnih stroškov in načinom ugotavljanja upravičenosti do pomoči je bil po določbah osmega odstavka 112. člena ZIUOPDVE za nadzor pristojen prvostopenjski organ. Iz tega člena izhaja, da nadzor nad uveljavljanjem pravic iz 109. člena tega zakona in izpolnjevanjem obveznosti iz četrtega odstavka tega člena izvaja FURS, ki za postopek nadzora smiselno uporabi zakon, ki ureja davčni postopek. Izvajanje nadzora zato ni sporno. V zvezi z očitki glede zavajajočih in lažnih namenov je toženka pojasnila, da je FURS le organ, ki je pristojen za izvajanje nadzora nad izpolnjevanjem zakonodaje, ki jo sprejema Državni zbor. Iz prvega odstavka 112. člena ZIUOPDVE izhaja, da v kolikor se naknadno ugotovi, da zavezanec ne izpolnjuje pogojev za pomoč, ki mu je bila že dodeljena, bo moral to pomoč vrniti. Zavezanci so bili tako vnaprej seznanjeni z možnostjo, da bo treba pridobljeno pomoč vrniti, če bo v naknadnem nadzoru ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pomoči. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

9.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine upravnega spisa, zlasti vlogo družbe A. za pridobitev pomoči (v sodnem spisu v fotokopiji pod C1) ter izjasnitev družbe A., ki jo je ta vložila po pozivu prvostopenjskega organa (v sodnem spisu v fotokopiji pod C2). Sodišče je dokazna predloga za tožnikovo zaslišanje in postavitev izvedenca finančno-računovodske stroke zavrnilo kot nepotrebna. Tožnik namreč niti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niti v tožbi ni zanikal višine ključnih postavk, in sicer višine celotnega kapitala in višine vpoklicanega kapitala ter dejstva, da je koeficient med njima znašal - 0,53 in je bil torej nižji od 0,5. Ker tožnik teh pravnorelevantnih dejstev ni zanikal, ta dva dokazna predloga nista potrebna, ker te postavke izhajajo iz tožnikovih računovodskih izkazov in gre torej za nesporna dejstva. Kot nerelevantna pa je sodišče zavrnilo tožnikova dokazna predloga z odločbama DT 429-15349/2021-5 in DT 499-21-44/2022, saj se ti dve odločbi nanašata na drug upravni spor (tj. na zadevo I U 1390/2023).

10.Tožba ni utemeljena.

11.Pravna podlaga obravnavane zadeve izhaja iz 109. člena ZIUOPDVE, ki v prvem odstavku določa, da je upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena, pravna ali fizična oseba, ki, med drugim, na dan 31. december 2019 ni podjetje v težavah, skladno z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014. Iz 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 med drugim v (a.) alinei izhaja, da podjetje v težavah pomeni podjetje, za katerega velja okoliščina, da je v primeru družbe z omejeno odgovornostjo (razen MSP, ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika) zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala.

12.Prvostopenjski organ je torej izvedel nadzor, v katerem je na podlagi podatkov iz bilance stanja ugotovil, da je celotni kapital družbe A. na dan 31. 12. 2019 izkazan v negativnem znesku 3.984,19 EUR, vpoklicani kapital pa v znesku 7.500,01 EUR, iz česar izhaja, da je na presečni dan koncem leta 2019 znašal koeficient med njima -0,53 in je bil torej nižji od 0,5, kar pomeni, da je družba A. na tisti dan zaradi nakopičenih izgub izgubila več kot polovico vpisanega osnovnega kapitala. Zato je bila družba A. po ugotovitvi prvostopenjskega organa podjetje v težavah in ni bil izpolnjen pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE.

13.Glede na to, da tožnik pravnorelevantnih dejstev, ki vodijo v sklep, da je bila družba A. podjetje v težavah (tj. koliko je na dan 31. 12. 2019 znašal vpoklicani in koliko celotni kapital), ni konkretizirano prerekal, so navedena dejstva med strankama nesporna in se po splošnem procesnem pravilu iz prvega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne dokazujejo. Posledično sta tudi dokazna predloga za zaslišanje tožnika in postavitev izvedenca finančno-računovodske stroke, kot obrazloženo, nepotrebna. Kajti tožnik dejansko nasprotuje le pravni posledici, ki jo je davčni organ izpeljal iz tako nesporno ugotovljenega pravnorelevantnega dejanskega stanja, tj. da je bila družba A. podjetje v težavah v smislu (a.) alineje 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 (kar je predmet sodne presoje s to sodbo).

14.Tožnik sicer tudi v tožbi zapiše, da družba A. ni bila podjetje v težavah, vendar svoje trditve utemeljuje na pravno nerelevanten način. Tožnik namreč, kot rečeno, ne zanika višine ključnih postavk v poslovnih izkazih, in sicer višine celotnega kapitala ter višine vpoklicanega kapitala. Tožnikovo argumentacijo o tem, da je v letih 2018 in 2019 posloval z dobičkom, ter sklicevanje na 36. člen ZDDPO-2, je argumentirano zavrnila že toženka v drugostopenjski odločbi, sodišče pa tem pojasnilom sledi in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe. Sodišče v tej zvezi še dodatno izpostavlja, da se po uvodni izjavi št. (14) k Uredbi 651/2014 za opredelitev, da gre za podjetje v težavah, zaradi zagotovitve pravne varnosti določa jasna merila, ki ne zahtevajo ocene vseh posebnosti stanja podjetja. Pravna posledica, da gre za podjetje v težavah, pa velja, med drugim, če je zaradi nakopičenih izgub družbe z omejeno odgovornostjo izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala, ostale podrobnosti glede stanja podjetja družbe A. (npr. o njenem poslovanju z dobičkom v posameznih letih) pa torej niso relevantne.

15.Iz (a.) alineje 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 torej izhajajo merila, kdaj gre v primeru družbe z omejeno odgovornostjo za podjetje v težavah. Zato po presoji sodišča ne drži, da bi prvostopenjski organ upravičence zavajal in jih preslepil, ker naj bi nekonkretizirano prikazal, kaj naj bi bilo "podjetje v težavah". Pogoji za upravičenost do pomoči izhajajo iz Uredbe 651/2014, družba A. pa je dala izjavo (C1), iz katere izrecno izhaja, da na dan 31. 12. 2019 v smislu določil Uredbe 651/2014 ni bila podjetje v težavah. Družba A. je torej poznala oziroma bi morala in mogla poznati pogoje za upravičenost do pomoči, pa je kljub temu dala izjavo da te pogoje izpolnjuje, čeprav jih dejansko ni. Njena izjava se je naknadno, tekom nadzora prvostopenjskega organa izkazala za neresnično in zato je prvostopenjski organ moral terjati vračilo pomoči.

16.Tudi tožnikove argumente o spornem postopanju prvostopenjskega organa (češ da ni spoštoval 274. člena ZUP) sodišče zavrača in se sklicuje na utemeljitev iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče zgolj dodaja, da tudi iz 10. odstavka 109. člena ZIUOPDVE izhaja, da se pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov upravičencem lahko dodeli na osnovi ocenjenih podatkov, upravičenost do prejete pomoči pa se ugotavlja naknadno, skladno s petim odstavkom tega člena. Ravnanje prvostopenjskega organa je torej imelo zakonsko podlago, način dodeljevanja in naknadnega preverjanja upravičenosti pa je bil oziroma bi moral in mogel biti znan tudi družbi A. in torej glede tega, kaj naj bi bilo "podjetje v težavah", ni bil zavedena.

17.Sodišče v celoti zavrača tudi tožnikove očitke o tem, da prvostopenjski organ ni upošteval temeljnih davčnopravnih izhodišč, ki jih tožnik primeroma našteva. Gre za pavšalne očitke, ki jih tožnik ne utemelji, zato jih sodišče sploh ne more presojati. To velja tudi za očitek, da se prvostopenjski organ ni opredelil do nekaterih tožnikovih navedb, do nekaterih pa naj bi se celo opredelil nerazumno, za očitek, da je obrazložitev prvostopenjskega organa nekonsistentna in tudi za očitek o neustrezni dokazni oceni. Gre zgolj za navajanje domnevnih procesnih kršitev, za katere pa tožnik ne ponudi konkretiziranih pojasnil, njegove navedbe so pavšalne. Tožnik tudi konkretno ne pojasni, katero odločbo (kdaj je bila ta izdana in kakšna je njena opravilna številka) bi prvostopenjski organ pred pozivom za vračilo pomoči moral po njegovem mnenju odpraviti oziroma razveljaviti po nadzorstveni pravici.

1Tožnik v tožbi zapiše: "Tožnik namreč, kot rečeno, ne zanika višine ključnih postavk v poslovnih izkazih, in sicer višine celotnega kapitala ter višine vpoklicanega kapitala."

2Tožnik v tožbi zapiše: "Sodišče v tej zvezi še dodatno izpostavlja, da se po uvodni izjavi št. (14) k Uredbi 651/2014 za opredelitev, da gre za podjetje v težavah, zaradi zagotovitve pravne varnosti določa jasna merila, ki ne zahtevajo ocene vseh posebnosti stanja podjetja."

18.Glede na navedeno tožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo drugih nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

19.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tako denimo tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 532/2023-20 z dne 23. 11. 2023, 28. točka obrazložitve.

2Poudarila M.M.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (2020) - ZIUOPDVE - člen 109, 109/1, 109/1-3

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe - člen 2, 2-18

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.